Jedro

1. Kar se tiče obrazložitve krivde druge toženke, so razlogi sodbe morda res nekoliko skopi, vendar ob upoštevanju splošnega načela odškodninskega prava o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odst. 154. čl. ZOR) zadostni. Glede na načelo domnevne krivde tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati krivde tožencev, temveč bi morala toženca dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista dokazovala. 2. Sodišče prve stopnje je pričo na njeno prošnjo res zaslišalo izven glavne obravnave in kasneje zavrnilo predlog za njeno ponovno zaslišanje, kar ni v skladu z določili ZPP, po katerih se tudi o naroku za izvedbo dokaza obvestijo pravdne stranke (3. odst. 217. čl. ZPP). Pa vendarle pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre zgolj za relativno kršitev določb ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (1. odst. 339. čl. ZPP). 3. Zamudne obresti od nedenarne premoženjske škode je moč priznati le od dne, na katerega je bila premoženjska škoda denarno ovrednotena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zakonite zamudne obresti od prisojene glavnice od 1.9.1998 dalje, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 15.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1996 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 93.375,00 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da pes, last druge toženke, ni poškodoval tožničinega jagnjeta, ker je bil ves čas s prvim tožencem v kabini traktorja, kar je potrdila tudi priča J. M., ki pa ji sodišče ni verjelo, česar pa ni zadostno obrazložilo in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta okoliščina je bila znana tudi priči B. B., ki ga je sodišče zaslišalo izven obravnave brez vednosti strank, kasneje pa ni ugodilo predlogu tožene stranke, da se ta priča zasliši neposredno. S tem je bilo kršeno načelo neposrednosti ter določilo 3. odst. 217 čl. ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 339. čl. ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ravno pes druge toženke poškodoval tožničino jagnje, je tudi v nasprotju z ugotovitvami policistov, ki so dogodek obravnavali, predvsem pa tudi z ugotovitvami izvedenca kinologa. Njegovo mnenje je sodišče prve stopnje sicer sprejelo, vendar pa ugotovitev iz mnenja ni upoštevalo v celoti oziroma kompleksno, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so tudi nejasni. V izvedenskem mnenju uporabljeni izraz "velika verjetnost" pomeni "prepričanje", saj izvedenec ne dvomi o resničnosti dejstva, da pes druge toženke ni poškodoval tožničinega jagnjeta. Po mnenju izvedenca je možnost oziroma verjetnost napada na jagnje zanemarljiva. Zanemarljivost nedvomno ustreza drugi stopnji materialne resnice, t.j. prepričanju. Da se šteje neko dejstvo za dokazano, pa ni potrebna gotovost, kot to napačno meni sodišče prve stopnje, temveč zadošča že prepričanje. Sicer pa je jagnje skupno premoženje tožnice in njenega moža, zaradi česar sta v sporu nujna sospornika in bi morala na aktivni strani nastopati oba. Zaradi pomanjkanja akitvne legitimacije bi bilo torej treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta toženca solidarno odgovorna za tožnici nastalo škodo, pri tem pa ni navedlo, v čem naj bi bila krivda lastnice psa, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti. Odgovornost je namreč element odškodninskega delikta, katerega je treba ugotoviti oziroma ga mora tožeča stranka dokazati. Ker krivda druge toženke ni bila dokazana oziroma ugotovljena, je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Končno pritožba opozarja na neutemeljeno priznane zamudne obresti za čas od 16.11.1996 dalje, saj je iz mnenja kmetijsko svetovalne službe razvidno, da so bile upoštevane cene oziroma vrednost jagenj iz avgusta 1998, kar pomeni, da bi lahko obresti tekle od septembra 1998 dalje. Sicer pa v postopku sploh ni bila upoštevana teža jagenjčka, ki naj bi bil poškodovan, zaradi česar tudi ni bilo moč odločiti o zahtevku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Z uveljavljanem bistvene krštve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tožena stranka v bistvu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da pričevanja priče J. M., ki je bilo sicer skladno tudi s trditvami tožene stranke, ni sprejelo, ker je na podlagi drugih izvedenih dokazov prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov. Sodišče tudi ne zaključuje kaj drugega, kot sledi iz zapisnika o zaslišanju te priče. Tudi izvedensko mnenje je sodišče upoštevalo v celoti in tako, kot ga je zapisal izvedenec, zaključki sodišča pa tudi niso v nasprotju z ugotovitvami policistov, saj ti zaključkov o tem, ali je drugotoženkin pes poškodoval jagnje, niso podali. Kar pa se tiče obrazložitve krivde druge toženke, so razlogi sodbe morda res nekoliko skopi, vendar ob upoštevanju splošnega načela odškodninskega prava o krivdni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) zadostni. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo neprerekane tožbene trditve o posamični odgovornosti vsakega od tožencev (prvega toženca, ki ni izvajal potrebnega nadzorstva psa v skladu s 1320 paragrafom ODZ in druge toženke, ki je tako nadzorstvo dopuščala) ter nadalje zaključilo, da je njuna odgovornost na podlagi 1. odst. 206. čl. ZOR solidarna. Glede na načelo domnevne krivde torej tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati krivde tožencev, temveč bi morala toženca dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista dokazovala, temveč sta zanikala samo škodno ravnanje. Nadalje tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi ji bila z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ker je sodišče prve stopnje pričo B. B. zaslišalo izven naroka, na katerega stranki ni povabilo, kar je v nasprotju s 3. odst. 217. čl. ZPP in načelom neposrednosti. Sodišče prve stopnje je pričo na njeno prošnjo res zaslišalo izven glavne obravnave in kasneje zavrnilo predlog za njeno ponovno zaslišanje, kar ni v skladu z določili ZPP, po katerih se tudi o naroku za izvedbo dokaza obvestijo pravdne stranke (3. odst. 217. čl. ZPP). Pa vendarle pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre zgolj za relativno kršitev določb ZPP, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (1. odst. 339. čl. ZPP). Načelo neposrednosti je izraženo v 4. čl. ZPP, po katerem sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev tega načela je praviloma (z izjemo kršitve iz 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) relativnega značaja. V konkretnem primeru je sodišče zaslišalo pričo, vendar v odsotnosti strank, kar bi lahko kazalo na kršitev načela kontradiktornosti. V skladu s tem načelom mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. čl. ZPP), stranka pa mora imeti tudi možnost, da se izjavlja o predlaganih dokazih, da sodeluje pri njihovem izvajanju in da obravnava uspeh dokazovanja. Sodišče prve stopnje je o izvedenem dokazu - zaslišanju priče B. B. seznanilo stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je sledil zaslišanju priče. Tožena stranka, ki se je o dokazu izjavila, je navedla, da priča ni bila pravilno poučena o okoliščinah, o katerih mora izpovedati in kasneje pojasnila, da bi ta priča lahko izpovedala o tem, kje naj bi bil tožničin mož na paši in ali je tožnica klicala k P.. Izpovedovala bi torej o okoliščinah, ki se neposredno ne tičejo škodnega dogodka. Ob dejstvu, da je bila priča o samem dogodku natančo zaslišana in da o njem ni vedela povedati kaj bistvenega, temveč le na splošno o tem, v kakšnih okoliščinah je videvala psa druge toženke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za kršitev postopka relativne narave, ki pa je glede na to, da ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, neupoštevna (1. odst. 339. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče nadalje v okiru preizkusa obstoja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče nadalje sprejema tudi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi nima pomislekov glede dokazne ocene izvedenca kinologa. Izvedenec je strokovnjak, ki sodišču pomaga pri ugotavljanju določenih dejstev, vendar pa je sodišče tisto, ki ugotovi, ali obstajajo ali ne. Ne glede na značaj drugotoženkinega psa je izvedenec dopustil možnost agresivnega reagiranja psa, pri oceni vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka pa je sodišče sledilo izpovedbi tožnice, da je videla, da je ravno pes druge toženke poškodoval jagnje. Pritožbeno analiziranje izrazov, ki jih je uporabil izvedenec v svojem mnenju, in njihova primerjava z izrazi, ki pomenijo večjo ali manjšo stopnjo materialne resnice, je zato nepomembno. Na naroku dne 3.12.1998 sta se pravdni stranki sporazumeli, da se za vrednost jagnjeta uporabi mnenje iz zadeve P 215/97, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala višini vrednosti jagnjeta, kot jo je tožeča stranka opredelila s tožbenim zahtevkom, niti ni navajala, da naj bi bilo jagnje manjše in zato manj vredno. Njene sedanje pritožbene trditve o neupoštevanju teže jagnjeta tako pomenijo uveljavljanje novih dejstev, kar pa je glede na določilo 1. odst. 337. čl. ZPP nedopustno in zato neupoštevno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo glede obstoja odškodninske obveznosti tožencev. Ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke namreč ni utemeljen. Izjava moža tožnice na naroku dne 3.12.1998 kaže na sporazumno upravljanje zakoncev s skupnim premoženjem (2. odst. 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij), uveljavljanje odškodnine pa je nedvomno tudi v korist drugega zakonca. Nesprejemnljivo je torej stališče pritožbe, da bi morala na aktivni strani nastopati zakonca kot nujna sospornika. Pač pa tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev o začetku teka obresti. Sodišče prve stopnje je v sodbi obresti priznalo od škodnega dogodka, upoštevajoč določilo 186. čl. ZOR. Vendar pa pri tem spregleda, da je premoženjska škoda ovrednotena z že omenjenim mnenjem Kmetijskega zavoda Ljubljana po cenah v mesecu avgustu 1998. Zamudne obresti od nedenarne premoženjske škode pa je moč priznati le od dne, na katerega je bila premoženjska škoda denarno ovrednotena. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zamudne obresti priznalo od 1.9.1998 dalje (4. tč. 358. čl. ZPP), medtem ko je v pretežnem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožena stranka je uspela le z neznatnim delom pritožbe (delno glede stranskih terjatev), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP).