Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se upniku ne priznajo stroški, priglašeni v vlogah z dne 10. 3. 2020 in 21. 7. 2020. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila upnica po pooblaščenki brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v postopku izvršbe uporabiti na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izpostavlja, da sta izvršilni naslov in sklep o izvršbi pravnomočna in da sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov samo, brez ugovora dolžnika ne more odločiti, da del sklepa o izvršbi ne izpolnjuje pogojev iz 2. v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 40. člena ZIZ. Stroški so nastali na poziv sodišča, ki je upnico pozvalo k njihovi založitvi in jih kasneje izvedenki tudi odmerilo. Pojasni, da se ni odzvala na odločitvi sodišča o odmeri stroškov izvedenki in ustavitvi postopka glede obrestnega dela zahtevka, čeprav se z njima ni strinjala, da bi ji ne nastali še dodatni stroški, saj v dolgoletni izvršbi še ni dobila poplačane glavnice in pravdnih stroškov. Po mnenju sodišča bi morala znati pooblaščenka upnice, ki je oblikovala tožbeni zahtevek, ustrezno računsko opredeliti oziroma poznati način in metodo, po kateri bi bilo mogoče takšne obveznosti izračunati. Sodišče je pri tem spregledalo, da je lahko upnica, ker je šlo za terjatev v tuji valuti, zahtevala le take obresti, kot jih je v času sojenja priznavala sodna praksa (VSL sodba in sklep II Cp 951/98) in so ji bile zato tudi prisojene in je njihovo izvršljivost potrdilo sodišče s sklepom o izvršbi. Njihov izračun pa je zaradi dolgotrajnega postopka postal težji, ne pa ne mogoč. Navaja, da ne sprejema stališče sodišča, ki zanika obstoj pogojev za izvršbo, ki jih je samo potrdilo z izdajo sklepa o izvršbi in pri tem krivi upnico za nastale stroške, ki jih je od nje samo terjalo. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnice ugodi in naloži dolžniku plačilo stroškov izvedenke in pooblaščenke upnice ter stroškov pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi upnice za povrnitev izvršilnih stroškov, ki jih je priglasila v vlogah z dne 10. 3. 2020 in 21. 7. 2020. 5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnica, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.

6. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje upničin zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo, ker je ugotovilo, da so stroški izvedenke in stroški sestave obeh vlog nastali iz razloga, ker obrestni del terjatve v predlogu za izvršbo (niti v izvršilnem naslovu) ni bil opredeljen tako, da bi ga bilo mogoče opredeliti po višini in izvršiti. Ob povzetem je presodilo, da gre za razlog na strani upnice, saj mora upnik že v predlogu za izvršbo navesti dolžnikovo obveznost tako, da se izvršba lahko opravi (2. v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 40. člena ZIZ), zato stroški, ki so nastali v zvezi z opredelitvijo dolžnikove obveznosti, niso potrebni za izvršbo in jih mora kriti upnica sama.

7. Držijo pritožbene navedbe, da terjatev, kot jo uveljavlja s predlogom za izvršbo, izhaja iz izvršilnega naslova1 in da je njeno izterjavo sodišče prve stopnje v celoti dovolilo s sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je že pravnomočen. Ob navedenem pa pritožba utemeljeno nadalje izpostavlja tudi, da po ugoditvi predlogu za izvršbo in dovolitvi izvršbe sodišče ne more več odločati o tem, ali je terjatev v predlogu za izvršbo opredeljena tako, da jo je mogoče izvršiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da stroškov izvedenca finančne stroke ni šteti kot potrebnih za izvršbo, ker upnica terjatve v predlogu za izvršbo ni v zadostni meri opredelila, da bi jo bilo mogoče izvršiti, čeprav je sodišče na njegovi podlagi dovolilo izvršbo, zato v konkretnem primeru ni pravilen.

8. Ker je zaradi napačnega materialnopravnega zaključka pravno relevantno dejansko v izpodbijanem sklepu ostalo neraziskano, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali so stroškovni zahtevki v vlogah z dne 10. 3. 2020 in 21. 7. 2020 utemeljeni. Na tem mestu pa je v zvezi s pritožbenimi trditvami upnice dodati še, da držijo tudi navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje upnico tekom postopka pozvalo k založitvi predujma za izvedenca finančne stroke, ki bo terjatev izračunal in da je upnica po tem pozivu sodišča plačala predujem za izvedenca finančne stroke (ta strošek je upnica priglasila v stroškovniku v vlogi z dne 10. 3. 2020). Tudi to dejstvo bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v novem postopku ob odločanju o tem, ali so bili stroški izvedenke potrebni za izvršbo.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

1 Kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 501/99 z dne 25. 11. 2003, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, je bila tožena stranka (v konkretnem primeru dolžnik) dolžna tožeči stranki (v konkretnem primeru upnici) plačati 10.458,50 EUR z obrestmi, ki jih za vezane vloge nad eno leto priznava B. d.d. od 5. 4. 1999 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, in pravdne stroške v višini 72.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2003 dalje.