Jedro

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-... odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4228-5455/2019-1 z dne 13. 2. 2019 se odpravi v I. točki izreka za odmerjeni davek na vodna plovila v znesku 12,32 EUR ter dodatni davek na vodna plovila v znesku 2,46 EUR ter v temu ustreznemu delu tudi v II. točki izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril davek na vodna plovila (v nadaljevanju DVP) in dodatni DVP (v nadaljevanju DDVP) za leto 2019, in sicer v znesku 26,04 EUR ter 5,21 EUR v tem vrstnem redu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo citati pravnih predpisov (2., 4., 5., 6., 11. člen Zakona o davku na vodna plovila, v nadaljevanju ZDVP, idr.) ter preglednica, v kateri organ prikazuje podatke o tem, da je bil tožnik v celotnem letu 2019 lastnik (do celote) dveh plovil, ki se uporabljata za zasebne namene, in sicer: (i) plovila iz leta 1998 oznake PI-..., dolžine 5,12 m in s pogonom 3,68 kW, ter (ii) plovila iz leta 2003 oznake Chantiers, dolžine 6,25 m in s pogonom 3,65 kW. Za obe plovili je bila glede na njuno starost davčna obveznost maksimalno znižana, tako da se je za prvo DVP odmeril v višini 12,32 EUR ter DDVP v višini 2,46 EUR, za drugo pa DVP v višini 13,73 EUR ter DDVP v višini 2,75 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja citiranje zakonskih podlag (2., 4., 9. člen ZDVP), drugostopenjski organ pa ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je bil tožnik v letu 2019 lastnik jadrnice z oznako PI-.... Ugovor, da je bilo to plovilo izbrisano iz evidence vodnih plovil, po mnenju druge stopnje na odmero ne vpliva, saj je po prvem odstavku 4. člena ZDVP zavezanec lastnik, ki je kot takšen evidentiran v davčni evidenci po 9. členu zakona, tožniku pa zato tudi ni mogoče oprostiti davka po 8. členu. Predmetno plovilo je bilo iz vpisnika čolnov izbrisano zaradi nepodaljšanja dovoljenja za plovbo, kot izhaja iz odločbe Uprave RS za pomorstvo z dne 22. 8. 2017, ki je bila izdana po drugem odstavku 19. člena Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah (v nadaljevanju Pravilnik). DVP pa se ne plačuje več le, če lastnik oz. zavezanec dokaže, da plovila več ne uporablja oz. da so izpolnjeni pogoji za vračilo ali odpis po 13. členu ZDVP. V danem primeru pa je odločilno lastništvo predmetnega plovila, zato je bil davek pravilno odmerjen, ker je tožnik kot lastnik evidentiran v davčni evidenci.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in predlaga njeno odpravo. Navaja, da od leta 2018 več ni lastnik tega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo, ki jo prilaga.

4. Toženka je na tožbo odgovorila, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da naj se upošteva spregledano dejstvo, da sam več ni lastnik plovila PI-..., kar dokazuje z omenjeno prodajno pogodbo in odločbo Uprave RS za pomorstvo, ter ponovno predlagal odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožba je delno utemeljena.

**k II. točki izreka**

7. Kot pojasnjeno zgoraj, je bil tožniku davek odmerjen vezano na dve njegovi plovili, pri čemer je v tej zadevi sporna obdavčitev v zvezi s prvim od omenjenih plovil (z oznako PI-...), medtem ko tožnik niti s pritožbo niti sedaj s tožbo v upravnem sporu odmere DVP v višini 13,73 EUR ter DDVP v višini 2,75 EUR, ki se nanašata na drugo od obeh plovil (z oznako Chantiers) ne osporava. Ker tožbo kljub temu naperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto, je treba tožbo glede odmere in naložitve v plačilo DVP v višini 13,73 EUR ter DDVP v višini 2,75 EUR, ki se nanašata na drugo od obeh plovil (z oznako Chantiers) zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno. Ker tožnik v tem delu tudi dokaznih predlogov ne podaja, je sodišče o tem lahko odločilo brez glavne obravnave, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS‑1. **k I. točki izreka**

