Jedro

Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo je z izpodbijano začasno odločbo Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., (v nadaljevanju DARS), kot investitorju gradbenih del na podlagi delno enotnega dovoljenja, št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000, ter dopolnilnega enotnega dovoljenja, št. 350-03-55/98SR/HČ z dne 19. 11. 2003, ki ju je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, začasno odmerilo plačilo za 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR (točka 1 izreka). V 2. točki izreka je tožena stranka odločila, da mora DARS d.d. Ministrstvu, pristojnem za rudarstvo, priglasiti dejansko količino pridobljenih mineralnih surovin, ki jih bo pridobil v okviru gradbenih del iz 1. točke izreka te odločbe po preteku leta v katerem je izvajal gradbena dela, najkasneje pa do 30. 1. naslednjega leta. V 3. točki izreka je tožena stranka odločila, da kolikor DARS d.d. v tem roku ne bo priglasil dejanskih količin pridobljene mineralne surovine, sem mu bo izdala odločba o plačilu za količino iz 1. točke izreka te odločbe do ugotovitve dejanske obveznosti. Vse stroške ugotavljanja dejanskih obveznosti krije investitor. V 4. točki izreka je bilo odločeno, da se parametri za odmero plačila dejanskih količin mineralne surovine iz 2. točke izreka te odločbe usklajujejo s predpisom, ki ureja plačilo za rudarsko pravico.

2. Tožeča stranka v tožbi izpodbijani odločitvi oporeka in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Pojasnjuje, da tožeča stranka zahteve za izkoriščanje in izvajanje gradbenih del v gramoznici Hoče ni vložila. Prav tako s tožečo stranko ni povezana družba A d.o.o., kar dokazuje priložen izpis iz poslovnega registra, niti vloga ni bila vložena po pooblastilu tožeče stranke. Zaključek tožene stranke, da je v smislu drugega odstavka 92. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) tožeča stranka kot investitor gradbenih del, na podlagi delnega enotnega dovoljenja z dne 19. 4. 2000 ter dopolnilnega enotnega dovoljenja z dne 19. 11. 2003, zavezanec za plačilo neporabljene mineralne surovine, je napačen. Tožena stranka je prezrla določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZDARS), ki je veljal v času izdaje obeh dovoljenj in iz katere izhaja, da je zaključek tožene stranke, da je bila tožeča stranka investitor gradbenih del, napačen. Iz te določbe namreč izhaja, da DARS d.d. opravlja naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor in naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest v imenu Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS). Na tej podlagi je tožeča stranka vse naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor in naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest opravljala v imenu in za račun RS, kar pomeni, da tožeča stranka ni bila investitor, ampak samo zastopnik investitorja, RS.

4. Postopek ureditve nadomestnega ponikalnika Hoče (v okviru katerega sta bili izdani gradbeni dovoljenji), je bil postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest v smislu prvega odstavka 3. člena ZDARS. Nadomestni ponikalnik je bil zgrajen v okviru pridobivanja nepremičnin oziroma umeščanja v prostor avtoceste Slivnica - Pesnica, ker je trasa avtoceste potekala preko obstoječe gramoznice Hoče, ki jo je izkoriščalo družba A d.o.o. (sedaj v stečaju). Zaradi umestitve avtoceste v prostor je bilo družbi A d.o.o. onemogočeno izkoriščanje gramoza, zato ji je bilo treba zagotoviti nadomestno gramoznico, da je družba lahko nadaljevala z izvajanjem svoje dejavnosti.

5. Da je šlo pri izgradnji nadomestne gramoznice za izvedbo gradbenih del v zvezi z umeščanjem avtoceste v prostor, oziroma za izvajanje nalog v zvezi s pridobivanjem zemljišč za potrebe izgradnje avtocest, potrjujeta tudi določbi 14. in 16. alineje prvega odstavka 33. člena Uredbe o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica - Pesnica (v nadaljevanju Uredba). Iz navedene Uredbe izhaja obveznost investitorja zagotoviti nadomestni prostorski izvedbeni akt za območje gramoznice Hoče in zagotoviti površine za nadomestno ponikanje na območju k.o. ..., za katere je bila v skladu z določbo 33. člena Uredbe zavezana pridobiti ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenje za posege v prostor tožeča stranka.

