Jedro

Podpora organizaciji odkupa pšenice in rži se uporabi le za tiste subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 21.11. 2001. S slednjo je prvostopenjski organ odločil, da se tožeči stranki ne dodelijo sredstva za podporo organizaciji odkupa pšenice oziroma rži. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je ključno vprašanje v obravnavani zadevi vprašanje razlage določbe drugega odstavka 31.a člena Uredbe o ureditvi trga z žiti (Ur. l. RS, št. 34/2001 in 55/2001 - v nadaljevanju Uredba). Razlago tožene stranke, da navedena določba Uredbe izključuje pravico do podpore za posamezne gospodarske subjekte, čim se ukvarjajo (tudi) s proizvodno dejavnostjo, pri kateri uporabljajo krušna oziroma krmna žita, zavrača kot nesprejemljivo. Poudarja, da gre pri Uredbi za ukrepe kmetijske tržno-cenovne politike, katerih podlaga je urejena v 16. do 19. členu Zakona o kmetijstvu – ZKme (Ur. l. RS, št. 54/2000). Podpora organizacij odkupa pšenice oziroma rži, uvedena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Ur. l. RS, št. 55/2001), temelji na 1. alinei prvega odstavka 19. člena ZKme in gre torej za ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov. Pravilnost take razlage potrjuje tudi obrazec Priloga 6, v katerem je treba navesti le podatke glede nakupa pšenice, ne pa tudi podatkov o nadaljnji prodaji. Iz tega sledi, da se kot upravičence do podpore v celoti, ne glede na posamezni namen odkupa pšenice oziroma rži, izključuje tiste, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu, torej se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi samo za tiste, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo.

3. Tožeča stranka je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo – sedaj revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče se ni izreklo o vseh tožbenih navedbah, s katerimi je bila izpodbijana odločba tožene stranke. Prvostopenjski organ je vlogo tožeče stranke zavrnil skoraj brez vsake obrazložitve, s čemer je bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožeča stranka je izkazala, da je celotno količino žita, za katera uveljavlja dodelitev podpore, odkupila za potrebe nadaljnje prodaje. Določbe drugega odstavka 31.a člena Uredbe ni mogoče tako restriktivno razlagati v smeri, da že sama registracija dejavnosti, ki napotuje na uporabo žit v druge namene, upravičencu ne daje možnosti za pridobitev podpore. Zato sodišče prve stopnje te določbe ni pravilno razlagalo ter je nepravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako je napačna razlaga v zvezi z obrazcem Priloga 6. 4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Revizija uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava (razlago določbo 31.a člena Uredbe v povezavi z določbami ZKme), vendar po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila zahtevek za dodelitev podpore organizaciji odkupa pšenice in rži ter da je registrirana med drugim tudi za dejavnosti, ki pomenijo uporabo krušnih oziroma krmnih žit v proizvodnem procesu. Upravičence do omenjene podpore ureja 31.a člen Uredbe, ki v prvem odstavku kot upravičence določa kmetijske zadruge, druge pravne osebe in samostojne podjetnike posameznike, registrirane za odkup in nadaljnjo prodajo žit, ki so s pridelovalci iz Republike Slovenije sklenili pogodbe o odkupu pšenice oziroma rži ter na podlagi teh pogodb pšenico oziroma rž od pridelovalcev tudi odkupili. Drugi odstavek istega člena pa določa, da do podpore iz tega člena niso upravičeni subjekti, ki krušna oziroma krmna žita uporabljajo v proizvodnem procesu. Glede razlage te določbe Uredbe je po presoji revizijskega sodišča treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se podpora iz 31.a člena Uredbe uporabi le za subjekte, ki žito nakupujejo izključno za nadaljnjo prodajo. Taka razlaga je skladna z namenom predmetne podpore, saj gre za ukrep pospeševanja prodaje kmetijskih pridelkov, ki temelji na prvi alinei prvega odstavka 19. člena ZKme. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, takšni razlagi v prid govori tudi dejstvo, da je pri uveljavljanju zahtevka v ustrezen obrazec treba navesti le podatke, ki se nanašajo na nakup pšenice oziroma rži, ne pa tudi podatkov o nadaljnji prodaji oziroma uporabi. Pravilnost take razlage je Vrhovno sodišče že večkrat potrdilo in je razvidna iz ustaljene upravnosodne prakse (npr. sodbi X Ips 957/2004 z dne 13. 3. 2008 in X Ips 968/2004 z dne 15. 5. 2008).

9. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati revizijski ugovori glede dejanske uporabe konkretnega žita. Ni namreč pomembno, kakšna je bila usoda konkretnega žita, relevantno je, kateri upravičenci so po navedeni zakonski ureditvi tisti subjekti, ki so upravičeni do podpore. Tožeča stranka je registrirana tudi za dejavnosti, ki predstavljajo uporabo krušnih žit v proizvodnem procesu, in zato ni upravičena do podpore.

10. Kot že navedeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi kršitev določb postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

11. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).