8. Davek od plovil se plačuje od: (-) plovil daljših od petih metrov, ki so vpisana v evidencah, vzpostavljenih na podlagi zakonov, ki urejajo plovbo po morju in celinskih vodah, razen plovil v gradnji; (-) plovil daljših od petih metrov, katerih lastniki oziroma lastnice so rezidenti Republike Slovenije in izpolnjujejo tehnične pogoje za vpis v evidence plovil iz prejšnje alineje, vendar v njih niso vpisana; ter (-) plovil daljših od petih metrov, katerih lastniki so rezidenti Republike Slovenije in izpolnjujejo tehnične pogoje za vpis v evidence plovil iz prve alineje tega člena, vendar v njih niso vpisana, ker so registrirana v tujini. Tako je v 2. členu ZDVP namreč opredeljen predmet obdavčitve.

9. Tožnik v tem upravnem sporu glede plovila z oznako PI-... zanika lastništvo, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018 (A2 in A3) ter odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 (A4). Tožnikova tožba je laična in s tem v bistvu osporava, da bi v obravnavanem primeru bil podan temelj za obdavčitev po zgoraj cit. 2. členu ZDVP.

10. Vendar pa po presoji sodišča izpodbijane odločbe po tem odločilnem vprašanju ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-... odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo A4 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s pogodbo A3. 11. Tudi drugostopenjski davčni organ s svojo odločbo te pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni saniral, saj je argumentiral le, da je relevantno dejstvo, da je tožnik kot lastnik vpisan v davčni evidenci, pri čemer pa ni opredelilo podlage za obdavčitev (druga ali tretja alineja 2. člena ZDVP). Prav tako pa ni za takšen primer opredelilo, ali sporno plovilo izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, a le ni vpisano v evidenco, ali pa vanjo ni vpisano, ker je registrirano v tujini, lastnik plovila pa da je tožnik kot rezident Slovenije. Kolikor je drugostopenjski davčni organ s tem meril na to, da tožnik ni poskrbel za uskladitev davčne evidence po 10. členu ZDVP, sodišče izpostavlja, da sankcija za takšno opustitev ni davčna odmera, temveč morebitna prekrškovna odgovornost po kazenski določbi 16. člena ZDVP.

12. Glede na to, da potencialno pravnorelevantna dejstva, ki jih zatrjuje tožnik (izbris iz vpisnika morskih čolnov v letu 2017, prodaja v letu 2018), ne datirajo v leto 2019, za katero se sporni DVP in DDVP za plovilo PI-... odmerjata, po presoji sodišča tudi ne pridejo v poštev določila 13. člena ZDVP o vračilu že plačanega davka ali odpisu odmerjenega, a neplačanega davka, na katera se sklicuje drugostopenjski davčni organ, temveč je v zadevi apriorno vprašljiva že sama podlaga za obdavčitev.

13. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe glede temelja odmere in naložitve v plačilo DVP v višini 12,32 EUR ter DDVP v višini 2,46 EUR, ki se nanašata na prvo od obeh plovil (z oznako PI-...), ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku in drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZUS-1, ki je sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Sodišče pri tem, kljub minornim zneskom spornega DVP in DDVP, tožnikove tožbe ni zavrglo po 5. točki prvega dostavka 36. člena ZUS-1, saj gre za periodične davke in njihovo (morebiti) neutemeljeno nadaljnje nalaganje, kljub majhnim zneskom, ne bi bilo na mestu. Zato je treba tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v tem delu ugoditi in izpodbijano odločbo delno odpraviti ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrniti toženki v ponovni postopek, v katerem naj toženka jasno obrazloži pravni temelj in pravnorelevantna dejstva za obdavčitev.

14. Sodišče je tudi v tem delu lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Tožnik povračila stroškov upravnega spora ni zahteval.