Jedro

Pri opredelitvi pravne narave pogodbenega razmerja je bistvena vsebina pogodbe, ne pa naslovitev pogodbe. Stranki sta sklenili mandatno pogodbo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 108.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 3.609,89 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje opredelitvi sklenjenega pravnega posla za pogodbo o naročilu. Pritrjuje, da pisna pogodba, ki je opredeljena kot posojilna pogodba, ne vsebuje roka vračila in na njej tudi ni tožničinega podpisa, vendar to ne more biti razlog za zanikanje, da gre za posojilno pogodbo – namensko posojilo. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da sta posel sklepali prava neuki stranki. Opozarja na tožničino izpoved o dogovoru, da ji toženec denar s pripadki vrne v pol leta od izročitve, v nadaljnjih 14. dneh pa še obresti. Sklicuje se na drugi odstavek 574. čl. Obligacijskega zakonika, ki za primer, ko pogodbenika nista določila roka za vračilo denarja, roka pa tudi na osnovi okoliščin ni mogoče določiti, predpisuje vrnitev posojila po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve za vrnitev posojila. Rok torej ne sodi med temeljne obveznosti posojilojemalca. Poudarja, da je bil rok vračila določen, res pa ni bil zapisan v pisno posojilno pogodbo. Opozarja na verodostojnost tožničine izpovedi v primerjavi s toženčevo izpovedjo. Toženec je najprej zanikal, da bi 120.000,00 EUR sploh prejel, medtem ko je zaslišan kot stranka prejem denarja potrdil. Zaradi takega sprenevedanja toženca in njegove izpovedi ni mogoče šteti za verodostojna. Toženec je s svojo izpovedjo skušal minimalizirati svojo vlogo v spornem razmerju. Sodišče bi moralo verjeti in slediti tožnici, ki je izpovedala o medsebojnem dogovoru in vračilu denarja v dogovorjenem roku. Opozarja na notarsko overjeno pogodbo o posojilu z dne 23.1.2009, ki je bila realizirana tako, da je toženec prejeti znesek 16.000,00 EUR, sicer brez obresti, vrnil. Tudi sporna, istega dne sklenjena pogodba, je bila torej posojilna. Gotovo je, da sta bili obe sestavljeni z enakim namenom in nagibom (kavzo). V obeh primerih je šlo za posojilo. Neverjetno bi bilo, da bi pogodbenika istega dne sklenila posojilno pogodbo za 16.000,00 EUR in pogodbo o naročilu za 120.000,00 EUR. Vztraja, da gre za namensko posojilo. Posojenega zneska tožnica ni vložila v sklad X, kar vsaj deloma izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Za nesprejemljivo ocenjuje stališče, da tožeča stranka ni dokazala trditve, da toženec denarja ni vložil v sklad X. Zastavlja vprašanje, kako naj bi tožnica dokazala nekaj, kar je bilo v pristojnosti toženca. Več kot jasno je, da je toženec denar prejel. Kaj je z njim počel, pa ve le on sam. Toženec bi moral prepričati in dokazati, da je denar zares vložil v sklad X. Če celo sodišče dvomi, ali je toženec denar vložil v sklad X, potem je jasno, kje je denar. Pri tožencu, ki je kršil pogodbeni dogovor, da bo denar vložil v sicer fiktivni oz. virtualni sklad. Sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da naj bi bilo med strankama mandatno razmerje, je spregledalo, da toženec ni ravnal po prejetih navodilih. Denarja ni vložil v sklad X. Ni ravnal po prejetih navodilih naročnika, ni pazil na naročiteljeve koristi, zato je tožnica upravičena do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička. Pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 213/98. Trdi, da bi se sodišče moralo opredeliti do 773. čl. OZ (odgovornost za uporabo naročiteljevega denarja). Kot očitno povzema, da toženec s prejetimi sredstvi ni ravnal in razpolagal na dogovorjen in pisno potrjen ter predviden način (vloga v X). Po drugi stani pa spornega pogodbenega razmerja ni mogoče šteti za mandatno razmerje, temveč gre za namensko posojilo. To je očitno, ker sta pravdni stranki istega dne kot sporno pogodbo, sklenili in pri notarju zapisali posojilno pogodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot mandatno razmerje (766. čl. Obligacijskega zakonika). Ugotovilo je, da je tožnica tožencu izročila 120.000,00 EUR z naročilom, da denar vloži v sklad X. Tožnica tudi v pritožbeni fazi postopka vztraja pri svoji opredelitvi pogodbenega razmerja kot namenskega posojila (569. čl. in 578. čl. Obligacijskega zakonika), obenem pa, za primer, da gre za mandatno razmerje, opozarja tudi na toženčevo kršitev kogentnih določb o mandatni pogodbi (naročilu).

