Jedro

Toženka je navajala in dokazovala, da so njeni pravni predniki najkasneje leta 2003 nasprotovali izvrševanju služnostne pravice hoje in vožnje. Sodišče prve stopnje bi se na podlagi pravilne uporabe drugega odstavka 217. člena SPZ moralo opredeliti tudi do navedenih trditev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnin ID znak 1, 2 v lasti tožnika do 1/1 in za potrebe nepremičnine ID znak 3 v lasti tožnika do ½, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin ustanovilo služnostno pravico hoje in vožnje s traktorji in osebnimi vozili po obstoječi poti širine 2,5 metra in dolžine 20,3 metra, ki poteka po južnem robu parc. št. 4, k. o. X (ID znak 5), v breme vsakokratnega lastnika navedene nepremičnine. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.681,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Poudarja, da je tožnik le solastnik nepremičnine ID znak 3 do ½ in ne lastnik, kot je trdil v tožbi. V času vložitve je bila zato tožba nesklepčna, saj sta bila lastnika navedene nepremičnine A. A. in B. B. Dodaja, da se je tožnik kot solastnik vknjižil šele v času trajanja postopka na prvi stopnji, zato bi na aktivni strani poleg njega morali nastopati tudi ostali solastniki. Poudarja, da tožnik do svoje zidanice lahko dostopa po javni poti in ne potrebuje dostopa po toženkini nepremičnini. Dokazni predlogi za zaslišanje prič C., D., E. in F. F. ter G. G. niso bili substancirani, zato jih sodišče ne bi smelo izvesti. Sodišču očita prekoračitev tožbenega zahtevka, saj je bila zahtevana določitev služnostne poti v dolžini 20 metrov in ne 20,30 metra, kot je odločilo sodišče. Sodišče se nadalje ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov (dopisa notarja H. H. z dne 4. 7. 1997 in 24. 3. 2003), iz katerih jasno izhaja, da je pravna prednica toženke nasprotovala vožnji tožnika in njegovih pravnih prednikov preko nepremičnine parc. št. 4, k. o. X. Nasprotuje tudi dokazni oceni izpovedi priče I. I. Da se je slednja upirala vožnji po svoji nepremičnini, naj bi potrdili tudi priči J. J. in K. K., do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Da se tožnik ni uprl ureditvi meje, na mejni obravnavi pa tudi ni omenjal pravice uporabe poti, naj bi bilo razvidno tudi iz zapisnika mejne obravnave, ki ga sodišče dokazno ni ocenilo. Sodišče je zato zmotno uporabilo drugi odstavek 217. člena SPZ, saj so se lastniki služeče stvari izvrševanju služnosti uprli. Nasprotuje dokazni oceni sodišča, da so tožnik oziroma njegovi pravni predniki sporno pot uporabljali. Zaradi gradnje in gradbenega materiala na poti uporaba poti ni bila mogoča več kot eno leto, do česar se sodišče ni opredelilo. Na navedeno dejstvo se je toženka sklicevala tudi v pravdi zaradi motenja posesti. Razvidno je tudi iz predloženih fotografij, kar je sodišče prezrlo. Poudarja, da ima tožnik na svojem dvorišču dovolj prostora za obračanje, do svoje nepremičnine pa lahko dostopa po javni poti. Dodaja, da ugoditev tožbenemu zahtevku pomeni prekomeren poseg v njeno lastninsko pravico, saj ji je na ta način onemogočena preureditev sporne poti v parkirišča. Da tožnik sporne poti ni uporabljal, kaže tudi dejstvo, da prodajalec na delu nepremičnine 6 k. o. Y služnostne pravice ni priznal, zato je bil tožnik primoran del nepremičnine odkupiti. Pogoji za nepravo oziroma pravo priposestvovanje služnosti niso podani, saj so se lastniki nepremičnine takšni uporabi upirali, tožnik pa je zato vedel. Dobre vere ni. Ker priče, predlagane s strani toženke, niso potrdile vožnje po sporni poti, bi sodišče moralo izhajati tudi iz tretjega odstavka 217. člena SPZ. Uporaba poti se je izvrševala kvečjemu na skrivaj, kar pomeni zlorabo zaupanja lastnika sporne poti. Zahteva tudi plačilo pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo je podal odgovor tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri (misleč, da ima to pravico) 10 let (pravo priposestvovanje, prvi odstavek 217. člena SPZ) oziroma brez dobre vere 20 let (nepravo priposestvovanje, drugi odstavek 217. člena SPZ), lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je torej v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na sklepčnost zahtevka. Tožnik je bil namreč že v času vložitve tožbe lastnik gospodujočih zemljišč parc. št. 1 in 2, obe k. o. Y, do katerih je zatrjeval dostopanje po sporni poti, ki poteka po delu nepremičnine, parc. št. 4, k. o. X. V zvezi z nepremičnino parc. št. 3, k. o. Y (primerjaj skico pod prilogo A3) je sicer lastništvo izkazal šele po vložitvi tožbe, trditve pa je podal že prej. Ker dokazov (izpiska iz zemljiške knjige) ni mogel podati prej, je sodišče prve stopnje takšen dokaz dovolilo v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, kar je dopustno. Zatrjevana nesklepčnost ob vložitvi tožbe je bila tako pravočasno odpravljena. Sodišče pri odločanju tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožnik z dopolnitvijo tožbe zahteval ustanovitev služnostne pravice po poti v dolžini 20,30 metrov (list. št. 72), kar je sodišče dopustilo. Nadalje ne drži pritožbena graja, da lahko tožnik uporablja služnostno pot le, če do svojega gospodujočega zemljišča nima drugega dostopa, in da je dolžan uporabljati dostop po javni cesti, če tak dostop ima. Res je sicer, da v primeru možnosti dostopa iz javne ceste ni mogoče pridobiti nujne poti, vendar to za služnost, ki naj bi jo tožnik izvajal 20 let, ne velja. Nemožnost dostopa iz javne ceste ni pogoj za pridobitev služnostne pravice.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ogleda, fotografij, zaslišanja prič in pravdnih strank zaključilo, da je tožnik priposestvoval služnostno pravico na poti, ki poteka po nepremičnini toženke. Ugotovilo je, da je tožnik gospodujoče zemljišče pridobil že leta 1995, služnost poti po služečem zemljišču pa je nemoteno izvrševal več kot 20 let. Ker je uporaba služnostne poti s strani tožnika ustrezala tako pogojem po prvem odstavku kot tudi pogojem po drugem odstavku 217. člena SPZ, se sodišče z ugotavljanjem uporabe poti s strani tožnikovih pravnih prednikov ni ukvarjalo.

