Jedro

Določilo 1. odstavka 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču pravi, da se zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Do dne 15. 3. 2003 o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, kar pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ne sme uporabiti ZUN. Ker ZGO ne predvideva uporabe določila 157. člena ZGO tudi za primere nedovoljene gradnje pred uveljavitvijo ZGO, v času odločanja v upravnem sporu ni zakonske podlage za tožnikovo obveznost plačila nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 4. 3. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prošnji za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B. z dne 22. 10. 2001, s katero je prvostopenjski upravni organ na podlagi določila 76.a člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/97) tožniku odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 252.750,00 SIT zaradi nedovoljenega posega v prostor, ker je gradil stanovanjsko hišo brez predpisanega gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 273/29, k.o. ... Prvostopenjski organ je tudi odločil, da je obveznost plačljiva v treh obrokih, obresti od neplačane zapadle obveznosti pa tečejo od dneva zapadlosti nadomestila po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je (pri)tožnik navedel, da je deset let, ko je zbiral potrebno dokumentacijo, plačeval račune in po desetih letih tudi dobil gradbeno dovoljenje. Pravi, da so na predmetnem območju investitorji sami plačevali komunalno infrastrukturo. Navaja, da v drugih primerih upravni organ črnograditeljem ni naložil nadomestila za uzurpaciji in degradacijo prostora in da bi se zakon moral uporabljati za vse državljane Republike Slovenije. V preostalem delu pritožbe pa opisuje socialno in materialno stanje. Pravi, da je brezposeln, žena je zaposlena kot čistilka, en otrok študira, drugi pa je srednješolec in sta nepreskrbljena, zato prosi za oprostitev plačila nadomestila, ker nima sredstev za plačilo odmerjenega zneska. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka glede obstoja obveznosti plačila nadomestila sklicuje na določilo 1., 2. in 3. odstavka 76.a člena ZUN in ugotavlja, da je upravni organ tožniku izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo predmetne stanovanjske hiše dne 3. 3. 1996, kar pomeni, da je tožnik investitor nedovoljenega posega v prostor v smislu določila 76.a člena ZUN. Glede določitve načina plačila nadomestila se tožena stranka sklicuje na določilo 3. odstavka 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 in 47/93). Glede kriterijev za izračun višine nadomestila pa se tožena stranka sklicuje na Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 52/93 in 57/93).

Tožena stranka je pri preverjanju izračuna nadomestila ugotovila, da je le-to pravilno določeno. V obrazložitvi še navaja, da zakon ne predvideva možnosti oprostitve plačila nadomestila zaradi premoženjskega stanja zavezanca, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge investitorje nedovoljenih posegov v prostor in njihove obveznosti pa po mnenju tožene stranke niso predmet tega postopka in so zato neupoštevane.

