Jedro

Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: (1) toženi stranki se prepoveduje uporaba znaka „EMPORIUM“ pri nastopanju v pravnem prometu, na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju; (2) če bo tožena stranka ravnala v nasprotju s to začasno odredbo, bo dolžna plačati denarno kazen v višini 20.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev; (3) začasna odredba velja do pravnomočne rešitve zadeve po tožbi zaradi opustitve uporabe firme in njenega izbrisa iz sodnega registra ter dejanj nelojalne konkurence; (4) ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; (5) tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka zavarovanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa v obeh primerih naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva, da opusti uporabo besede „EMPORIUM“ v firmi in se ta beseda v firmi tožene stranke izbriše iz registra. Po mnenju prvo tožeče stranke se firma tožene stranke ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, saj obe vsebujeta isto besedo „EMPORIUM“, ki je hkrati tudi najbolj razlikovalen element v firmah, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 21. člena ZGD-1. Drugo tožeča stranka pa je imetnica prej prijavljene znamke „GALERIJA EMPORIUM“, ki je v Sloveniji dobro znana znamka. Drugo tožeča stranka jo uporablja za označevanje storitev komercializacije za tretje oziroma za poimenovanje svoje trgovine v središču Ljubljane, v kateri prodaja izdelke prestižnih blagovnih znamk, ki jo je v dveh letih obiskalo okoli 930.000 obiskovalcev in 60.677 spletnih obiskovalcev. Glede na navedeno gre za dobro znano znamko in znamko z ugledom, ki jo povprečni slovenski potrošnik povezuje s kakovostnimi izdelki prestižnih znamk. Skladno s 3. alinejo prvega odstavka 17. člena ZGD-1 firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne ali storitvene znake drugega upravičenca. Zaradi izrazite podobnosti znamke tožeče in firme tožene stranke bo povprečni potrošnik le-ti med seboj povezoval misleč, da gre med njima za gospodarsko vez. Tožeča stranka zato lahko utrpi nenadomestljivo škodo, če tožena stranka pri poslovanju ne bo uporabljala enako visokih standardov kot tožeča. Tožena stranka je s poimenovanjem družbe s sporno firmo nepošteno posegla v položaj in pravice tožečih strank, saj se neupravičeno obeša na znano in ugledno znamko drugo tožeče stranke, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izkorišča njeno poznanost in ugled, s čimer so izpolnjeni vsi znaki nelojalne konkurence.

6. Ker obstaja možnost, da bo povprečni slovenski potrošnik firmo tožene stranke dojel kot izrazito razlikovalno, to lahko močno škodi ugledu tožečih strank. To škodo pa je težko kvantificirati in ustrezno nadomestiti, zato gre za nenadomestljivo škodo. V primeru neizdaje začasne odredbe bi drugo tožeča stranka v času trajanja postopka izgubila pravico do uveljavljanja izključnosti iz naslova blagovne znamke za čas spora, ki je prav tako nenadomestljiva. Po drugi strani pa v primeru izdane začasne odredbe toženi stranki ne grozi nastanek nobene znatne škode, saj tožena stranka ne oglašuje svoje dejavnosti, njeni prihodki v letu 2012 pa znašajo 11.941,00 EUR. Neugodne posledice, ki bi jih utrpela tožena stranka so zato manjše, od posledic, ki bi nastale tožeči stranki v primeru neizdaje začasne odredbe.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da je „GALERIJA EMPORIUM“ znamka z ugledom. Navedeno znamko in družbo z istim imenom je registrirala šele pred nekaj leti, ni pa zaščitila znaka EMPORIUM, ki je uveljavljen kot sinonim za prodajo prestižnih blagovnih znamk v nakupovalnem središču BTC v Ljubljani. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo tožeči stranki v smeri, da je razlikovalna moč besede EMPORIUM v besedni zvezi GALERIJA EMPORIUM veliko večja kot razlikovalna moč besede GALERIJA, temveč ravno obratno, ta beseda kaže na specifično razstavo (galerijsko) ponudbo blagovnih znamk višjega razreda, ki se prodaja na „galerijski„ način in trditvam, da bi tožena stranka hotela izkoriščati ime GALERIJA EMPORIUM, saj je ustanovitelj tožene stranke družba z enakim imenom kot je ime tožene. Zaključilo je tudi, da tožeča stranka ni izkazala, da pri povprečnem kupcu lahko pride do zamenjave med firmama GALERIJA EMPORIUM in THE - E EMPORIUM, glede na različnost storitev, ki jih ponujata tožeča in tožena stranka.

