Jedro

V upravnem postopku se lahko ugotavlja le ničnost upravnega akta – upravne odločbe, ne pa tudi drugih aktov. Poročilo NOO šteje za upravni akt le, če je bila za v njem obravnavano osebo najprej izdana kazenska sodba; v drugih primerih pa je treba tako poročilo obravnavati kot kazensko sodbo in ga je mogoče izpodbijati le v kazenskem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.10.2005. S tem sklepom je bilo v izvrševanju pravnomočne sodbe prvostopnega sodišča, opr. št. U 1836/2004-7 z dne 3.6.2005, v ponovnem postopku o zahtevi tožnika, da se za nično izreče poročilo MNOO, Oddelka za upravo narodne imovine za Okrožno mesto Ljubljana z dne 10.11.1945, odločeno, da se pritožba tožnika zavrže. Takšno odločitev je sprejela na podlagi 4. odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato, ker ni mogla ugotoviti, kateri organ bi bil pristojen za odločanje o pritožbi.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi,vendar iz drugih razlogov. Iz listin, ki jih je tožnik priložil svojemu zahtevku, to je odločbe o zaplembi, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani z dne 18.12.1946, je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bilo predhodno izdano poročilo MNOO, Oddelka za upravo narodne imovine za Okrožno mesto Ljubljana z dne 10.11.1945. Iz tega poročila izhaja, da je lastnica konfisciranega premoženja med drugo svetovno vojno sodelovala z okupatorjem in po vojni pobegnila. Ker pred tem poročilom ni bila izdana kazenska sodba, je ugotovilo, da je bilo to poročilo po svoji vsebini nadomestilo za kazensko sodbo, zato mora zanj veljati enak pravni režim kot za kazenske sodbe. Le če bi imelo navedeno poročilo podlago v kazenski sodbi, bi se lahko v materialno-pravnem pogledu štelo za upravno odločbo, in bi bilo mogoče njegovo ničnost uveljavljati v upravnem postopku. Ker pa nadomešča kazensko sodbo, zoper njega niso dopustna pravna sredstva po ZUP. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998, ter na svojo sodbo, opr. št. U 600/98 z dne 19.4.2000, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 621/2000 z dne 2.9.2004. Zato je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je tožnikovo zahtevo zavrgla na podlagi 5. odstavka 65. člena ZUP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 129. člena ZUP.

Zoper prvostopno sodbo tožnik vlaga revizijo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni prvostopno sodbo in izreče sporno poročilo za nično, ali podrejeno, da razveljavi prvostopno sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške in predlaga, da jih sodišče naloži v plačilo toženi stranki. Navja, da je v obravnavanem primeru situacija drugačna kot v zadevi, na katero se sklicuje prvostopno sodišče. V tem primeru postopka po 416. členu ZKP ni mogoče sprožiti, saj je prejšnja lastnica premoženja umrla, nima pa nobenih sorodnikov, ki bi bili upravičeni predlagati obnovo kazenskega postopka. Tega tudi ne more zahtevati državni tožilec, saj se postopek ni začel na njegovo zahtevo. Ničnosti poročila tudi ni mogoče uveljavljati v kakšnem drugem postopku. Ni bil namen Ustavnega sodišča RS, da neupravičeno „obsojenim“ odvzame vsako možnost uveljavljanja njihovih upravičenih zahtevkov, ki so nastali v zvezi z ugotovitvijo neprimernosti določb 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije, temveč v tem, da se tudi v kazenskem postopku lahko ugotovi njihova nedolžnost. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na revizijo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS).

Glede na navedene določbe ZUS-1 revizijsko sodišče kot nedopusten zavrača revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revident v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga kršitev pravil postopka v upravnem sporu, temveč le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta revizijski razlog pa po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, se pravna sredstva, določena z ZUP, lahko uporabljajo le, če so usmerjena zoper upravni akt. To velja tudi za ničnost, ki se kot izredno pravno sredstvo lahko uveljavlja le zoper upravne odločbe (279. člen ZUP). Za nično se lahko po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP izreče le odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Gre torej za absolutno nepristojnost. Ta pa tudi po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru iz upravnih spisov ne izhaja.

Poročilo MNOO, Oddelka za upravo narodne imovine za Okrožno mesto Ljubljana z dne 10.11.1945, da je lastnica konfisciranega premoženja med drugo svetovno vojno sodelovala z okupatorjem in po vojni pobegnila, je tudi po presoji revizijskega sodišča po svoji vsebini nadomestilo za kazensko sodbo, zato mora zanj veljati enak pravni režim kot za kazenske sodbe. Torej ga je dopustno izpodbijati le s pravnimi sredstvi po ZKP. Le če bi imelo navedeno poročilo podlago v kazenski sodbi, bi se tudi v materialno-pravnem pogledu štelo za upravno odločbo, in bi bilo mogoče njegovo ničnost uveljavljati v upravnem postopku. Ker pa nadomešča kazensko sodbo, zoper njega niso dopustna pravna sredstva po ZUP. Tako stališče tudi po presoji revizijskega sodišča izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998. Enako pravno stališče je Vrhovnega sodišča RS zavzelo tudi v sodbi, opr. št. I Up 621/2000 z dne 2.9.2004. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati revizijski ugovor, da v tem primeru, ker je prejšnja lastnica konfisciranega premoženja že umrla in ni živ noben njen dedič, ki bi lahko predlagal obnovo postopka po ZKP, ni mogoče potrdila izpodbijati z obnovo postopka po ZKP. Če določenega izrednega pravnega sredstva v določeni zadevi zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, določenih v relevantnem predpisu, ni dopustno vložiti, to ne pomeni, da je dopustno uveljavljati izredno pravno sredstvo po drugem zakonu, ki se na konkretno zadevo ne nanaša. Če revident odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998, razume drugače, to še ne pomeni, da je njegova revizija utemeljena.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 s sodbo zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožnikovo vlogo, naslovljeno s „pritožba“, obravnavalo kot revizijo na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Prvostopna sodba je glede na to z dnem uveljavitve ZUS-1, to je s 1.1.2007, postala pravnomočna.