Jedro

Glede na določbo sedmega odstavka 143. člena KZ-1 se pregon za kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 začne na predlog. Po prvem odstavku 52. člena ZKP je predlog potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega G. L. se delno, pritožbi okrajnega državnega tožilca pa v celoti ugodi in sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i: - v odločbi o kazenski sankciji, tako da se obdolžencu v pogojni obsodbi določena preizkusna doba iz enega leta zviša na dve leti; - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, tako da se oškodovanki A. Z. in Al. Z. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo in sklepom IV K 477/2016 z dne 14. 11. 2016 pod točko I obdolženega G. L. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed dejanj določilo kazen tri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (nadalje ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovank. Pod točko II je po 2. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo obtožbo zoper obdolženega G. L., da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; okrajni državni tožilec zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako da obdolžencu ob izrečeni pogojni obsodbi določi preizkusno dobo dveh let. 3. Pritožba zagovornika obdolženca je delno utemeljena, pritožba okrajnega državnega tožilca je utemeljena.

- K pritožbi zagovornika obdolženca:

4. Pritožba zagovornika z izvajanjem, da Al. Z. ni pravočasno podala predloga za pregon po prvem odstavku 52. člena ZKP, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

- Glede na določbo sedmega odstavka 143. člena KZ-1 se pregon za kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 začne na predlog. Po prvem odstavku 52. člena ZKP je predlog potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. V obravnavani zadevi iz kazenske ovadbe z dne 4. 10. 2013 izhaja, da je A. Z. naznanila, da sta se na Facebooku poleg lažnega profila A. Z., pojavila še lažna profila Al. Z. in A. Zo. ter da je storilec preko teh profilov hčerki Al. Z. poslal prijateljstvo in ji sledi. Iz kazenske ovadbe je razvidno, da je bila poslana na Policijsko postajo L., ki je ovadbo prejela 7. 10. 2013, podpisala jo je A. Z.. Iz uradnega zaznamka policistke z dne 2. 10. 2013 (list. št. 30) pa izhaja, da sta se A. Z. in Al. Z. že dne 2. 10. 2013 oglasili na Policijski postaji L., da bi podali izjavo v dopolnitev kazenske ovadbe. Iz vsebine uradnega zaznamka je razvidno, da ju je policistka v zvezi s prijavo napotila na drugega policista, ki je objavo lažnega profila A. Z. že obravnaval ter da se s tem oškodovanki nista strinjali in sta hoteli, da se zadeva takoj obravnava, da jima neznani storilec že tri mesece piše hude žalitve, njima in celotni družini na Facebook profilu. Temu uradnemu zaznamku je sledila še dopolnitev kazenske ovadbe z dne 3. 10. 2013, ki jo je Policijska postaja L. prejela 4. 10. 2013, v kateri so lažni profili vseh ponovno navedeni in zraven priložene še fotografije na novo ustvarjenih lažnih profilov, podpisala jo je A. Z. (list. št. 33). Iz povzetega uradnega zaznamka policistke z dne 2. 10. 2013 in kazenskih ovadb po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja pravočasna volja oškodovanke Al. Z. za pregon storilca, ki je ustvaril tudi njen lažni profil ter jo z objavo osebno prizadel. Tega dejstva pa ne spremeni, da je dopolnitev kazenske ovadbe z dne 3. 10. 2013 in kazensko ovadbo z dne 4. 10. 2013 podpisala A. Z., kot to izpostavlja pritožba. Strinjati se je namreč s sodiščem prve stopnje, da se je Al. Z. ob dejstvu, da je bila na policijski postaji en dan pred tem prisotna in tudi ona zahtevala takojšnjo obravnavo zadeve, očitno strinjala z materjo A. Z., ki je tudi za njen lažni profil podala pisno dopolnitev kazenske ovadbe s fotografijami ter kazensko ovadbo z dne 4. 10. 2013, pri čemer je poudariti, da je izveden dokazni postopek pokazal, da je fotografije priložene h kazenski ovadbi očitno natisnila prav Al. Z., saj A. Z. nima niti osnovnega znanja o računalništvu.

5. Zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Iz izreka napadene sodbe izhaja, da naj bi obdolženec od 30. 6. 2013 do 7. 7. 2013 na spletni strani Facebook ustvaril lažni profil za A. Z. in od 1. do 2. 10. 2013 za Al. Z., čemur pa izvedensko mnenje izvedenca J. Š. ne pritrjuje. Izvedenec v nasprotju s tem v mnenju zaključuje, da iz pregleda spisov in opravljenih dodatnih preiskav ni razvidno, da bi bila računalniška oprema uporabljena za ustvarjanje spletnih profilov. Po stališču pritožbe je napadena sodba tudi nerazumljiva, ker sodišče prve stopnje ni poklonilo pozornosti časovnim obdobjem in pri svojih zaključkih ni upoštevalo tabele na str. 7 izvedenskega mnenja, kjer izvedenec za obdobja iz obtožbe ni našel aktivnosti na računalnikih, temveč je nasprotno ugotovil, da računalniki v tem obdobju niso bili uporabljeni in povezav ni bilo.

6. Pritožba nima prav, saj zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek napadene sodbe jasen in razumljiv ter ne nasprotuje sam sebi niti razlogom napadene sodbe. Pritožba v zvezi s tem prezre, da se obdolženemu G. L. v izreku napadene sodbe očita, da je v času od 30. 6. 2013 do 28. 3. 2014 prevzel identiteto drugih oseb in prizadel njihovo osebno dostojanstvo, v tem obdobju je v času od 30. 6. 2013 do 7. 7. 2013 na spletni strani Facebook ustvaril lažni profil na ime A. Z. ter od 1. do 2. 10. 2013 ustvaril lažni profil na ime Al. Z. V skladu z izrekom napadene sodbe pa so jasni in razumljivi tudi njeni razlogi. Kar zadeva datum nastanka lažnih profilov, se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbi oškodovank A. Z. in Al. Z., ki sta potem, ko sta svoj lažni profil opazili, to nemudoma prijavili na pristojni policijski postaji. Iz razlogov napadene sodbe izhaja tudi, da je oškodovanka A. Z. svojo prijavo na policijski postaji večkrat dopolnila, ker je obdolženec objavo podatkov na lažnem profilu spreminjal (večkrat brisal podatke in jih dodajal, naložil tudi video in radijske posnetke na časovnico profila). Sodišče prve stopnje se je glede časa storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj oprlo tudi na rezultate preiskave zasežene računalniške opreme v hišni preiskavi ter svoje zaključke o tem, da je obdolženec v očitanem obdobju računalniško opremo uporabljal za dostopanje in shranjevanje lažnih profilov oškodovank, tehtno in prepričljivo obrazložilo (7. točka sodbe). Vse navedene ugotovitve je v okviru svojega mnenja upošteval tudi izvedenec J. Š., ki je v mnenju prav tako potrdil, da je obdolženec aktivno iskal orodje za uničevanje digitalnih podatkov in popolno brisanje datotek ter antiforenzična orodja za zakrivanje digitalnih sledi. Ne drži izvajanje pritožbe, da je mnenje izvedenca J. Š. glede časa storitve kaznivih dejanj v nasprotju z izrekom napadene sodbe. Nasprotno, tudi izvedenec je v tabeli na str. 7 mnenja (list. št. 221) zabeležil aktivno delovanje in dostopanje do uporabniškega računa A. Z. dne 27. 3. 2014, kar je podrobneje predstavil še v 2. točki zapisnika o preiskavi elektronskih podatkov - časovni analizi. V razpredelnici na list. št. 231 je prikazal aktivno delovanje obdolženca in spreminjanje datotek po posameznem trdem disku, ki potrjujejo ugotovitve izvedenca, da je obdolženec v tem obdobju računalniško opremo uporabljal za dostopanje do računov oškodovank. Navedene ugotovitve in mnenje izvedenca J. Š. je sodišče prve stopnje ocenjevalo še z vidika zagovora obdolženca, ki je zatrjeval, da je vsebino profilov le shranjeval, da bi jih lahko kasneje, ko bi bili zbrisani, še pregledoval. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zagovor obdolženca neprepričljiv in nerazumen, posebej upoštevaje intenzivno dostopanje do lažnih profilov oškodovank v tem obdobju, shranjevanju objavljenih lažnih podatkov ter uporabo programske opreme za zakrivanje sledi. Zato ne drži izvajanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ni dovolj pozornosti namenilo času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer je poudariti, da vseh aktivnosti obdolženca v časovnem obdobju od 30. 6. 2013 do 28. 3. 2014 ni bilo mogoče izslediti, zaradi brisanja datotek navideznega računalnika Z.-PC z Eraser programom in spreminjanja sistemskega datuma računalnika, kar je obdolženec počel z namenom, da prikrije dejanske datume datotek navideznega računalnika, ki jih je prenašal iz enega na drugi trdi disk (list. št. 121-126). Razlogi napadene sodbe so tako po prepričanju pritožbenega sodišča povsem jasni in razumljivi in niso v nasprotju z izrekom napadene sodbe, kot to zatrjuje pritožba. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni podana.

7. Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja le uvodoma, vendar pri tem ne konkretizira, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Kršitev kazenskega zakona, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

8. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji in je zanj krivdno odgovoren. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ker sodišče prve stopnje ni verjelo obdolžencu in priči J. L., ampak oškodovankama, čeprav sta družini že dalj časa v sosedskih sporih. Tožnik oziroma ovaditelj v teh zadevah je vedno oškodovanka, obdolženec pa od polnoletnosti dalje žrtev obtoževanja in nezadovoljstva, ki izvira iz zbiranja podpisov za peticijo o cesti. Obdolženec je tako iz motiva zbiranja gradiva v sosedskem sporu imel razlog za dostopanje do lažnih profilov, saj so se zato odločili v družini in ustvarili navidezni računalnik. Obdolženec je kot dokaz, da ni kriv za očitani kaznivi dejanji, predlagal zaslišanje prič M. Š. in S. K., ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo.

10. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ampak se je pravilno oprlo na izpovedbi oškodovank A. Z. in Al. Z., na zapisnike o preiskavi zasežene računalniške opreme in mnenje izvedenca J. Š. Ne drži izvajanje pritožbe, da so zaključki sodišča ena od možnih razlag zagovora obdolženca, ki gredo v njegovo škodo. V zvezi s tem pritožba povsem prezre, da že iz preiskave zasežene računalniške opreme izhaja, da zagovoru obdolženca, da je lažne profile oškodovank le gledal, do njih dostopal in si ustvaril kopije profilov zato, da bi jih lahko pregledoval tudi potem, ko bodo iz spleta umaknjeni, ni mogoče verjeti. V času storitve je bilo namreč na zaseženem disku X2HM6TKM najdenih 12 datotek navideznega računalnika in sledi večih dostopov do uporabniških računov oškodovank (kar 52 dostopov do A. Z., zadnji dostop 22. 1. 2014 in 251 do Al. Z. do 23. 4. 2014). Obdolženec je v času od 26. 3. 2014 do 16. 4. 2016 (torej tudi po obdobju, ki se mu očita kot čas storitve) na disku s številko CVCV249005GC120BGN zaganjal virtualni računalnik, ki ga je poimenoval Z.-PC ter 31. 3. 2014 na istem disku uporabljal program Eraser, s katerim se v celoti in trajno izbrišejo podatki in datoteke iz diska, tako da pozneje podatkov ni mogoče obnoviti. Na tem disku je bilo ugotovljeno tudi, da je uporabnik „g.“ v času od 14. 3. 2014 do 23. 4. 2014 z uporabo dveh spletnih brskalnikov, ki so bili nameščeni na disku, dostopal do uporabniških računov A. Z. in Al. Z., na preiskanem disku številka WX81C62E4602 pa so bile najdene izbrisane datoteke navideznega računalnika Z.-PC z dne 28. 3. 2014 in 10. 4. 2014, posebej pa je bilo tudi ugotovljeno, da je obdolženec pri prenosu datotek iz enega na drug disk spreminjal sistemski datum računalnika, medtem ko je iz zagnanih datotek izhajal poznejši datum. Prezreti ne gre niti najdene datoteke vmwre-1.log na tem disku, iz katere je razvidno, da je navidezni računalnik uporabljal prav 27. 3. 2014 med 9.45 in 10.32 uro, ko je A. Z. na svojem lažnem profilu opazila dodan rojstni podatek in žaljivo objavo glede njene neizobraženosti ter odnosa z možem. Med preiskavo navideznega računalnika Z.-PC, na zaseženem disku s številka WX81C62E4602, sta bili najdeni tudi mapi z imeni Video 1 z dne 27. 3. 2014 in Video 2 z dne 19. 4. 2014, v katerih so bile najdene datoteke z video posnetkom oddaje Preverjeno in avdio posnetki radijske oddaje Radia M., kateri sta bili glede na izpovedbo A. Z., prilepljeni na časovnico njenega lažnega profila. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje pravilne zaključke sodišča prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi tehtno obrazložilo (sodba str. 6, 7, 8). Brez podlage v podatkih spisa so izvajanja, da je obdolženec žrtev prijavljanj s strani oškodovanke, prav tako da bi bil motiv za prijavo oškodovanke zbiranje podpisov o peticiji za cesto. To je nenazadnje zanikal tudi obdolženec, ko je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da ne gre za njegov dopis občini, ampak podpisano peticijo vseh stanovalcev ulice. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se je družina L. odločila, da bo shranjevala podatke o družini Z. V zvezi s takšnimi izvajanji pritožba očitno prezre, da je to zanikala kot priča zaslišana L. L. (sestra obdolženca), ki je povedala, da nikoli ni shranjevala lažnih profilov oškodovank, prav tako da nihče iz družine ni ustvaril navideznega računalnika Z.-PC, ampak da ga je ustvaril prav obdolženec, ki je edini imel ustrezno računalniško znanje. Z izpovedbo te priče je ovržen zagovor obdolženca in priče J. L. (očeta obdolženca), za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima le osnovno računalniško znanje. Ne drži pa niti izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju prič M. Š. in S. K. Sodišče prve stopnje je namreč predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo in svoje razloge tehtno in prepričljivo obrazložilo (3. točka sodbe). Kar zadeva zaslišanje priče S. K. obramba ni obrazložila morebitne povezave lažnega profila obdolženca z obravnavano zadevo. To obrazložitev sedaj podaja šele pritožba, ki v zvezi s tem navaja, da bi obdolženec s tem dokazal, da ni kriv za obravnavano kaznivo dejanje, temveč je tudi sam žrtev takšnega kaznivega dejanja. S takšnimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. V predmetni zadevi je glede na rezultate preiskave zasežene računalniške opreme obdolženca ter mnenje izvedenca J. Š. več materialnih dokazov, ki potrjujejo pravilne zaključke sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca za očitani mu kaznivi dejanji.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje izvajanjem pritožbe zagovornika, ko meni, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanki glede priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, napotiti na pravdo. Odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu postopku (adhezijskemu postopku), je glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. V zvezi s tem se je strinjati s pritožbo, da kljub temu, da je sodišče prve stopnje odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovankama v znesku 500,00 EUR, oprlo na njuni izpovedbi v postopku, napadena sodba nima razlogov o individualizaciji odškodnine (intenzivnost in trajanje duševnih bolečin za posamezno oškodovanko) niti o objektivni pogojenosti odškodnine (pomen prizadete dobrine za posamezno oškodovanko in namen odškodnine). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in oškodovanki s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, v celoti napotilo na pravdo.

13. Zagovornik se je zoper odločbo o kazenski sankciji pritožil le uvodoma, a pritožbe v tem delu ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa je preizkus odločbe o kazenski sankciji opravilo v okviru pritožbe okrajnega državnega tožilca, kar je obrazložilo v nadaljevanju.

14. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

- K pritožbi okrajnega državnega tožilca:

15. Okrajni državni tožilec se v pritožbi zavzema, da bi se obdolžencu glede na to, da je storil dve kaznivi dejanji, kateri sta povezani z dolgoletnim sporom med družinama, ki je še vedno prisoten, v okviru izrečene pogojne obsodbe določila daljša preizkusna doba dveh let. 16. Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da sodišče prve stopnje pri določanju preizkusne dobe v izrečeni pogojni obsodbi, katere namen je opozorilo obdolžencu, da v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja, ni v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženec zaradi medsosedskih sporov izvršil kar dve kaznivi dejanji zoper oškodovanki ter da sta družini še vedno sprti. Vse navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča opravičuje določitev daljše preizkusne dobe v okviru izrečene pogojne obsodbe. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilnem upoštevanju navedenih okoliščin ugodilo pritožbi okrajnega državnega tožilca in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika obdolženca in okrajnega državnega tožilca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe, ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

18. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).