Jedro

Vendar pa pritožbeno sodišče tovrstno pritožbeno uveljavljanje v celoti zavrača tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje izvedencu medicinske stroke T. B., dr. med., spec. ortopedu, s sklepom z dne 29. 11. 2013, s katerim ga je določilo za podajo izvedenskega mnenja v obravnavani zadevi, med drugim naložilo, da pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteva vso potrebno medicinsko dokumentacijo tožnika, vključno z njegovim osebnim zdravstvenim kartonom. V kolikor v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika ni bilo vse dokumentacije o zdravljenju tožnika, ki bi dejansko morala biti v njegovem zdravstvenem kartonu, izvedencu, ki je takšno dokumentacijo o dejanskem zdravljenju tožnika uporabil, ni mogoče očitati, da je izdelavo izvedenskega mnenja oprl na listine, ki jih pravdni stranki nista predlagali kot dokaz. Toženka je že v odgovoru na tožbo predlagala pridobitev zdravstvenega kartona tožnika, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem sklepu na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2013 dopustilo izvedbo dokaza z vpogledom v osebno zdravstveno kartoteko tožnika za obdobje od 2006 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 16.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 dalje do plačila in tožnikove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka določenega v sodbi sodišča prve stopnje in tečejo do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan plačati toženki pravdne stroške v višini 1.223,35 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči 16. dan od prejema sodbe in tečejo do plačila.

2. Zoper tako prvostopenjsko odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik.

- V pritožbi navaja, da je v prometni nesreči, ko se je v križišču stoječi avtomobil, ki ga je vozila njegova žena, brez zaviranja zaletel tovornjak vlačilec, utrpel nateg in zvin vratne hrbtenice, udarnino levega stegna, udarnino levega ramena s sindezmolizo akromioklavikularnega sklepa, zgnečitvijo rotatorne manšete in zgnečitvijo prsnega koša, saj so na vozilu, v katerem je bil, na njegovo telo delovale izredno velike sile. Zato se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki ga je oprlo na izvedenski mnenji dr. Bajca in dr. F., da je v obravnavani prometni nesreči utrpel le poškodbo vratu, poškodbo prsnega koša, poškodbo goleni in stegna leve noge, medtem ko poškodbe levega ramena (AC sindezmoliza) in poškodbe rotatorne manšete v obravnavani prometni nesreči ni utrpel, ker da je poškodba levega ramena stara poškodba.

- Izvedenec dr. B. je pri podaji mnenja izhajal iz zmotnih predpostavk glede velikosti sil, ki so ob trčenju delovale na tožnika, poleg tega pa sodišče mnenja izvedenca dr. B. ne bi smelo uporabiti, saj so pomisleki tožnika zoper njegovo mnenje ostali tudi po njegovem zaslišanju, sodišče prve stopnje pa bi se moralo opredeliti do očitkov tožnika zoper mnenje in navesti, zakaj kljub takšnim očitkom ocenjuje, da ti niso ovira za uporabo izvedenskega mnenja. Sama okoliščina, da je njegove ugotovitve in mnenje v bistvenem delu potrdil izvedenec dr. F., po mnenju tožnika ne more biti dovolj, zato je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Izvedenec dr. B. si je za izdelavo izvedenskega mnenja dodatno pridobil medicinsko dokumentacijo, na katero se nobena izmed pravdnih strank ni sklicevala, nato pa je isto dokumentacijo, torej tudi sporno, pri izdelavi mnenja uporabil izvedenec dr. F. Sodišče je sicer v sodbi obrazložilo, da medicinske dokumentacije, ki je bila nezakonito pridobljena, ni upoštevalo, pa je kljub temu prišlo do istih zaključkov, saj sta oba izvedenca navedla, da tudi iz preostale tožnikove medicinske dokumentacije izhaja, da je šlo v primeru ramena za staro poškodbo. S temi ugotovitvami izvedencev in sodišča tožnik ne soglaša, kljub temu, da je res, da je bil dne 10. 10. 2006 udeležen v prometni nezgodi, in da si je v tej poškodoval tudi rame, ter da je bila v izvidu, z dne 19. 10. 2006, opisana nekakšna stopnička - 1cm, kakšnega posebnega zdravljenja v zvezi s to poškodbo levega ramena pa ni bilo. Dne 18. 12. 2006 je bil tudi opravljen rentgen levega ramena, v izvidu pa je zapisano, da je bil ramenski obroč v mejah normale. Prav tako v tožnikovi osebni zdravstveni kartoteki za ta čas ni nikjer omenjena diagnoza AC sindezmoliza. Tako do poškodbe v prometni nesreči dne 8. 6. 2009 drugega zdravljenja levega ramena tožnik ni imel, zato po mnenju tožnika travmatolog, ki je tožnika pregledal dan po poškodbi v obravnavani prometni nesreči, ni imel nobene podlage, da bi tožnikovo poškodbo ramena ocenil kot staro, zato bi tudi ta izvid moralo sodišče kritično presojati. Ta izvid je tudi v nasprotju z izvidom tožnikovega osebnega zdravnika, z dne 9. 6. 2009, kjer je osebni zdravnik ob pregledu tožnika opisoval bolečine v vratu, v rokah, levi nogi, hrbtu, glavobol in očitno tudi bolečine v predelu od vratne muskulature do leve rame. Izvedenca sta tako lahko prišla do sklepa, da je poškodba AC sklepa stara, le na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo je neutemeljeno pridobil izvedenec dr. B., uporabil pa jo je tudi izvedenec dr. F. Sodišče prve stopnje, ki je tudi samo na tej podlagi prišlo do zaključka, da gre za staro poškodbo, je tako storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je tudi to tako uporabilo pri odločanju dokumentacijo, ki je kot dokaz ni predlagala nobena stranka.

- Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo na izvedenski mnenji obeh izvedencev, čeprav se ti mnenji bistveno razlikujeta glede ocene trajanja zdravljenja tožnika, glede ocene intenzivnosti in trajanja fizičnih bolečin in glede ocene, ali je po poškodbi pri tožniku prisotna omejena gibljivost vratne hrbtenice ali ne. Ker sodišče ni razčistilo teh razlik med obema mnenjema in k podaji ustreznih dokazov v zvezi s tem pozvalo pravdnih strank, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je to imelo vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

- Izvedenec dr. F. je v svojem mnenju navedel, da je imel tožnik že pred obravnavano poškodbo dve prejšnji poškodbi levega ramena, kar ne drži, saj je imel tožnik levo ramo pred poškodbo z dne 8. 6. 2009 poškodovano le 10. 10. 2006, medtem ko si je dne 12. 6. 2007 poškodoval desno ramo. Tožnik je na to posebej opozoril v vlogi, s katero je grajal izvedensko mnenje, vendar sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugovorih tožnika v zvezi s tem, prav tako pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugovoru tožnika, da na rentgenskem izvidu, z dne 18. 12. 2006, ni bilo vidnih nobenih sprememb ramenskega obroča, ki je bil v normalnem stanju. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, slednjo, ker je v tožnikovi osebni kartoteki jasno zapisano, da je dne 12. 6. 2007 utrpel poškodbo desnega ramena.

- Tožnik se prav tako ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot posledice obravnavanega škodnega dogodka, saj so mu ostale trajne bolečine v ramenu, slabša gibljivost ramena, omejena gibljivost vratne hrbtenice in bolečine v vratu, ki vplivajo na tožnikove življenjske aktivnosti tako, da jih zmanjšujejo, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine.

- Sodišče prve stopnje pa je tudi ob sicer v tej pritožbi grajanem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo zgolj 3.200,00 EUR in za prestani strah le 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede trajanja telesnih bolečin sledilo izvedencu dr. F., ko se je v tem delu sklicevalo na trditve tožnika o trajanju telesnih bolečin, ki da so primerljive z oceno izvedenca dr. F., kar pa ne drži, saj ne gre za tožnikove navedbe, ampak navedbe izvedenca dr. T., ki ga sodišče ni uporabilo kot dokaz. Tožnik se je po poškodbi zdravil več kot devet mesecev in se gotovo ne bi zdravil tako dolgo, če zdravljenje zaradi bolečin, ki so bile ves čas prisotne, ne bi bilo potrebno.

