Jedro

V stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga med drugim tudi zastopa pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev stečajne mase. Med unovčenje stečajne mase sodi tudi izterjava terjatev stečajnega dolžnika. Ker gre za unovčenje stečajne mase, za kar ima upravitelj neposredno in izrecno zakonsko pooblastilo, njegova dejanja s tem v zvezi ne morejo biti nedopustna.

Ni naloga stečajnega sodišča, da ob izdaji soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka usmerja upravitelja s tem, da presoja njegovo izbiro sodnega postopka v smislu cenovne opredelitve oziroma kateri postopek izbrati kot stroškovno bolj ugoden. Pri tem višina stroškov v posameznem sodnem postopku tudi nikoli ni odvisna le od ene stranke postopka, temveč tudi od procesnih dejanj drugih strank postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo ugovor upnice A. A. z dne 7. 6. 2022 (r. št. 1372) zoper sklep z dne 31. 5. 2022 (r. št. 1368).

2. Zoper sklep se je pritožila upnica A. A. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi oziroma podredno ga spremeni tako, da zavrne predlog upravitelja za podajo soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo je odgovoril upravitelj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upravitelj je z vlogo z dne 16. 5. 2022 (PD 1364) sodišču predlagal izdajo soglasja k plačilu stroškov postopka, ki se nanašajo na vložitev dveh predlogov za začetek stečajnega postopka zoper družbi B. d. o. o. (v nadaljevanju B.) in C. d. o. o. (v nadaljevanju C.). Stečajni dolžnik ima do navedenih dveh družb na podlagi izvršilnega naslova (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XI Pg 1018/2019 z dne 20. 12. 2019, ki je postala pravnomočna 3. 6. 2021 in izvršljiva dne 1. 7. 2021) terjatvi v višini 1.450.383,99 EUR spp (B.) in 3.625.959,97 EUR spp (C.). Izdajo soglasje je upravitelj predlagal za stroške založitve začetnega predujma v višini 2 x 2.281,11 EUR ter sodnih taks v višini 2 x 246,00 EUR, skupaj torej 5.054,22 EUR. Sodišče je s sklepom z dne 31. 5. 2022 soglasje izdalo. Zoper sklep je pritožnica ugovarjala. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor pritožnice zavrnilo. Presodilo je, da predstavlja dejstvo, da si upravitelj preko vložitve predlogov za začetek stečajnih postopkov, po neuspešnih izterjavah teh terjatev v izvršilnih postopkih, prizadeva za poplačilo terjatev, uresničevanje načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in ne nasprotno, kot je to v ugovoru trdila pritožnica. Navedlo je tudi, da je prizadevanje upravitelja za poplačilo na izvršilnih naslovih temelječih terjatev utemeljeno ter da upnica neutemeljeno trdi, da z novimi stečajnimi postopki upravitelj neupravičeno podaljšuje zadevni stečajni postopek in povzroča dodatne stroške. Poleg tega je navedlo, da sodišče pri odločanju o izdaji soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka ne more presojati in usmerjati upravitelja, glede izida in možnosti poplačila terjatev pa vedno obstaja negotovost, upravitelj pa je predložil ustrezna dokazila o nastanku stroškov, ne glede na to pa gre za stroške, ki so v naprej določeni z zakonom in je njihovo višino tudi na ta način mogoče preveriti, zato je zavrnilo tudi ugovor pritožnice, da je sodišče soglasje izdalo brez da bi upravitelj izkazal njihov nastanek in višino. Ob tem je zavzelo stališče, da gre za občasne stroške po 8. točki tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki se v stečajnem postopku plačajo na podlagi soglasja sodišča iz prvega odstavka 357. člena ZFPPIPP, zato jih ni bilo potrebno zajeti v predračun stroškov, za katere se soglasje sodišča ne pridobiva.

6. Pritožnica v pritožbi trdi, da upravitelj skladno z določbo 97. člena ZFPPIPP nima zakonskega pooblastila za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, saj ne gre za posel, katerega namen je unovčitev stečajne mase ter zagotovitev najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov. Po mnenju pritožbe gre tako za plačilo stroškov za pravno nedopustna dejanja upravitelja, zato sodišče soglasja ne bi smelo dati že iz tega razloga. Sprožanje dodatnih sodnih postopkov, katerih namen ni poplačilo terjatev upnikov, po mnenju pritožbe namreč ne predstavlja stroška stečajnega postopka. Tako pritožbeno stališče ni utemeljeno.

7. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). V stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga med drugim tudi zastopa pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev stečajne mase (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP). Med unovčenje stečajne mase pa sodi skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 320. člena ZFPPIPP, ki jo pritožnica povsem spregleda, tudi izterjava terjatev stečajnega dolžnika.

8. Stečajni dolžnik ima do družb B. in C. denarno terjatev v višini najmanj 1.450.383,99 EUR spp (B.) oziroma 3.625.959,97 EUR (C.). Obe terjatvi izvirata iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj po 271. členu ZFPPIPP. Kot taki predstavljata premoženje stečajnega dolžnika v obliki terjatev, ki jih zavezanca kljub poteku vseh rokov za plačilo ne plačata prostovoljno. Ob tem je nesporno, da je stečajni dolžnik obe terjatvi že skušal izterjati po sodni poti v izvršilnih postopkih, vendar pri tem ni bil uspešen. Stečajni postopek se označuje tudi kot „generalna izvršba“, saj se v njem ob načelu enake obravnave upnikov unovči celotno dolžnikovo premoženje. Tudi zato ker stečajni postopek vodi upravitelj, je slednji v določenih primerih za upnike ugodnejši. Glede na povedano je namen obeh postopkov z vidika upnika podoben, saj skuša preko teh dveh sodnih postopkov upnik priti do unovčenja terjatve oziroma svojega premoženja. V obravnavanem primeru skuša na ta način stečajni dolžnik kot upnik terjatev pridobiti v stečajno maso denarna sredstva, s katerimi bo poplačal svoje upnike. Ker gre za unovčenje stečajne mase, za kar ima upravitelj neposredno in izrecno zakonsko pooblastilo v 3. točki drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP, njegova dejanja s tem v zvezi ne morejo biti nedopustna.

9. Izbira sodnega postopka (izvršba ali stečaj), v okviru katerega si upravitelj prizadeva unovčiti stečajno maso, je v njegovi sferi. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, iz že ustaljene sodne prakse1 izhaja, da ni naloga stečajnega sodišča, da ob izdaji soglasja k plačilu stroškov stečajnega postopka usmerja upravitelja s tem, da presoja njegovo izbiro sodnega postopka v smislu cenovne opredelitve oziroma kateri postopek izbrati kot stroškovno bolj ugoden. Pri tem višina stroškov v posameznem sodnem postopku tudi nikoli ni odvisna le od ene stranke postopka, temveč tudi od procesnih dejanj drugih strank postopka.

10. Iz navedenih razlogov pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče dolžno opraviti vsebinsko presojo določenega stroška (trdi, da bi moral upravitelj onkraj pavšalnega izračuna začetnih stroškov celovito presojati ekonomske posledice novih stečajnih postopkov zoper svoja dolžnika, inflacijske učinke v razvrednotenju denarja ter celotne stroške njegovih dejanj tekom novih začetih stečajnih postopkov) in se pri izdaji soglasja osredotočiti na vprašanje, ali je določen strošek zakonit ali ne, česar naj sodišče prve stopnje ne bi storilo, zato po mnenju pritožbe izpodbijani sklep ni obrazložen, pritožnici pa naj bi bile zato kršene ustavno zagotovljene pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.2 Ker so stroški, ki nastanejo z unovčenjem terjatev stečajnega dolžnika, zakoniti stroški (2. točka prvega odstavka 320. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP), sodišču prve stopnje pa se kot že navedeno v vsebinsko utemeljenost teh stroškov niti ni bilo potrebno spuščati, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa neutemeljen. Iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) namreč sledi, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma, da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so odločilni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo, jasno razvidni, zato očitek pritožbe o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ni utemeljen.

11. Pritožba neutemeljeno tudi trdi, da bi moralo sodišče ob izdaji soglasja vsebinsko presojati stroške iz razloga, ker le na ta način lahko ugotovi, ali gre za stroške stečajnega postopka. Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka. Med občasne stroške sodijo tudi drugi stroški stečajnega postopka razen tekočih stroškov iz drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Med take stroške sodijo tudi stroški sodnih postopkov, ki so namenjeni unovčenju stečajne mase. Dodatna presoja utemeljenosti teh stroškov, pa kot že pojasnjeno zgoraj, ob izdaji soglasja ni zakonsko predvidena.

12. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena. Ker je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Vsak upnik mora sam pokriti svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP). Poleg tega temelji odločitev o pritožbenih stroških tudi na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora v vsakem primeru kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sklepi VSL Cst 309/2016, Cst 436/2018, Cst 445/2019, Cst 14/2020, Cst 65/2021 idr. 2 Sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 201/01 z dne 6. 11. 2003, sklep VS RS II Ips 295/2003 z dne 9. 12. 2004 idr.