Jedro

Pravico do pritožbe ima stranka, ki bi imela od pritožbe konkretno in neposredno pravno korist, kar pomeni, da bi se njen pravni položaj z odločitvijo pritožbenega sodišča lahko izboljšal. Pravno priznano škodo po 183. čl. OZ predstavljajo zlasti primeri, ko gre za izjavo oziroma objavo trditve o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe, pa se vsebina objave izkaže za neresnično. Pravni osebi gre odškodnina za negmotno škodo zaradi posega v ugled in dobro ime tudi tedaj, ko gre za podajanje neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže. II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I.1. in I.2. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati prvotožeči stranki znesek 1.000,00 EUR in drugotožeči stranki znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe.

III. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 86,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka po prejemu te sodne odločbe dalje, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka prvotožeči stranki na račun premoženjske in nepremoženjske škode plačati 18.778,17 EUR, drugotožeči pa na račun nepremoženjske škode 6.259,39 EUR in v časopisu Slovenske novice objaviti opravičilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.300,25 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti (prvotožeča stranka v I.1. in I.3. točki izreka, drugotožeča stranka v I.2. točki izreka, obe s stroškovno posledico) iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da A.A. ni samostojni pravni subjekt, pač pa za njo dejansko stoji družba L., katere izključno dejavnost predstavlja poslovanje navedene avtohiše. V širši okolici je znano, da je avtohiša družinsko podjetje A., torej prvotožeče stranke, zato je bila na podlagi časopisnega članka povsem prepoznavna širši okolici. Ne drži, da nevščenosti po objavi članka ne izkazujejo okrnitve ugleda prvotožeče stranke, saj so bile objavljene trditve neresnične, poleg tega je toženka z njimi zasledovala nedopusten cilj, to je izsiliti pravice, ki ji ne gredo. Iz izpovedi drugotožnika jasno izhaja njegova prizadetost, kar zadošča za izpolnitev standarda pravno priznane škode. Ni se mogoče strinjati z razlogovanjem sodišča, da zahtevek po objavi opravičila ni dovolj specificiran in kot tak neizvršljiv, saj je jasno, kje naj bo opravičilo objavljeno in komu je namenjeno. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, pritožuje pa se zoper razloge sodbe. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede števila prevoženih kilometrov vozila v času, ko ga je prevzela od prvotožeče stranke, pa tudi datuma, ko se je zaradi reklamacije prvič oglasila na servisu in ko je prijavila škodo na vozilu. Pojasnjuje, kakšna je bila komunikacija s prvotožečo stranko in navaja procesne kršitve sodišča prve stopnje, ki naj bi pričo R.psihično trpinčilo, ji ne dovolilo pošteno pričati, iz razlogov sodbe pa je izpustilo tudi pričanje H. in U..

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke se zavrže. Za sleherno aktiviranje sodišča mora imeti stranka potrebo po pravnem varstvu (pravni interes), tako tudi za postopek pred sodiščem druge stopnje. Zato je pravni interes procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe (četrti odstavek 343. čena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Tako ima pravico do pritožbe tista stranka, ki bi imela od pritožbe konkretno in neposredno pravno korist, kar pomeni, da bi se njen pravni položaj z odločbo sodišča druge stopnje, glede na to, kar je zahtevala pred prvostopenjskim sodiščem, lahko izboljšal. Ker je toženka pred sodiščem prve stopnje zasledovala zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, čemur je sodišče tudi sledilo, ji pritožbeno sodišče ne more prisoditi več. Zato njena pritožba ni dovoljena (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem - 3. knjiga, GV založba 2009, str. 351-352).

Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje (ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje) izhaja, da je o vprašanju stvarnih napak vozila in postopku njihove odprave, sledilo tožeči stranki. Tako zaključuje, da je ta toženki ves čas nudila odpravo zatrjevanih napak, pri čemer so bile na vozilu maja leta 2006 zamenjena kolesa, kasneje uveljavljane napake (da vozilo vleče, zavija v levo, krmilo naj bi bilo zamaknjeno) pa so se izkazale za neresnične, saj je bilo z izvedenskim mnenjem ugotovljeno, da vozilo deluje v mejah normale in enakomerno. Ko je toženka vozilo dokončno vrnila prvotožeči stranki, je bilo na podlagi pregleda vozila (o tem tudi priči H. in U.) ugotovljeno, da je bilo poškodovano v prometni nesreči (izpovedbi prič R. in D.). Posledično se izkaže kot neresnična tudi vsebina članka, objavljenega v časniku Slovenske novice dne 5.10.2006. Pravno priznano škodo po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) predstavljajo zlasti primeri, ko gre za izjavo oziroma objavo trditve o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe, pa se vsebina objave izkaže za neresnično. Poleg tega gre pravni osebi odškodnina za negmotno škodo zaradi posega v ugled in dobro ime tudi tedaj, ko gre za podajanje neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo. Pravna oseba v zunanjem svetu nastopa prek fizičnih oseb, ki tvorijo njen personalni substrat, predstava javnosti o ravni ugleda pravne osebe, pa je tako neločljivo povezana s predstavo o ugledu njenih fizičnih oseb. Zato krnitev njihovega ugleda vselej pomeni tudi poseg v ugled in dobro ime pravne osebe (prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 1059, VSL II Cp 1467/2009, II Cp 2996/2009, VSK I Cp 737/2005). Sodišče prve stopnje sicer (smiselno) ugotavlja, da je vsebina članka v Slovenskih novicah neresnična, kot tudi, da je del članka, ki se nanaša neposredno na drugotožečo stranko, žaljiv in bi lahko predstavljal poseg v ugled in dobro ime prvotožnice, vendar odškodnino v tem delu zavrne, ker ta v članku ni poimenovana in ker nastanka negmotne škode ni dokazala. Sodišče številnih telefonskih klicev in vprašanj strank ne šteje za pravno priznano škodo. Takšno materialnopravno izhodišče je zmotno. Ker pravna oseba kot umetna tvorba nima bioloških lastnosti, potrebnih za čustvovanje in zato že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin, je ne glede na to mogoč protipraven poseg v njen ugled in dobro ime kot nepremoženjski kategoriji. Za priznanje odškodnine iz tega naslova namreč zadošča širjenje neresničnih trditev o delovanju oziroma poslovanju pravne osebe (prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 1056). Pri tem ni pomembno, da ime prvotožeče stranke v članku ni omenjeno. Dejstvo je, da prvotožeča stranka dejansko posluje pod imenom A.A., kjer drugotožeča stranka kot samostojni podjetnik opravlja tudi servis vozil. Zato je življenjsko logično, da je bila prvotožeča stranka iz članka jasno razpoznavna širši okolici. Poleg tega del spornega članka izpostavlja prav drugotožnika, kot dejanskega nosilca dejavnosti prvotožeče stranke, s čimer je bilo, glede na zgornja materialnopravna izhodišča, z enim izvršitvenim dejanjem poseženo v ugled obeh tožečih strank. Sodišče druge stopnje glede na standard pravične denarne odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ) ocenjuje, da gre prvotožeči stranki iz naslova nedenarne škode zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena odmena v višini 1.000,00 EUR, v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo (177. člen OZ), pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ta ostala nedokazana (česar pritožba sploh opredeljeno ne izpodbija).

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na negmotno škodo, ki jo je pretrpel drugotožnik. Nedvomno so navedbe tožene stranke v pismu K.K. negativne vrednostne sodbe, podane z izključno žaljivim namenom. Enako velja za vsebino pisma generalnemu direktorju družbe A. K., kjer toženka označi drugotožnika za nesposobnega pri opravljanju njegovega poklica, kar presega pravico potrošnika do mnenja oziroma negativne ocene opravljene storitve. Ob tem je potrebno upoštevati tudi kontekst podanih izjav, saj so bile posredovane generalnemu direktorju uvoznika vozil, katerih prodajo in servis predstavlja izključno dejavnost obeh tožečih strank. Ni se mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugotožnik ni dokazal pravno priznane škode. Dejstvo je, da je prvotožeča stranka družinsko podjetje drugotožnika, tako pisma kot članek so bile posredovane v krajšem časovnem obdobju in so posledica poslovnega odnosa z isto stranko (toženko). Zato je povsem razumljivo, da drugotožnik v svoji izpovedi hkratno oziroma enotno opisuje svoja občutja zaradi objavljenega članka in poslanih pisem. Tako je izpovedal, da se je zaradi oznak, da je primitiven, nesramen, ukazujoč, počutil klavrno, psihično je bil ubit od laži, ki so bile objavljene v časopisu, ponoči ni spal, ni upal iti ven na kavo, saj so vsi kazali nanj s prstom, poleg tega pa mu je bilo težko, ko mu je bil na sestankih z generalnim direktorjem uvoznika zagroženo tudi, da bi lahko izgubil posel. Opisano je vsekakor mogoče ovrednotiti kot pretrpljene duševne bolečine, zaradi katerih gre po presoji sodišča druge stopnje tudi drugotožniku pravična denarna odškodnina v višini 1.000,00 EUR (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

Sodišče je tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine in sicer skladno s tožbenim zahtevkom obema tožečima strankama od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, saj je tedaj odškodninska obveznost nedvomno že zapadla (165. člen OZ), ni pa ugodilo zahtevi po objavi opravičila (I.3. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožbeni zahtevek mora biti oblikovan tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je dolgovana oziroma ne sme zahtevati nadaljnjega sklepanja o tem, kakšna obveznost tožbenemu zahtevku ustreza (prim. A. Galič, ZPP s komentarjem - 2. knjiga, GV založba 2006, str. 123-125). Izpolnitveno ravnanje mora biti vselej natančno določeno, čemur v predmetni zadevi ni mogoče pritrditi. Tožbeni zahtevek je v tem delu nedoločen in neizvršljiv, zato ga je bilo posledično potrebno zavrniti.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu in peti alineji 358. člena ZPP.

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom delno uspela po temelju (v celoti glede nepremoženjske škode, ne pa tudi glede premoženjske škode), po višini pa le v 8%, je sodišče glede na določbo drugega odstavka 154. člena odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka pa so odmerjeni skladno z določbo prvega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (v višini 8%), ji je dolžna tožena stranka kriti sorazmerni del pravdnih stroškov, ki so odmerjeni glede na predložen stroškovnik (listovna številka 149 spisa), to je v višini 86,84 EUR.