- Tudi za strah je sodišče prve stopnje tožniku priznalo prenizko odškodnino, saj se je v silovitem trčenju gotovo moral močno prestrašiti za svoje življenje, trpel pa je tudi dolgotrajni intenzivni sekundarni strah za izid zdravljenja.

- Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in v celoti ugodi preostalemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Prav tako ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajanem obsegu in višini tožniku dosojene odškodnine ter je bila na tej podlagi v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Tožnik s tožbo od toženke zahteva plačilo za utrpelo nematerialno škodo kot posledico poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči dne 8. 6. 2009, ko je bil sopotnik v osebnem avtomobilu, s katerim je voznica ustavila v križišču v Sp. Hočah pred rdečo lučjo na semaforju, kar je spregledal voznik tovornega vozila z italijanskega območja(1) in trčil v zadnji del osebnega avtomobila. Tožnik navaja, da je takrat utrpel nateg in zvin vratne hrbtenice, udarnino levega stegna, udarnino levega ramena s sindezmolizo akromioklavikularnega sklepa in zgnečitvijo rotatorne manšete ter zgnečitev prsnega koša. Na podlagi odškodninskega zahtevka mu je toženka dne 18. 11. 2010 že nakazala nesporni del odškodnine v višini 5.000,00 EUR, vendar pa s tožbo zahteva, kot primerno odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR, za prestani strah 1.550,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR. Ob upoštevanju že plačanega zneska od toženke tako zahteva še 16.550,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o očitkih tožnika do izvedenskega mnenja v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke T.B., dr. med., spec. ortopeda in razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje kljub takšnim očitkom ocenjuje, da ti niso ovira za uporabo njegovega izvedenskega mnenja.

- Sodba sodišča prve stopnje razloge o tem vsebuje v točki 12 obrazložitve, ki jih pritožbeno sodišče povzema, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z opredelitvijo sodišča prve stopnje, ki je izvedensko mnenje tega izvedenca ocenilo v bistvenih delih za skladno z izvedenskim mnenjem v postopku postavljenega drugega izvedenca medicinske stroke prim. J.F., dr. med., spec. ortopeda in splošnega kirurga. Izvedenec medicinske stroke prim. J.F., dr. med., spec. ortoped in splošni kirurg, je strokovne opredelitve izvedenca T.B., dr. med., spec. ortopeda, v bistvenih delih v celoti potrdil, kar kaže na neutemeljenost tožnikovih ugovorov in potrjuje ustrezno oceno sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje izvedenca T.B., dr. med., spec, ortopeda, upoštevajoč načelo proste presoje dokazov, oceni kot ostale izvedene dokaze.

8. Pritožba sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je sodišče pri odločanju oprlo na navedbe obeh v postopku postavljenih izvedencev, ki sta na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki je kot dokaz ni predlagala nobena stranka, zaključila, da je sindezmoliza sklepa stara poškodba in je sodišče prve stopnje pri odločanju na tak način uporabilo dokumentacijo, ki je kot dokaz ni predlagala nobena stranka.

- V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve pojasnilo, da sporne dokumentacije pri razsoji ni upoštevalo, in da tudi ni upoštevalo mnenj izvedencev v delih, v katerih se opirata na sporno zdravstveno dokumentacijo, tako, da že iz tega vidika sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane kršitve relativne narave, ki je vplivala na odločitev v obravnavani zadevi.

- Vendar pa pritožbeno sodišče tovrstno pritožbeno uveljavljanje v celoti zavrača tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje izvedencu medicinske stroke T.B., dr. med., spec. ortopedu, s sklepom, z dne 29. 11. 2013, s katerim ga je določilo za podajo izvedenskega mnenja v obravnavani zadevi, med drugim naložilo, da pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteva vso potrebno medicinsko dokumentacijo tožnika, vključno z njegovim osebnim zdravstvenim kartonom. V kolikor v osebnem zdravstvenem kartonu tožnika ni bilo vse dokumentacije o zdravljenju tožnika, ki bi dejansko morala biti v njegovem zdravstvenem kartonu, izvedencu, ki je takšno dokumentacijo o dejanskem zdravljenju tožnika uporabil, ni mogoče očitati, da je izdelavo izvedenskega mnenja oprl na listine, ki jih pravdni stranki nista predlagali kot dokaz. Toženka je že v odgovoru na tožbo predlagala pridobitev zdravstvenega kartona tožnika, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem sklepu na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2013 dopustilo izvedbo dokaza z vpogledom v osebno zdravstveno kartoteko tožnika za obdobje od 2006 dalje.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni razčistilo razlik med podanima mnenjema obeh v postopku postavljenih izvedencev medicinske stroke.

