Jedro

Tožnica, ki je opravljala dejavnost samostojne podjetnice, je imela na dan 15. 3. 2012 davčni dolg v višini 35.398,45 EUR in davčnemu organu skoraj tri leta ni oddajala obračunov za prispevke za socialno varnost za zasebnika in za zaposlene pri zasebniku, čeprav je bila k temu večkrat pozvana. Poleg tega pa je bila direktorica družbe, ki je imela na dan 4. 5. 2012 davčni dolg v višini 123.690,36 EUR. Tožena stranka je zato utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila prošnjo tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in ji naložila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje, na podlagi podatkov Poslovnega registra Republike Slovenije ugotovil, da je bilo podjetje tožnice samostojne podjetnice izbrisano iz registra dne 31. 10. 2011 in da je bila tožnica tudi direktorica družbe, ki je bila iz registra izbrisana dne 21. 9. 2011. Na podlagi podatkov posredovanih s strani Davčnega urada Koper ugotavlja, da tožnica kot samostojna podjetnica, davčnemu uradu v obdobju od novembra 2008 do oktobra 2011 ni predložila obračunov za prispevke za socialno varnost za zasebnika in za zaposlene pri zasebniku, da ima neporavnane davke in prispevke, ki niso bili plačani v roku in da znaša dolg tožnice kot samostojne podjetnice na dan 15. 3. 2012 35.398,45 EUR. Neporavnane obveznosti družbe, katere direktorica je tožnica pa znašajo na dan 4. 5. 2012 123.690,36 EUR. S sklicevanjem na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2 členi 58., 283., 284. in 397.) tožnici pojasnjuje, da pomenijo kršitve opisanih obveznosti in v zvezi s tem tudi storjeni prekršek, za katerega je bila tožnici s pravnomočno odločbo Davčnega urada Koper izrečena globa v višini 200 EUR, hujše kršitve davčne zakonodaje. Zato so po presoji prvostopnega organa podani razlogi za domnevo, da se tožnica ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Ob upoštevanju določb 33. in 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) upravni organ zaključuje, da zaradi obstoja domneve, določene v 55. členu ZTuj-2 pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. V skladu z 47. členom ZTuj je tožnici, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, upravni organ prve stopnje določil tudi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo številka 2141-91/2012/2 (1312-02) z dne 20. 11. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je v času, ko je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, imela poravnane vse davke in prispevke in da je to dokazala s potrdilom o plačanih davkih. Po navajanju okoliščin zaradi katerih se je, po njenem prepričanju postopek v zadevi dovoljenja za stalno prebivanje neupravičeno zavlekel, zatrjuje da je bila po enem letu pozvana naj prevzame dovoljenje za začasno prebivanje. Ker je bila dokumentacija za oba postopka identična meni, da je bila zavrnitev dovoljenja za stalno prebivanje neupravičena in se je zato tudi pritožila.

V nadaljevanju tožbe pa s sklicevanjem na recesijo v gradbeništvu pojasnjuje težave, ki jih je imela pri urejanju statusa delavcev z veljavnimi delovnimi dovoljenji, za katere odjava iz zdravstvenega zavarovanja v roku 8 dni ni bila mogoča. Postopki odjave delovnih in s tem tudi ostalih odjav so se zato podaljšali za 6 mesecev brez njene krivde. Ker so bili delavci v tem času, čeprav niso bili več v delovnem razmerju, pri DURS še vedno vodeni, je tožnica prejemala tudi številke pozive k oddaji predpisanih obrazcev. Zato trdi, da je vse predpisane obrazce za izplačane plače oddala DURS. Po zaprtju podjetij so ji ostale le visoke terjatve do kupcev, ki pa jih zaradi stečajev le-teh ne more izterjati in poplačati dolgov, ki ne dosegajo višine njenih terjatev. Navaja tudi, da je bila zaradi takšnih nevzdržnih razmer v stresu in zato tudi več kot leto dni na bolovanju. V takšnih razmerah ji je bilo onemogočeno pridobivanje sredstev in je zato pred osebnim stečajem.

Na podlagi navedenega tožnica utemeljuje trditev, da ni oseba, ki se namerno izmika plačilu dolgov in ki se ne želi podrejati pravnemu redu Republike Slovenije. Meni, da kazen za prekršek v višini 200 EUR, glede na višino terjatev, ki ji niso bile plačane, ne more pomeniti nepodrejanje pravnemu redu. Ob tem pripominja, da prejema minimalno plačo, s katero preživlja tudi mladoletno hčerko in da zato z njo ne more plačati globe. Brez dovoljenja za začasno prebivanje pa jo bo delodajalec odklonil in ji bo onemogočeno tudi pridobivanje dohodkov. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijane odločbe odpravi in ji izda dovoljenje za začasno prebivanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi njene odločbe. Meni, da tožbene navedbe, ki se nanašajo na zadevo dovoljenja za stalno prebivanje, za odločanje v zadevi dovoljenja za začasno prebivanje, niso relevantne. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih nesporno izhaja: da je davčni dolg tožnice, ki je opravljala dejavnost samostojne podjetnice, na dan 15. 3. 2012 znašal 35.398,45 EUR; da tožnica kot samostojna podjetnica pristojnemu davčnemu organu v obdobju od novembra 2008 do oktobra 2011 ni oddajala obračunov za prispevke za socialno varnost za zasebnika in za zaposlene pri zasebniku, čeprav je bila k temu s strani Davčnega urada Koper večkrat pozvana; da je bila tožnica direktorica družbe A., d.o.o., ki je imela na dan 4. 5. 2012 davčni dolg v višini 123.690,36 EUR; da je prekrškovni organ izrekel tožnici kot direktorici družbe za prekršek po 1. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 z odločbo z dne 17. 3. 2011, ki je postala dne 29. 3. 2011, pravnomočna globo v višini 200,00 EUR; da tožnica davčnega dolga samostojne podjetnice in globe, davčnemu organu ni poravnala.

Navedena nesporna dejstva, predvsem pa pravnomočna odločba, s katero je bila tožnici izrečena globa, kažejo na to, da tožnica kot samostojna podjetnica in kot direktorica družbe ni spoštovala določb ZDavP-2. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je zato, ker se tožnica ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, podan razlog iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, zaradi katerega se tujcu dovoljenje za prebivanje ne podaljša. Po oceni sodišča pa je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Iz podatkov v upravnih spisih namreč ne izhaja, da je upravni organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe razpolagal s podatki, iz katerih bi lahko izhajalo, da je imela tožnica dne 2. 11. 2011, to je ob vložitvi prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, poravnane vse davčne obveznosti in niti da je do tega dne in kasneje spoštovala obveznosti, ki jih za samostojnega podjetnika in direktorja, določa ZDavP-2. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na podatke, ki naj bi bili razvidni iz spisa v zadevi dovoljenja za stalno prebivanje. Na dejstvo, da se tožnica ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, pa ne morejo vplivati niti okoliščine, s katerimi tožnica le pojasnjuje vzroke zaradi katerih davčnih predpisov ni upoštevala.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.