Jedro

Zaradi agresivnejše vožnje je stopnja krivde zavarovanca drugotožene stranke (tožnika) za nastali škodni dogodek višja (60%), saj se je kraju škodnega dogodka približeval z bolj neprimerno hitrostjo, pri tem pa je vozil še po klancu navzdol.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvo tožena stranka do 40 % odgovorna za škodo iz škodnega dogodka, ki se je tožniku pripetil dne 5. 4. 2001 v prometni nesreči izven naselja G. na lokalni cesti S. J. – G., do 60 % pa je za škodo iz škodnega dogodka odgovorna drugo tožena stranka.

V pravočasni pritožbi zoper navedeno odločitev, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), tožnik navaja, da ni sporno, da sta oba voznika vozila nepravilno in z neprilagojeno hitrostjo in je zato podana njegova sokrivda, vendar pa je sodišče prve stopnje nepravilno vrednotilo ugotovljena dejstva oziroma je nekatera dejstva ugotovilo zmotno. Tako bi prekoračitev priporočene hitrosti na omenjenem ovinku po njegovem zaključku utemeljevala enak delež odgovornosti voznikov, torej 50 : 50, vendar pa je voznik P. kršil še cestnoprometne predpise. Očita zmotnost in neutemeljenost zaključka prvostopnega sodišča, da sta oba voznika pred trčenjem vozila z levo stranjo svojega vozila preko sredine vozišča. To nedvomno drži za voznika P., torej zavarovanca prvo tožene stranke, ne pa za tožnika. Pri tem se pritožnik sklicuje na ugotovitve izvedenca dr. L. in izvedenca dr. P. Zatrjuje, da je ravno ta protipravna vožnja zavarovanca prvo tožene stranke vzrok njegovi reakciji močnega zaviranja, ki je imela posledico blokado koles in drsenje njegovega avtomobila v vozilo zavarovanca prvo tožene stranke. Glede na vse navedeno meni, da je sam soprispeval k nastanku škodnega dogodka 30 %, 70 % pa je odgovoren zavarovanec prvo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ali pa spremeni tako, da je za nezgodo 70% odgovorna prvotožena stranka 30% pa drugotožena. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi tožnik zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 5. 4. 2001, v kateri je bil sam udeležen kot voznik osebnega vozila, zavarovanec prvo tožene pa kot voznik kombiniranega vozila. Drugo tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je tožnik imel sklenjeno AO-plus zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je glede okoliščin prometne nesreče ugotovilo (in te ugotovitve s pritožbo niso izpodbijane): da sta se tožnik in zavarovanec prvo tožene stranke po mokrem in blatnem cestišču, kraju prometne nesreče približevala s približno hitrostjo 48,2 km/h (tožnik) oziroma 36 km/h (zavarovanec prvo tožene stranke), da se je kraj nezgode nahajal na lokalni cesti izven naselja, kjer hitrost vožnje ni bila posebej omejena, in sicer na desnem nepreglednem ovinku, v katerega je tožnik pripeljal po hribu navzdol (nagib 9%), toženec pa po hribu navzgor, da je bilo na območju nezgode asfaltno vozišče preozko, da bi se lahko v nezgodi udeleženi vozili varno srečali, da je priporočljiva hitrost glede na širino vozišča 20 km/h, da pa bi bilo mogoče nesrečo preprečiti (z ustreznim zaviranjem in odmikanjem v svojo desno), v kolikor bi tožnik vozil do 37,2 km/h oziroma zavarovanec prvo tožene 41 km/h; da je bilo tožnikovo vozilo ob trčenju, ko mu je zaradi močnega zaviranja zablokiralo kolesa, usmerjeno diagonalno na vozišče proti levi strani in se je s sprednjim delom nahajalo v neposredni bližini levega roba vozišča, z zadnjim desnim delom pa je bilo oddaljeno cca. 1 meter levo od desnega roba vozišča, kombinirano vozilo pa se je ob trčenju nahajalo ob skrajnem desnem robu ceste, z desnimi kolesi na bankini ter površini ob njej, z levimi pa na vozišču; da je bila v trenutku trčenja hitrost tožnikovega vozila 35,3 km/h, hitrost kombiniranega vozila pa 15 km/h ter da sta oba voznika pred trkom vozila z desnim bokom svojega vozila ob desnem robu ceste.