6. V skladu z Uredbo in v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDARS je RS (v njenem imenu in za njen račun je pogodbo podpisala tožeča stranka) z družbo A d.o.o. dne 9. 2. 1999 podpisala Pogodbo o ureditvi odškodninskih razmerij in gradnji ponikalnika. V skladu z Uredbo in navedeno pogodbo, je RS pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, na katerih je bil pozneje zgrajen nadomestni ponikalnik Hoče, tožeča stranka pa je 20. 7. 1999, v imenu in za račun RS vložila vlogo za izdajo obeh gradbenih dovoljenj. Upoštevati je treba tudi, da tožeča stranka nikoli ni uporabljala izkopane nekovinske mineralne surovine, ampak je ta material, za sekundarni namen graditve (poraba materiala za proizvodnjo gradbenih agregatov), uporabljala družba A d.o.o., kar je bil tudi namen uporabe tega materiala, ki je bil v smislu prvega odstavka 92. člena ZRud-1 določen v 2. alineji točke 1.3 izreka delnega enotnega dovoljenja z dne 19. 4. 2003. Glede na navedeno je upravni organ napačno zaključil, da je bila tožeča stranka na podlagi prej navedenih delnih enotnih dovoljenj za gradnjo investitor gradbenih del, saj je bila v tem postopku samo zastopnik RS, ki je bila tudi lastnik vseh nepremičnin. Da je tožeča stranka delovala kot zastopnik RS, pa nenazadnje izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS. Ob upoštevanju navedenega je izpodbijana odločba napačna in nezakonita.

7. Tožeča stranka je sodišču 12. 10. 2018 poslala pripravljalno vlogo, v kateri je dodatno utemeljevala trditev, da je bila investitor gradnje RS. Pojasnila je, da je pri določitvi pravnega stanja nepremičnin treba upoštevati Uredbo o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica - Pesnica (v nadaljevanju Uredba o lokacijskem načrtu), Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Maribor za območje mestne Občine Maribor za obdobje 1986-2000 in družbenega plana mesta Maribor za obdobje 1986-1990, v letu 1998, v zvezi z razširitvijo gramoznice Hoče za nadomestni ponikalnik (v nadaljevanju Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin) in Odlok o ureditvenem načrtu razširitvi gramoznice Hoče za nadomestni ponikalnik (v nadaljevanju Odlok o ureditvenem načrtu). Nepremičnine, ki jih je tožeča stranka pridobila in v zvezi s katerimi sta bili pridobljeni tako delno enotno gradbeno dovoljenje in dopolnilno enotno gradbeno dovoljenje, so v lasti RS. Z navedenimi trditvami je bila tožena stranka seznanjena in se je s stališči tožeče stranke strinjala (dopis z dne 1. 6. 2018), saj da je šlo za nalogo pridobivanja nepremičnin za potrebe gradnje avtocest, v tem okviru tudi za pridobivanje nepremičnin za izvedbo nadomestnih ureditev. Tako zemljišče kot objekt na njem sta v lasti RS in ponikalnik Hoče ostane v njeni lasti med črpanjem gramoza in tudi po njegovem izčrpanju. Po stališču tožene stranke sodi izvedba ponikalnika v okvir urejanja nadomestne državne infrastrukture v lasti RS, ki bo po ureditvi predana v upravljanje pristojnim upravljavcem državnega premoženja, v konkretnem primeru Direkciji Republike Slovenije za vode in sodi dokončna ureditev v okvir izvajanja naročila na podlagi 4. člena ZDARS-1. Tožeča stranka je pojasnila tudi, da je tožeča stranka v dopisu z dne 1. 6. 2018 tožečo stranko zaprosila, naj nadaljuje z aktivnostmi po pogodbi o izvajanju naročila in pristopi k izvajanju ureditev v sodelovanju z zainteresiranimi gospodarskimi subjekti, ki bi lahko pridobili koncesijo za izkoriščanjem gramoza v skladu s predpisi o rudarstvu. Z omenjenim dopisom je tožena stranka torej priznala, da je glede nepremičnin na katerih je zgrajen ponikalnik Hoče in gradbenih del, ki so v zvezi z njim potekala v pravnem položaju investitorja, tožeča stranka pa je bila zgolj njen pooblaščenec, ki je pridobival zemljišča in potrebna dovoljenja na podlagi zakonskega pooblastila. Posledično je tožena stranka očitno priznala, da je izpodbijana začasna odločba nezakonita.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

9. Sodišču je odgovor na tožbo posredovala tudi družba A d.o.o. - v stečaju, in pojasnila, da soglaša z argumentacijo tožeče stranke v tožbi. Tožeča stranka z njo nikoli ni bila v pogodbenem razmerju, ampak je pogodbo o ureditvi odškodninskih razmerij in gradnji ponikalnika sklenila v imenu in račun Republike Slovenije.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala na podlagi določbe 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot začasno odločbo, po uradni dolžnosti. Sodišče pojasnjuje, da je izdaja odločbe po uradni dolžnosti utemeljena z določbo 52. člena ZRud-1, ki je umeščena v 7 poglavje zakona z naslovom "Finančne obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje" in ki v tretjem odstavku (nastanek finančnih obveznosti) med drugim določa, da se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Uporaba določb 7 poglavja zakona, pa je v zadevah kot je obravnavana, pogojena (tudi) z uporabo določbe drugega odstavka 92. člena ZRud-1, ki določa, če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih iz prejšnjega odstavka, ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe iz prejšnjega odstavka, veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe tega zakona in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine. Ker se torej odločba izda po uradni dolžnosti (koncesnina je javna dajatev), sodišče kot neupoštevanega v obravnavani zadevi, zavrača tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni vložila zahteve za izkoriščanje in izvajanje gradbenih del v gramoznici Hoče, niti te zahteve v njenem imenu ni vložila družba A d.o.o..

13. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora določitev količine pridobljenega proda in zneska plačila nista sporna, sporna pa je v prvi točki izreka določitev tožeče stranke kot zavezanca za plačilo. Tožena stranka je sporno odločitev oprla na določbo drugega odstavka 92. člena ZRud-1, ki določa, da če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih iz prejšnjega odstavka, ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe iz prejšnjega odstavka, veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe tega zakona in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine.

14. Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom tožene stranke, da je zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka investitor gradbenih del ugotavlja, da uporaba določbe drugega odstavka 92. člena ZRud-1 temelji na podatku enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000 in podatku iz dopolnilnega enotnega dovoljenja št. 350-03-55/98-SR/HČ z dne 19. 11. 2003. Obe dovoljenji, ki se nanašata na gradbena dela na nadomestnem ponikalniku Hoče, na zemljiščih parc. št. 254, 259/1, 260, 261, 262, 265, 268/1, 268/2, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278/1, 278/2, 279, 280, 281/1, 281/2, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288/1, 288/2, 290, 291, 295, 296, 297, 298, 406/6, 413/5, 257/1, 266, 267, 289/1 in 289/2, vse k.o. ..., sta bili izdani investitorju DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d..

15. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dovoljenji z dne 19. 4. 2000 in 19. 11. 2003 pridobila v času veljavnosti Zakona o Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/1993), ki je v določbi 3. člena določal, da družba opravlja finančni inženiring, pripravlja, organizira in vodi gradnjo in vzdrževanje omrežja avtocest ter upravlja avtoceste v Republiki Sloveniji, skladno z odločitvami Državnega zbora. Na podlagi navedenega besedila je tako nedvoumno, da je tožeča stranka na področju, ki ga določa zakon, zastopnik države in zakonsko določene naloge iz 3. člena opravlja na račun države in ne na svoj račun. Tako sta vsebina in obseg zastopanja razvidna že iz zakona. Tudi kasnejša sprememba predpisa v letu 2003 (in vse nadaljnje spremembe, tudi leta 2012), navedeno razlago potrjujejo. Tako je zakon leta 2003, v 3. členu izrecno poudaril, da družba opravlja naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor in naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest v imenu in na račun RS.

16. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja tudi, da sta bili delno enotno dovoljenje, št. 350-03-55/98-SR/VM z dne 19. 4. 2000, ter dopolnilno enotno dovoljenje, št. 350-03-55/98SR/HČ z dne 19. 11. 2003, izdani v okviru postopkov oziroma nalog tožeče stranka na podlagi določbe prej citiranega 3. člena ZDARS, v zvezi z gradnjo avtoceste Slivnica-Pesnica. Sodišče ne dvomi v pravilnost in resničnost utemeljitve tožeče stranke, ki se nanaša na postopek v zvezi s pridobivanjem zemljišč za nadomestno ponikalnico in obveznost tožeče stranke, da skladno s svojimi pooblastili na podlagi 3. člena ZDARS pridobi ustrezno prostorsko dokumentacijo in dovoljenja za posege v prostor, ki bo takšno gradnjo omogočila, vendar ne glede na to ugotavlja, da določitev zavezanca za plačilo 1.780.437,00 m3 pridobljenega proda, ki se ne bo porabil v okviru gradbenih del, in sicer v znesku 586.091,37 EUR, temelji na določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 92. člena ZRud-1. Ker torej določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1 toženo stranko izrecno zavezuje k spoštovanju določitve investitorja v izdanem gradbenem dovoljenju, po presoji sodišča drugačna določitev zavezanca za plačilo za pridobljeno enoto mineralne surovine, ne glede na specifičen položaj tožeče stranke v postopkih iz prej citiranega 3. člena ZDARS, ni mogoča. 17. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi presodi dokaze, izpodbijano odločbo, priloženi dovoljenji z dne 19. 4. 2000 in 19. 11. 2003, vpogleda v upravni spis tožene stranke, v izpis iz zgodovinskega sodnega - poslovnega registra za družbo A d.o.o. - v stečaju ter pogodbo o ureditvi odškodninskih razmerij in gradnji ponikalnika z dne 9. 2. 1999, izpiske iz zemljiške knjige za navedene zemljiške parcele ter Uredbo o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica - Pesnica, torej je smiselno predlagala izvedbo glavne obravnave.

19. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

20. Po presoji sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi, ki niso sporni in jih je sodišče, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, v celoti upoštevalo, tega ni izkazala, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II izreka:

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.