8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožnik oziroma njegovi pravni predniki sporno pot uporabljali. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi ogleda sporne poti, kjer so bile jasno vidne kolesnice, fotografij in izjav zaslišanih prič C., D. in E. E., I. I., J., G. in K. K., L. L. in M. M. Ob skladni izpovedbi prič, da se je pot uporabljala, saj pred tožnikovo zidanico avta ni mogoče obrniti in je pot potrebno nadaljevati po nepremičnini toženke, je sodišče utemeljeno zaključilo, da se je hoje in vožnja po poti v zatrjevanem obsegu izvrševala. Ker pa je toženka navajala in dokazovala, da so njeni pravni predniki najkasneje leta 2003 nasprotovali izvrševanju služnostne pravice hoje in vožnje (odgovor na tožbo, list. št. 9), bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do navedenih trditev. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je tožnik izvrševal vtoževano služnostno pravico brez kakršnegakoli nasprotovanja pravnih prednikov toženke, torej nemoteno, do zaprtja poti dne 23. 7. 2015, a pri tem ni ocenilo vseh ugovorov in dokaznih predlogov toženke. Slednja je nasprotovanje hoji in vožnji po sporni poti dokazovala tudi z dopisom notarja H. H. z dne 24. 3. 2003 (priloga B2), sam tožnik pa je predložil dopis istega notarja iz leta 1997 (priloga A15). Oba dopisa se nanašata na vožnjo po sporni poti in lahko pomenita nasprotovanje izvrševanju služnosti. V skladu s sodno prakso je namreč nasprotovanje izvrševanju služnosti podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje.(1)

9. Ker se sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni v celoti opredelilo do pravno relevantnih trditev in dokaznih predlogov, in sicer ali so med priposestvovalno dobo lastniki služeče stvari izrazili nasprotovanje izvrševanju služnosti, je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepopolne dokazne ocene in s tem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče druge stopnje samo ne more nadomestiti. Ker gre za nepopolno dokazno oceno o odločilnem dejstvu za pravilno uporabo materialnega prava, je bilo zato na podlagi določila 355. člena ZPP treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

10. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opredeliti do vseh po strankah pravočasno predlaganih dokazov ter v smeri zgoraj navedenega opraviti celovito, temeljito in skrbno dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Če bo na podlagi takšne dokazne ocene ugotovilo, da je pravna prednica toženke uporabi sporne poti nasprotovala pred potekom 20 letne priposestvovalne dobe, se bo moralo opredeliti še do vprašanja, ali je bila služnostna pravica hoje in vožnje po poti morda priposestvovana s strani tožnikovih pravdnih prednikov pred prvim nasprotovanjem. Če pa bo ugotovilo, da toženka oziroma njeni pravni predniki uporabi poti niso nasprotovali, bo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe. Ker je pravica do povrnitve pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde, bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2671/2015 z dne 3. 2. 2016 in II Cp 3464/2011 z dne 18. 1. 2012.