- Tudi pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da sta obe izvedenski mnenji izvedencev v bistvenih delih skladni zaradi razlogov že navedenih pod točko 7 te sodbe.

10. Pritožba sodbi sodišča prve stopnje prav tako očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi izostanka razlogov o ugovorih tožnika zoper ugotovitve izvedenca prim. J.F., dr. med., spec. ortopeda in splošnega kirurga, da je poškodba AC sklepa stara, ker na rentgenskem izvidu, z dne 18. 12. 2006, ni bilo vidnih nobenih sprememb ramenskega obroča, ki je bil v normalnem stanju.

- Sodba sodišča prve stopnje razloge v zvezi s tem vsebuje v točki 14 obrazložitve. Tako navaja odgovor izvedenca, ki je v zvezi s tem pojasnil, da so poškodbe izpaha AC sklepa različne, po stopnjah se ocenjujejo od 1 - 4, pri čemer pri prvih dveh stopnjah ni premika, temveč pride do pretrganja vezi, vendar tudi pri teh poškodbah sčasoma pride do nestabilnosti, saj se poškodbe na vezivnem tkivu ne zacelijo, zaradi česar pride do pomika ključnice navzgor. Odgovor izvedenca torej pojasnjuje, kako je možno, da rentgenski izvid, z dne 18. 12. 2006, ne izkazuje nobenih vidnih sprememb ramenskega obroča. 11. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje povzema navedbo izvedenca prim. J.F., dr. med., spec. ortopeda in splošnega kirurga, da je tožnik pred predmetno nezgodo že dvakrat utrpel poškodbo v področju levega ramena, saj si je tožnik pred poškodbo, z dne 8. 6. 2009, levo ramo poškodoval le 10. 10. 2006, dne 12. 6. 2007 pa si je poškodoval desno ramo.

- Ne gre namreč za neskladje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih in med tem, kar izhaja iz listinskih dokazil v spisu, saj za zaključek, da v obravnavanem škodnem dogodku tožnik poškodbe leve rame - sindezmolize AC sklepa ni utrpel, ni odločilno, ali si je levo ramo pred tem poškodoval le leta 2006 in ne tudi leta 2007. 12. Pritožbeno sodišče tako ne sledi pritožbi tožnika, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel vse zatrjevane poškodbe in se strinja z razsojo sodišča prve stopnje, ki je v zvezi z obsegom poškodb sledilo izvedenskim mnenjem obeh v postopku postavljenih izvedencev medicinske stroke, da tožnik v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpel pretrganja vezi v akromioklavikularnem sklepu (sindezmolize levega AC sklepa) in zgnečitve rotatorne manšete. Takšen zaključek v celoti podpirata obe v postopku izdelani izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke in njuni ustni dopolnitvi, podani pred sodiščem prve stopnje ter zbrana medicinska dokumentacija, tako kot izhaja iz prilog spisovnega gradiva. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v točkah 12, 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe glede obsega v škodnem dogodku utrpelih poškodb, torej, da je tožnik v predmetnem škodnem dogodku utrpel poškodbo vratu - nihajno poškodbo vratnega dela hrbtenice oziroma nateg vratnih mišic, udarnino v predel hrbta in prsnega koša oziroma stisnjenje prsnega koša in udarnino v predel kolen in stegen oziroma udarnino desne goleni in bolečnost v predelu levega stegna. Navedeno tako tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja izhodišče za odmero odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo.

13. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa četudi premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih), ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v prejšnjem odstavku navedene kriterije pri odmeri in priznanju v pritožbi grajanih postavk odškodnin ustrezno upoštevalo.