Tožnik v tožbi pravi, da je v skladu z zakonskimi določili glede nedovoljene gradnje plačal depozit, zato se ne more strinjati z izpodbijano odločbo. Ima pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Enako kot v pritožbi navaja, da je več let zbiral dokumentacijo in plačeval račune in da nihče izmed sosedov ni dobil odločbe o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Trenutno je na čakanju, z začetkom meseca maja pa bo prijavljen na Zavod za zaposlovanje, ima dva nepreskrbljena otroka, žena pa ima nizke dohodke, ker je zaposlena kot čistilka in je lastnica majhnega stanovanja. Navaja, da bo dokazila priložil naknadno. Predlaga, da sodišče toži ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev prve točke izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče je ugodilo tožbi, vendar ne zaradi argumentov, ki jih tožnik navaja v tožbi. Ustaljena upravno-sodna praksa v tovrstnih sporih namreč potrjuje, da mora po določilu 1. odstavka 76.a člena ZUN vsak investitor vsakršnega nedovoljenega posega v prostor plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, četudi je kasneje, po uveljavitvi novele ZUN, ki je začela veljati dne 10. 4. 1993, legaliziral nedovoljeni poseg v prostor in je pridobil pravnomočno upravno dovoljenje (pravnomočne sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2115/97-10 z dne 25. 2. 1999, U 88/96-10 z dne 28. 6. 2001, U 1288/99-10 z dne 6. 12. 2001, U 888/98-9 z dne 26. 1. 2000; sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah U 274/95 z dne 27. 11. 1997 in U 490/95 z dne 25. 11. 1999). Tožnikov argument, da je pridobil pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje in da je zato izpodbijana odločba nezakonita, je torej neutemeljen. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS tudi izhaja, da v tovrstnih primerih, če investitor plača depozit, to ne vpliva na obveznost plačila nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora, glede na to, da ima depozit po noveli ZUN drugačen namen kot nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 457/95-6 z dne 5. 2. 1997). Sodišče je v tem upravnem sporu upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, da posplošene trditve, da se nekaterim občanom, ki tudi niso imeli vseh dovoljenj, ni nič zgodilo, sodišče ne upošteva, ker takšne trditve niso z ničemer konkretizirane (sodba Vrhovnega sodišča RS RS v zadevi U 457/95-6 z dne 5. 2. 1997). To pomeni, da je tudi ta tožbeni ugovor tožnika neutemeljen. Kar zadeva možnost oprostitve plačila nadomestila zaradi materialne stiske sodišče enako kot tožena stranka ugotavlja, da zakonodaja ne predvideva možnosti oprostitve plačila nadomestila iz kakršnih koli razlogov. Zato tudi sodišče nima nobene zakonske podlage, da bi tožnika iz kakršnih koli razlogov oprostilo plačila nadomestila, tega pa ne more storiti mimo zakona. Razlog, zaradi katerega je sodišče moralo tožbi ugoditi, je v odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/2002).V izreku te odločbe je namreč Ustavno sodišče RS v 1. točki razveljavilo ZUN, v 2. točki izreka te odločbe pa je določilo, da razveljavitev ZUN začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče navedlo, da "bi takojšnja razveljavitev ZUN povzročila popolno pravno praznino na področju urejanja prostora, kar bi pomenilo še večji poseg v načelo pravne države. Ker je predlog novega zakona o urejanju prostora, ki bo urejal vprašanje razveljavljenega zakona, že predložen v zakonodajni postopek v Državnem zboru, je po mnenju Ustavnega sodišča postavljeni rok realen in bo v njem mogoče izvesti zahtevano uskladitev" (tč. 20., str. 1753 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča z dne 14. 2. 2002). Ker je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena dne 15. 3. 2002, je razveljavitev ZUN začela učinkovati dne 15. 3. 2003. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala dne 4. 3. 2002, torej v času, ko se je ZUN še lahko uporabljal. Tožba je bila vložena na Upravno sodišče dne 10. 4. 2002 in v času, ko je tožba prišla na vrsto za reševanje, je že učinkovala razveljavitev ZUN. V času odločanja tožene stranke je bil ZUN v skladu z Ustavo oziroma se je še lahko uporabljal, vendar pa se ne sme več uporabljati v času presoje zakonitosti izpodbijane odločbe v upravnem sporu. Določilo 1. odstavka 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94, 64/2001) pravi, da zakon, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Do dne 15. 3. 2003 o spornem razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, kar pomeni, da sodišče v tem upravnem sporu ne sme uporabiti ZUN, bistvo upravnega spora pa je presoja zakonitosti uporabe zakona in na njem temelječega podzakonskega predpisa s strani tožene stranke. Zakonodajalec je sprejel nov zakon, ki ureja institut nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora (157. člen), ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 2003 (Zakon o graditvi objektov, ZGO, Uradni list RS, št. 110/2002). Ker ZGO ne predvideva uporabe določila 157. člena ZGO tudi za primere nedovoljene gradnje pred uveljavitvijo ZGO, v času odločanja v upravnem sporu ni zakonske podlage za tožnikovo obveznost plačila nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora. Sodišče pa je po določilu 125. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003) vezano na Ustavo in zakon. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da lahko obveznosti državljanov in drugih oseb določa samo Državni zbor z zakonom (87. člen Ustave). Zaradi tega je sodišče na podlagi določila 1. odstavka 44. člena ZUstS in 125. člena Ustave tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, da odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

Obrazložitev druge točke izreka: Tožnik je prosil za oprostitev plačila sodnih taks in je v tožbi na kratko opisal premoženjsko stanje v družini. Sodišče je tožnika pozvalo, da predloži vse listine v skladu z določilom 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90, 14/91 in Uradni list RS, št. 38/96, 20/98, 70/2000, 93/2001, 73/2003 - odločba US). Tožnik ni ničesar predložil. V pozivu je sodišče tožnika opozorilo, če v roku 30 dni ne bo predložil zahtevanih listin, bo sodišče odločalo o oprostitvi taksne obveznosti na podlagi zbranih podatkov v spisu. Po oceni sodišča podatki, ki jih je navedel tožnik v tožbi, in podatki iz odločbe Upravnega sodišča o zavrnitvi prošnje tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (Bpp 8/2002-5 z dne 18. 6. 2002), kažejo, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, ali se preživljajo njegovi družinski člani (določilo 3. odstavka 13. člena ZST) glede na to, da ima družina poleg stanovanja, v katerem živi, tudi stanovanje, ki je v lasti tožnikove žene, nepremičnino s parc. št. 273/29, k.o. ... v izmeri 938 m2 s stanovanjsko hišo v četrti gradbeni fazi tlorisne izmere 8,70 m2 x 7,60 m2 in osebni avtomobil. Ker je v postopku presoje prošnje za oprostitev plačila sodnih taks pravno pomembno med drugim tudi potrdilo o premoženjskem stanju, je sodišče odločilo na podlagi navedenih podatkov, ki so v spisu in ni ugodilo prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.