Jedro

Strokovne odločitve sodnika v posameznem postopku ne morejo biti predmet presoje v postopku za njegovo izločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Obdolženi B. V. je v kazenski zadevi Kpr 203/2006 Okrožnega sodišča v Celju zahteval izločitev predsednika Okrožnega sodišča v Celju – okrožnega sodnika svetnika M. J., ter preiskovalnega sodnika – okrožnega sodnika svetnika B. N., ker naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njuni nepristranskosti. Predsednica Višjega sodišča v Celju je s sklepom, izdanim na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) Su 220100/2010-1775 z dne 1. 3. 2011, zahtevo za izločitev okrožnega sodnika svetnika B. N. kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper odločitev predsednice Višjega sodišča v Celju je obdolženi B. V. vložil pritožbo, v kateri uveljavlja kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP, ter predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se zahtevi za izločitev sodnika ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na pritožbo, podanem na podlagi 376. člena ZKP, navaja, da pritožba ni utemeljena. Obdolženec v zahtevi ne navaja okoliščin, ki bi vzbujale dvom v sodnikovo nepristranskost, niti takšne okoliščine ne obstajajo, kar ugotavlja po pregledu spisa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je bila zahtevana izločitev predsednika sodišča in sodnika, je v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZKP o izločitvi odločala predsednica neposredno Višjega sodišča v Celju.

6. Iz spisovnega gradiva v obravnavanem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da je obdolženec s sklicevanjem na strokovno napačno odločitev sodnika, ki naj ne bi pridobil pravilnega soglasja za njegov pregon v Republiki Sloveniji, utemeljeval kot razlog za izločitev obstoj odklonitvenega razloga, določenega v 6. točki 39. člena ZKP. Pritrditi je pravilnemu stališču predsednice Višjega sodišča v Celju, da strokovne odločitve v posameznem postopku ne morejo biti predmet presoje v postopku za izločitev sodnika. Odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP je namreč po ustaljeni sodni praksi podan, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da bo o zadevi odločil pristransko (subjektivni test), ali pa da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test). Že zaradi narave sodnega odločanja ne more biti odklonitveni razlog sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove strokovne odločitve tako procesnopravne kot materialnopravne. Stranka lahko pravno stališče sodnika, s katerim se ne strinja, izpodbija samo s predpisanim pravnim sredstvom.

7. Ker niso podani ne uveljavljani in ne po uradni dolžnosti upoštevani pritožbeni razlogi, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (391. člen v zvezi s 403. členom ZKP).