- Tako je sodišče prve stopnje tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanega zneska 8.000,00 EUR odmerilo odškodnino v primernem znesku 3.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja in se utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prim. J.F., dr. med., spec. ortopeda in splošnega kirurga, ki je enako kot izvedenec T.B., dr. med., spec. ortoped, navedel, da tožnik hudih bolečin ni trpel, srednje hude bolečine pa so se pri tožniku občasno pojavljale teden dni, trajne lahke telesne bolečine pa so bile prisotne tri tedne. Izvedenec T.B., dr. med., spec. ortoped, srednje hude bolečine sicer ocenjuje na enaindvajset dni in blažje bolečine na dva meseca, vendar sodišče prve stopnje ni moglo preseči trditev tožnika(2), da je po mnenju izvedenca trpel hude telesne bolečine dva dni, sedem dni je trpel srednje hude telesne bolečine in trajne lahke deset dni, bolečine pa trpi še danes. Časovna zamejitev in intenziteta bolečin sta zato ustrezni, ustrezno pa so upoštevane tudi vse neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih poudarja pritožba, predvsem dolžina zdravljenja in potrebna oprava fizikalne terapije. Višino odmerjene odškodnine tako narava utrpelih telesnih poškodb, intenzivnost in čas trajanja bolečin ter obseg prestanih nevšečnosti v celoti podpirajo, primerljiva pa je tudi višini odškodnin glede na izoblikovano sodno prakso v podobnih primerih.

15. Tudi za prestani strah je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje od zahtevanega zneska v višini 1.550,00 EUR tožniku odmerilo primerno odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

- Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova ustrezno upoštevalo, da je tožnik utrpel intenzivni kratkotrajni primarni strah, ter da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja in za morebitne posledice utrpelih poškodb, kar predstavlja sekundarni strah, zaradi katerega je bilo tožnikovo duševno ravnovesje občasno porušeno in prizadeto. Po oceni pritožbenega sodišča zato predstavlja denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR za tožnika primerno satisfakcijo iz tega naslova, znesek odškodnine pa se glede na primerljivo sodno prakso uvršča med najvišje prisojene zneske.

16. Pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo odmeriti odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ki jo je tožnik zahteval v znesku 12.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih ocenjuje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo iz tega naslova. Oba izvedenca namreč ugotavljata, da tožniku zaradi utrpelih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku niso nastale trajne organske ali funkcionalne posledice, ki bi vplivale na tožnikove življenjske aktivnosti. Tožnik sicer meni, da ni bila opravljena vsa diagnostika, ki bi takšnim mnenjem izvedencev dajala podlago, saj nista bili opravljeni MRI ali CT preiskava. Vendar glede na naravo tožnikovih poškodb, nastalih v obravnavanem škodnem dogodku, ob tem, ko izvedenec prim. J.F., dr. med., spec. ortoped in splošni kirurg, ugotavlja gibljivost tožnikovega vratu v mejah normale, z bolečinami, ki so bile prisotne že pred tem, izvedenec T.B., dr. med., spec. ortoped, pa zaradi nesodelovanja tožnika pri pregledu gibljivosti tožnikovega vratu ni mogel ustrezno oceniti, se zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen, izkaže kot ustrezen.

17. Sodišče prve stopnje je tako tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo v obravnavanem škodnem dogodku odmerilo ustrezno denarno odškodnino v skupnem znesku 4.200,00 EUR in ob upoštevanju revaloriziranega zneska odškodnine, ki ga je toženka že izplačala tožniku, 5.285,00 EUR, utemeljeno tožbeni zahtevek v višini 16.550,00 EUR v celoti zavrnilo.

18. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. O pritožbenih stroških tožnika ni bilo odločeno, ker jih ni priglasil. 20. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnika k pritožbeni razsoji niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Vozilo, ki ga je vozil povzročitelj nesreče, je bilo zavarovano pri toženki.

Op. št. (2) : Tožbi priloženega izvedenskega mnenja doc. dr. sci. prim. Zmaga Turka, dr. med., toženka ni povzela, zato gre le za del trditvene podlage tožnika.