Jedro

Natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu ni potrebna. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde, ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. B., s sodbo na podlagi sporazuma o priznanju krivde, spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi omilitvenih določil mu je izreklo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, skupaj 8.000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v dvajsetih mesečnih obrokih po 400,00 EUR, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo obsojencu za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določilo en dan zapora. Obsojencu je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Odločilo je, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 14078/2010 z dne 19. 5. 2016, pravnomočno dne 23. 3. 2017, ne prekliče. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vložili obsojenčevi zagovorniki. Predlagali so, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull in navedel, da je obsojenec sporazum o priznanju krivde podpisal ob navzočnosti zagovornice, po prejemu vseh pravnih poukov, pred sodiščem je izjavil, da je bil poučen o pomenu in posledicah priznanja krivde in je vse kar mu je bilo povedano na tožilstvu razumel, zato ne gre za položaj, primerljiv s položajem iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje zahteva. Meni, da sklicevanje na ustavno odločbo tudi vsebinsko ni sprejemljivo, saj je v citirani zadevi obdolženec navajal okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je bilo opisano v obtožnici, v obravnavani zadevi pa zahteva ne navaja nobenih okoliščin in dejstev, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici. Na očitke o manjkajočih razlogih v sodbi je po mnenju vrhovnega državnega tožilca razumno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Predlagal je zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B.-2

6. Vložnikom ni mogoče pritrditi, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker iz nje ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče presodilo, da je obsojenčevo priznanje krivde podprto z drugimi dokazi v spisu. Na vsebinsko enak pritožbeni očitek je razumno odgovorilo že višje sodišče, ko je navedlo, da šesti odstavek 285.č člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP določa, da se obrazložitev sodbe omeji samo na ugotovitev, da je obtoženi krivdo priznal, predsednik senata pa priznanje sprejel, kar pomeni, da natančna obrazložitev preizkusa podprtosti priznanja krivde z dokazi v spisu ni potrebna. Presodilo je, da bi se sicer namen zakona izničil in se obrazložitev sodbe na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po opravljeni glavni obravnavi. Navedene razloge1 sprejema tudi Vrhovno sodišče, ki je v svojih odločbah2 že presodilo, da kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker v sodbi niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum o priznanju krivde, ni podana. Priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Prvostopenjska sodba vsebuje zaključek o tem, da je bil sporazum o priznanju krivde sklenjen v skladu z določbami zakona, priznanje krivde pa je podprto z dokazi v spisu, zato vložniki prav tako neutemeljeno uveljavljajo, da sodišče ni preverilo podprtosti priznanja krivde z drugimi dokazi v spisu.

7. Vložniki uveljavljajo še kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije, ker predsednica senata obsojenca ni izprašala o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja, ki ga je priznal, pri čemer se sklicujejo na ustavno odločbo Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 in navajajo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo, da mora biti presoja priznanja krivde vestna in poglobljena, sodnik mora preveriti obseg priznanja in nedvoumnost tega, da se nanaša na dejanje, opisano v obtožnem aktu. Trdijo, da nižji sodišči nista na takšen konkreten način preizkusili obsojenčevega priznanja krivde. Navedeni očitek v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bil uveljavljan, zato se vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nanj ne morejo sklicevati.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, deloma pa je bila zahteva materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

9. Iz istih razlogov kot višje sodišče, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Tako tudi mag. Š Horvat: ZKP z novelo ZKP-K, GV Založba, 2012, Uvodna pojasnila, str, 40 in 41. 2 I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020.