Bistvene kršitve postopka

8. Pritožnica uveljavlja bistvene kršitve postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo materialnopravne podlage oziroma predpisa, na podlagi katerega je odločilo o predlogu tožečih strank, kar predstavlja kršitev postopka po drugem odstavku 324. člena ZPP. Ta opustitev pa sama po sebi ne pomeni, da izpodbijane odločitve iz tega razloga ni mogoče materialnopravno preizkusiti, zato navedena kršitev postopka ni bistvena. Prav tako tudi ne držijo pritožbene trditve, da so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni do te mere, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi z odločilnimi dejstvi sicer skopi, vendar dovolj logični, da je iz obrazložitve moč povzeti razloge, ki so sodišče prve stopnje pripeljali do zaključka, da tožeča stranka ni verjetno izkazala pogoja verjetnosti obstoja terjatve.

10. Držijo pritožbene trditve, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z dejstvi o razvodenelosti imena EMPORIUM in vedenju kupcev nepremičnin, ki v obravnavanem primeru niso odločilna, da je mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotovilo, da črka E v firmi tožene stranke pomeni ESTATE in da je kot splošno znano dejstvo štelo prepoznavnost znamke „EMPORIUM“, kar vse predstavlja kršitve 7. člena ZPP, vendar zaradi tega izpodbijana odločitev ni obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navedena dejstva za odločitev o predlogu niso pomembna.

Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotna uporaba materialnega prava

11. Pritožnica zatrjuje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno glede dejstva ali „GALERIJA EMPORIUM“ v Republiki Sloveniji predstavlja znamko z ugledom oziroma znano znamko. Navaja, da je več kot verjetnostjo izkazala, da je njena znamka, ki jo potrošniki povezujejo z visokokakovostnimi izdelki najprestižnjših modnih blagovnih znamk, znamka z ugledom. Tožeča stranka znamko intenzivno oglašuje v visoko branih medijih in po TV, s pošiljanjem komercialnih sporočil na 6.500 naslovov, trgovino in njeno spletno stran obišče več kot 10.000 obiskovalcev mesečno.

12. Prvi odstavek 47. člena ZIL v točki c določa, daje imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke. V drugi alineji prvega odstavka 17. člena ZGD-1 pa je določeno, da firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne in storitvene znamke drugega upravičenca.

13. Predpostavka razširjenega varstva znamke je izpolnjena, če starejša znamka doseže določen prag poznavanja v pomembnem delu zainteresirane javnosti. To pomeni, da je starejša znamka poznana znatnemu delu javnosti glede blaga in storitev, za katere se uporablja, kar v tem krogu lahko vzbudi tako povezavo med spornima znamkama, ki lahko škoduje starejši znamki. Sodišče Evropske unije je za ugotavljanje poznanosti v primeru Chevy določilo kvantitativna in kvalitativna merila, med katere sodijo: tržni delež, intenzivnost, geografska razsežnost, doba trajanja uporabe, investicije v promocijo znamke in drugi. Obstajati mora zadostna mera poznavanja znamke, ki jo javnost povezuje s kasnejšim znakom. Druga predpostavka pa se nanaša na obstoj kršitvenega dejanja oziroma oškodovanja, ki lahko nastane starejši znamki. Kršitveno dejanje zajema izkoriščanje ali oškodovanje značaja ali ugleda znamke na nepošten način. Pri izkoriščanju ugleda se prenašajo predstave znamke z ugledom na proizvode drugega, pri oškodovanju razlikovalnega značaja pa pa gre za (povezavo) prenos predstav o novem proizvodu na znamko z ugledom, kar lahko postopoma vpliva na njeno prepoznavnost. 14. Pri presoji enakosti oziroma podobnosti spornih znamk v tem primeru ni oporne točke v zmedi v javnosti, ampak je treba upoštevati poznavanje znamke na trgu, to je sposobnost znamke, da razločuje določeno blago ali storitve glede na izvor. Izhodišče za presojo je ali sta znamki tako zelo podobni, da ju potrošniki štejejo za enaki.

15. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz trditev tožeče stranke ne izhaja verjetnost, da je znamka „GALERIJA EMPORIUM“ znamka z ugledom, saj tožeča stranka ni verjetno izkazala, da njena znamka izpolnjuje zgoraj navedene kriterije poznanosti. Tožeča stranka znamko uporablja za opravljanje storitev trgovine na drobno le na eni lokaciji v Ljubljani in sicer nekaj več kot dve leti. Glede na obseg in čas poslovanja po oceni pritožbenega sodišča niso doseženi kvantitativni kriteriji geografske razsežnosti uporabe znamke in dobe trajanja uporabe. Tržnega deleža pa tožeča stranka niti ni opredelila. Trditve tožeče stranke, da se znamka intenzivno oglašuje in se pojavlja v medijih, da je trgovino in njeno spletno stran obiskalo večje število kupcev in nekaj slavnih oseb, pa ne zadoščajo za dosego praga kvalitativnih kriterijev prepoznavnosti znamke. Glede na naravo storitev, ki jih opravlja tožeča stranka, zatrjevano število obiskov trgovine in spletne strani, nima take teže, ob upoštevanju, da se znamka uporablja le za označevanje storitev na enem prodajnem mestu v centru Ljubljane. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi njena prodajalna v tem pogledu odstopala od drugih prodajaln na primerljivi lokaciji. Glede na različno naravo storitev, ki jih opravljata tožeča stranka in tožena stranka, pa tudi ni verjetno izkazana možnost, da bi javnost avtomatično pomislila na trgovino tožeče stranke, če bi prišla v stik z nepremičninskimi storitvami tožene stranke, zato ni verjetno izkazana možnost, da bi bil ugled znamke prenesen ali okrnjen.

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obstoja terjatve po tretjem odstavku 23. člena ZGD-1. Držijo pritožbene navedbe, da je beseda „EMPORIUM“ tujega izvora. Upoštevati pa je treba, da se prav tako kot beseda galerija (galeria) tudi beseda emporium (emporij) uporablja že od antičnih časov dalje in označuje opravljanje trgovske dejavnosti. V SSKJ besedo s slovensko končnico „ij“ najdemo pod geslom: emporij(a), knjižno, pomembno trgovsko središče z velikimi blagovnimi skladišči, zato ne držijo pritožbene trditve o večjem razlikovalnem učinku besede emporium, kot pa besede galerija. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se firmi prve tožeče in tožene stranke razlikujeta dovolj, da pri povprečnem potrošniku ne more priti do zamenjave med njima. Pri tem je merodajen celosten vtis, ki ga imata firmi na povprečnega potrošnika. Obe imeni sta sestavljeni iz dveh besed, pri čemer je prva beseda v imenih različna, druga pa enaka. Beseda emporium, ki po vsebini napotuje na opravljanje trgovskih storitev, pa ni tako svojevrstna oziroma razlikovalna, da bi tožeča stranka po načelu izključnosti vsem drugim lahko preprečila njeno uporabo v različnih kombinacijah. Prav tako tudi ni pomembno število subjektov, ki imajo v firmi besedo galerija in besedo emporium.

17. Glede na zgoraj povedano so neutemeljene tudi trditve tožeče stranke o neupravičenem izkoriščanju poznanosti in ugleda tožeče stranke ter uporabi firme v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, s čimer naj bi bili izpolnjeni vsi znaki nelojalne konkurence po drugem odstavku 13. člena ZVK.

18. Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala, da njena terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala in morajo biti pogoji iz prvega in drugega odstavka 272. člena ZIZ kumulativno izpolnjeni, pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v zvezi z obstojem pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni odgovarjalo, saj za odločitev o pritožbi niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela sama nosi svoje pritožbene stroške. Navedbe v odgovoru na pritožbo tožene stranke niso pripomogle k rešitvi zadeve, zato pritožbeno sodišče stroške odgovora na pritožbo ocenjuje kot nepotrebne.