Jedro

Pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče kaznuje osebe, določene v 1. odstavku 78. člena ZKP, lahko vloži le tisti, zoper katerega je bila izrečena takšna kazen.

Izrek

1. Pritožba oškodovanca kot tožilca R.S. se zavrne kot neutemeljena.

2. Pritožba obd. Z.Z. se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17.12.2002 na podlagi določbe 1. odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oškodovanca kot tožilca kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 30.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa in ki jo bo sodišče, če je ne bo moglo niti prisilno izterjati, izvršilo tako, da bo za vsako začeto 1/10 povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji določilo en dan zapora.

Oškodovanec kot tožilec R.S. ter obd. Z.Z. sta se pravočasno pritožila zoper navedeni sklep, prvi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačnega in žaljivega razlaganja vlog oškodovanca kot tožilca, kršitve pravice do pritožbe, neznosnega odpora do resnice Okrožnega sodišča v Kranju in Višjega sodišča v Ljubljani, kršitev prava in temeljnih človekovih pravic in nezakonitega izreka denarne kazni v znesku 30.000,00 SIT, drugi pa zaradi višine izrečene denarne kazni oškodovancu kot tožilcu. Prvi pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da v njegovih izjavah gre le za očitke in ne za žalitve sodnikov in sodišča, drugi pa se zavzema za spremembo napadenega sklepa očitno v tem smislu, da se oškodovancu kot tožilcu izrečena denarna kazen zviša. Pritožba oškodovanca kot tožilca ni utemeljena, pritožba obdolženca pa ni dovoljena.

Ad 1./ Po določbi 1. odstavka 78. člena ZKP sodišče kaznuje z denarno kaznijo zagovornika, pooblaščenca, zakonitega zastopnika, oškodovanca, zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca, če v vlogi ali govoru žali sodišče ali koga, ki sodeluje v postopku.

Denarno kazen odmeri v okvirih, predvidenih z isto določbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe, vložene zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 25.11.2002 ugotovilo, da je z navedbami v njej oškodovanec kot tožilec grobo žalil preiskovalno sodnico, eno izmed članic senata, ki je izdal sklep ter Okrajni sodišči v Radovljici in v Kranju.

Oškodovanec kot tožilec s pritožbo izpodbija takšno odločitev.

Predvsem je treba pojasniti, da Vrhovno kot pritožbeno sodišče lahko preizkusi izpodbijani sklep le glede odločitve, ki zadeva kaznovanje oškodovanca kot tožilca po določbi 1. odstavka 78. člena ZKP, ne pa tudi odločitev, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje v zvezi z zahtevo oškodovanca kot tožilca za opravo preiskave zoper obd. Z.Z. zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ. Zato z vidika ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti napadenega sklepa niso odločilna vsa tista izvajanja, ki se nanašajo na pravnomočni sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva oškodovanca kot tožilca za opravo preiskave (sklep senata Okrožnega sodišča v Kranju z dne 25.11.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.2002) in na potek sodnega postopka pred ter po njegovi izdaji.

Neutemeljeno pa oškodovanec kot tožilec napada odločitev, s katero ga je pritožbeno sodišče kaznovalo z denarno kaznijo. Sodišče je postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 78. člena ZKP. Pravilno je ugotovilo, da je oškodovanec kot tožilec z navedbami v pritožbi, ki jih je povzelo v obrazložitev napadenega sklepa, hudo žalil sodnici ter obe navedeni okrajni sodišči. Povsem objektivna presoja pokaže, da na njih nanašajoče se navedbe vsebujejo žaljive vrednostne ocene in trditve. Zato ni mogoče sprejeti pritožnikovega stališča, da gre zgolj za neutemeljene očitke in ne za žalitve. Oškodovanec kot tožilec ima kot stranka vsa procesna upravičenja, ki mu jih daje Zakon o kazenskem postopku ter jih lahko tudi uveljavlja in izrazi svoja stališča do postopanja in odločitev sodišča, vendar na način, ki ne presega oblike dostojnega in v okviru strokovnih meril običajnega komuniciranja. Z navedbami v pritožbi, o kateri je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, oškodovanec kot tožilec ni zadostil etičnim zahtevam, ki jim mora ustrezati vsebina vlog, v tem primeru vsebina pritožbe. Zato je presoja napadenega sklepa glede žaljivosti navedb povsem pravilna. Po obrazloženem in glede na dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec bil kaznovan z denarno kaznijo v najnižjem možnem znesku, je sprejeta odločitev pravilna in zakonita.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 402. člena v zvezi s 1. odstavkom 399. člena ZKP).

Ad 2./ Zoper sklep, s katerim sodišče kaznuje osebe, določene v 1. odstavku 78. člena ZKP, je dovoljena pritožba. Toda vloži jo lahko le tisti, zoper katerega je bila izrečena takšna kazen. Gre namreč za ukrep disciplinske narave z učinkom zoper osebo, ki ji je bil izrečen in le-ta ima tudi pravni interes, da izpodbija takšno odločitev. Na slednje kaže tudi razlaga, ki izhaja iz namena navedene določbe.

Namenjena je namreč krepitvi procesne discipline in preganjanju nespodobnega in neetičnega vedenja v času in v teku kazenskega postopka. Ukrep torej lahko zadene le osebo, ki ravna v nasprotju s tem namenom. Sodišče tudi samostojno presoja, v katerih primerih bo postopalo po 1. odstavku 78. člena ZKP, ne da bi bilo vezano na predloge strank. Po povedanem ni utemeljenih razlogov za zaključek, da ima tudi obdolženec pravico do vložitve pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče kaznovalo oškodovanca kot tožilca (ali druge osebe, naštete v 1. odstavku 78. člena ZKP) z denarno kaznijo. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo obd. Z.Z. zavrglo kot nedovoljeno (3. odstavek 402. člena v zvezi s 1. odstavkom 399. člena ZKP).