Pritožnikovi očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. V pritožbi izpostavljeno dejstvo vožnje preko namišljene sredinske črte, ne predstavlja odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo na območju nezgode asfaltno vozišče preozko za varno srečanje dveh vozil ter da se je voznik kombiniranega vozila v trenutku prometne nesreče, ko je sicer vozil po cesti z desnim bokom v bližini desnega roba, s skrajnim levim delom nahajal nekoliko preko sredine vozišča zaradi širine vozila in ceste, vendar ta okoliščina na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o odgovornosti prvo tožene in drugo tožene stranke za škodni dogodek, ne more vplivati. Bistvo prometne situacije je namreč v neprimerni hitrosti glede na lastnosti ceste- če bi udeleženca prometne nesreče vozila s priporočeno (primerno) hitrostjo, kljub vožnji preko namišljene sredinske črte, do škodnega dogodka ne bi prišlo, ker bi pravočasno ustavila.

Škoda, nastala pri nesreči premikajočih se vozil, izvira iz nevarne dejavnosti imetnikov vozil (koincidirajoča vzročnost). Gre za medsebojno konkurenco objektivnih odgovornosti, ki jo urejajo določbe prvega do tretjega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Kadar nastane škoda po izključni krivdi enega, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, če je krivda obojestranska, odgovarjata imetnika v sorazmerju s stopnjo krivde. (drugi odstavek), če pa ni kriv noben pa po enakih delih. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek navedenega člena, saj sta oba udeleženca prometne nesreče ravnala neskrbno.

Neutemeljeno tožeča stranka izpodbija materialnopravno zmotnost zaključka sodišča prve stopnje glede tožnikovega soprispevka k nastanku prometne nezgode. Ugotovljeno, da sta oba udeleženca prekoračila priporočeno hitrost 20 km/h (kar predstavlja kršitev prvega odstavka 27. člena ZVCP), da pa bi tožnik lahko nesrečo preprečil, v kolikor bi vozil s hitrostjo 37,2 km/h (vozil pa je 48,2 km/h), voznik kombiniranega vozila pa 41,1 km/h (vozil pa je 36,0 km/h) ter da je tožnik vozil po klancu navzdol in je tako njegov pojemek hitrosti ob zaviranju bil manjši, je sodišče prve stopnje zadostno upoštevalo in pravilno vrednotilo. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je bila vožnja tožnika pravilna, ker je pred trčenjem vozil po svojem voznem pasu. Kot je že navedeno, to dejstvo ni odločilno, saj je sodišče zaključilo, da cesta ni bila dovolj široka za normalno srečevanje. Sledilo je mnenju izvedenca, ki je navedel, da bi bilo možno varno srečevanje le tako, da bi voznika močneje zmanjšala hitrost. Tako je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi tožnikove agresivnejše vožnje stopnja njegove krivde za nastali škodni dogodek višja, saj se je kraju škodnega dogodka približeval z bolj neprimerno hitrostjo, pri tem pa je vozil še po klancu navzdol, in je razmejitev odgovornosti za škodni dogodek prvo tožene stranke (40%) in drugo tožene stranke (60%) pravilna. Ne držijo pritožbene trditve o tem, da tožnik ni kršil predpisov in da je vozil pravilno.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta voznika z nepravilno vožnjo kršila določbo 38. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS št.30/1998 z dne 16.4.1998), ki določa obveznost vozniku, da pri mora pri srečanju pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in udeležencem v cestnem prometu, s katerim se srečuje, če je potrebno pa se tudi umakniti na desno stran vozišča, zmanjšati hitrost ali ustaviti. Glede te kršitve je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbo 154 člena OZ.

Pritožba tožnika se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP). Pritožnik v pritožbi ni povedal, kje naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, le te pa pritožbeno sodišče, ko je preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, ni našlo (drugi odstavek 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).