5. Tožničini opredelitvi pravne narave pogodbenega razmerja ni mogoče pritrditi, kajti iz listine, ki je bila ob sklenitvi pogodbe zapisana (v nadaljevanju zapis pogodbe) sledi, da je bil denar tožencu izročen z namenom, da ga investira oz. vloži v sklad X. Zapis pogodbe je sicer naslovljen ko „posojilna pogodba“, kar pa je, glede na vsebino, očitno neustrezna naslovitev pogodbe. Da bi bil denar izročen kot posojilo, iz vsebine zapisa pogodbe ni razvidno. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo iz 569 čl. Obligacijskega zakonika razvidno kavzo posojilne pogodbe – prepustitev določene količine denarja posojilojemalcu za določen čas in po preteku tega časa vrnitev enake količine denarja – in zaključilo, da zapis pogodbe določila o toženčevi obveznosti vrnitve prejetih sredstev ne vsebuje. Tudi o obrestih, ki so ekonomski motiv za sklepanje posojilne pogodbe, tožnica pa ekonomski motiv za sklepanje pogodbe zatrjuje, v zapisu pogodbe ni govora.

6. Zaslišana kot stranka pa je tožnica izpovedala, da jo je toženec ob sklepanju pogodbe seznanil z vložitvijo denarja v sklad X in ji zagotavljal, da sklad deluje ter da se obresti natekajo na bančni račun. S tem, ko je potrdila, da je šla skupaj s tožencem v Avstrijo odpret bančni račun, je potrdila vedenje o tem, da bodo sredstva naložena v njenem imenu, da je torej ona vlagatelj in da je posledično uspešnost naložbe njen riziko. Iz te okoliščine je razvidno, da je bil prejeta sredstva toženec dolžan vložiti (investirati) v tožničinem imenu in da je torej toženec mandatar, ki je posel dolžan izvršiti za tožničin račun. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da sta stranki sklenili mandatno pogodbo.

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica v tem pravdnem postopku - v svojih trditvah – toženčeve obveznosti tudi opredelila ni kot posojilojemalčeve obveznosti. V tožbi je kot pogodbeno obveznost toženca navajala vložitev prejetih sredstev v sklad X in kršitev te obveznosti, ker po njenem vedenju toženec sredstev v ta sklad ni vložil. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dogovor o roku vračila sodišče prve stopnje štelo za bistveno sestavino pogodbe in da zaradi odsotnosti zapisa tega roka razmerja ni opredelilo kot posojilnega razmerja. Opozorilo je le, da zapis pogodbe vrnitve prejetega denarja v določenem roku ne predvideva, pa tudi, da tožnica obveznosti vrnitve izročenega denarja tudi zatrjevala ni. Dejstvo, da pogodbenika roka vrnitve posojila nista določila, sodišče prve stopnje torej ni štelo za okoliščino, zaradi katere pravnega posla ne bi bilo mogoče opredeliti za posojilno pogodbo, ampak je na osnovi zapisa pogodbe sklepalo, da vrnitve izročenega zenska (v določenem roku) stranki nista predvideli. Pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 574. čl. OZ, ki določa rok vrnitve posojila v primeru, ko rok ni določen, je zato brezpredmetno oz. to določilo ni materialna podlaga za odločitev v zadevi.

9. Tožničino izpoved o toženčevem garantiranju, da bo denar dobila, je razumeti kot izpoved o toženčevi predstavitvi predvidene uspešnosti investicije. Posebnih trditev o jamčevanju za uspešnost vložka namreč tožeča stranka ni podala. Da bi toženec vedel za nerazumno rizičnost investicije (škodljivost posla za tožnico), tožeča stranka ne zatrjuje. Iz tožničine izpovedi, da se o poslovanju sklada X ni pozanimala, je sklepati, da tudi posebnih navodil, ki bi jih toženec lahko prekršil, ni mogla dati. Kakšnih drugačnih navodil kot so razvidna iz pisnega zapisa (vložitev denarja v sklad X), tožnica tudi zatrjevala ni. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo o tem, da toženec ni ravnal po prejetih navodilih. Toženčeve odškodninske odgovornosti tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala.

10. Dejstvo, da sta stranki istega dne sklenili tudi posojilno pogodbo, ne dokazuje, da je tudi sporna pogodba posojilna pogodba. Gre za ločena pravna posla. Sredstva v višini 16.000,00 EUR je tožnica pred sklenitvijo pogodbe pridobila od mame; pisna pogodba glede teh sredstev je zapisna na pripravljenem obrazcu posojilne pogodbe, podpisala sta jo oba pogodbenika, overjena je pri notarju. Glede tožnici lastnih sredstev stranki pisne pogodbe s tako vsebino nista sklepali. Sporno pogodbo je tožnica istega dne – z drugačno vsebino – lastnoročno zapisala, podpisal jo je le toženec. Razlike med pisnima izdelkoma in različna načina njunega sklepanja bolj kot na identičnost kažejo na različnost pravnih razmerij oz. sklenjenih pogodb.

11. Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče tožničini izpovedi ni sledilo oz. je ni štelo za verodostojno. Pri ugotavljanju skupnega namena strank ob sklepanju pogodbe je sodišče upoštevalo obe izpovedi, pri tem pa ni moglo spregledati zapisa, ki je bil o vsebini pravnega posla sestavljen. Zapisala ga je tožnica, toženec pa ga je podpisal. Zapisanega določila o vlaganju v sklad X in okoliščine, da pisna pogodba nima določil o vračilu denarnih sredstev v določenem roku ter o obrestovanju, tožnica v svoji izpovedi ni razumno pojasnila. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo njeni izpovedi o dogovorjenem, pa nezapisanem 6 mesečnem roku vračila denarja. Dogovorjenega vračila in roka vračila tožeča stranka tudi zatrjevala ni. Toženec je bil pri zapisu odgovora na pritožbo v svojih trditvah res previden (dvoumen), saj ni jasno navedel, kako naj bi tožnica denarna sredstva samostojno vložila v finančni sistem X, vendar mu zgolj zato verodostojnosti ni mogoče odreči. 12. V nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe pritožba navaja, da je neugotovljeno ostalo dejstvo, ali je toženec prejeta denarna sredstva vložil v sklad X. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ta sredstva v sklad X je vložil in zaključilo, da tožnica nasprotnega (da je toženec ta sredstva zadržal in ji ni vložil v sklad) ni uspela dokazati. V 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje vložitev sredstev v sklad utemeljilo z dejstvom: – da ima tožnica svojo ID številko in geslo za vstop na svojo stan, zato lahko spremlja dogajanje v sistemu X; – da obstajajo izpisi iz računa (listine B 4 do B7); – da je Okrožno državno tožilstvo obtožnico zoper toženca umaknilo na podlagi ugotovitev, da so bila sredstva oškodovanke dejansko nakazana na njen račun v sistemu X, kar je bilo preverjeno z izvedencem T. H. Teh ugotovitev pritožba ne graja in ne komentira.

13. Očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do 773. čl. Obligacijskega zakonika, je navržen, saj pritožba ne pojasni, katere od dejanskih ugotovitev sodišča terjajo uporabo tega zakonskega določila.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).