Jedro

Tožnik je kršil 4. točko člena 123/2 ZJU, ker je prekoračil pravice in odgovornosti iz delovnega razmerja s tem, da je zlorabil pooblastilo za nadomeščanje nadrejene delavke tako, da je z dopisom sam reševal in odločal o svojih kadrovskih zadevah (podal je mnenje glede svoje premestitve na drugo PU, s katerim je odgovoril na svojo vlogo). Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % tožnikove plače za polni delovni čas, izplačane v mesecu, v katerem je tožnik storil težjo disciplinsko kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4. 9. 2013 in 15. 1. 2014. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik odločal o svojih pravicah in obveznostih s tem, ko je glede svoje vloge za premestitev na Policijsko upravo A. poslal sporni dopis - mnenje, v katerem se sklicuje na uradno stališče službe B. v dopisu z dne 26. 10. 2012. Tožnik zatrjuje, da ni pripravil ničesar novega in kaj drugega kot to, kar je bilo že predhodno sprejeto oziroma odločeno v službi B.. Prav nasprotno, večji in bistveni del spornega mnenja, poleg ponovljenega uradnega stališča, vsebovanega v dopisu z dne 26. 10. 2012, le nakazuje možnost (predlaga, da se preštudira...), kako priti do ustrezne zamenjave tožnika, kakor to pogojuje služba B. v predhodnem dopisu. Sodišče se do dejstva, da tožnik v posredovanem mnenju ni pripravil kaj novega ali drugega, kot je bilo že odločeno v službi B., ni opredelilo, v sodbi pa ne pove, v čem je sporni tožnikov dopis v nasprotju s predhodnim stališčem službe B.. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje izpovedbe priče C.C. ni povzelo pravilno, saj priča ni navedla, da je tožnikova vloga pomenila brezpogojno soglasje za premestitev tožnika na drugo delo. Določbe ZJU ne predstavljajo podlage za izrek disciplinskega ukrepa, ki ga je tožena stranka podala tožniku.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je nepravilno povzelo izpovedbo priče C.C. in sicer glede tega, da je tožnikova vloga v konkretnem primeru predstavljala brezpogojno soglasje za premestitev tožnika na drugo delo. Navedena priča na naroku dne 29. 8. 2014 ob zaslišanju tega res ni izjavila, vendar pa zaradi tega izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka. Ta je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi pomenila tožnikova vloga z dne 26. 4. 2013 brezpogojno soglasje pristojne službe k tožnikovi premestitvi, prav tako pa ni zaključilo, da bi bila morebitna brezpogojnost tega soglasja odločilna za presojo kršitve, ki jo je tožena stranka očitala tožniku v izpodbijanih sklepih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov in tudi na podlagi dokazne ocene preostalega dela izpovedbe priče C.C.. To pa pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP ni podana.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku s sklepom z dne 4. 9. 2013 (A2), ki je bil potrjen s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 1. 2014 (A3), izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % tožnikove plače za polni delovni čas, izplačane v aprilu 2013, v katerem je tožnik storil težjo disciplinsko kršitev. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik kršil 4. točko člena 123/2 Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ker je prekoračil pravice in odgovornosti iz delovnega razmerja s tem, da je zlorabil pooblastilo za nadomeščanje nadrejene delavke tako, da je z dopisom z dne 26. 4. 2013 sam reševal in odločal o svojih kadrovskih zadevah v imenu službe B..

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je imel tožnik za dneva 25. 4. 2013 in 26. 4. 2013 pooblastilo, da vodi, organizira, nadzoruje in usklajuje delo v službi B.. V tem času (26. 4. 2013) pa je podal mnenje glede svoje premestitve (A7) na PU A., s katerim je odgovoril na svojo vlogo z dne 24. 4. 2013 (A5). Sporno mnenje je bilo naslovljeno na Urad D. pri toženi stranki, tožnik ga je podpisal (po pooblastilu) in ga na pristojni organ tožene stranke posredoval na uradnem papirju službe B.. Iz tega mnenja med drugim jasno izhaja, da služba B. soglaša ter ne nasprotuje realizaciji prošnje javnega uslužbenca E.E., višjega svetovalca (torej tožnika), za premestitev na Policijsko upravo A.. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo soglasje službe B. pogoj za tožnikovo premestitev na drugo delovno mesto. Na dejstvo, da je tožnik s tem mnenjem podal soglasje za svojo premestitev na drugo delovno mesto, ne vpliva niti preostalo besedilo tega mnenja, v katerem je navedeno med drugim, da je služba B podala na tožnikovo predhodno vlogo odgovor dne 26. 10. 2012 in da v zvezi z novo vlogo tožnika predlaga, da se ponovno preštudira možnost premestitve javnega uslužbenca na PU A.. S podajo spornega mnenja z dne 26. 4. 2013 je tožnik prekoračil pravice, ki jih je pridobil s pooblastilom z dne 19. 4. 2013. Iz dokaznega postopka namreč izhaja (izpovedba priče C.C.), da je bilo to pooblastilo (tako kot druga pooblastila, ki jih je nadrejena delavka dala podrejenim delavcem zaradi krajše odsotnosti z dela) izdano z namenom zagotavljanja tekočega poslovanja službe B. v času odsotnosti nadrejene delavke (v spornem obdobju je tožnik le dva dneva nadomeščal nadrejeno delavko) in ni obsegalo ravnanj, ki bi se nanašala na kadrovske zadeve. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je tožnik to mnenje 29. 4. 2013 osebno odnesel v glavno pisarno na F. ulico v G. ter ga posredoval Uradu D., čeprav bi moral z njim postopati po pravilih knjiženja in odpreme dokumentov pri službi B., pri čemer 29. 4. 2013 tudi ni imel več pooblastila za nadomeščanje nadrejene delavke.

Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tožnik s spornim oblikovanjem in podajanjem mnenja z dne 26. 4. 2013, zlorabil pooblastilo za nadomeščanje in s tem prekoračil pravice in odgovornosti iz delovnega razmerja. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke.

V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da naj bi sporno mnenje le nakazovalo možnost, kako priti do ustrezne zamenjave tožnika. Iz že omenjene vsebine tega mnenja je namreč jasno razvidno, da je to mnenje vsebovalo tudi soglasje službe B. k tožnikovi premestitvi. Nebistveno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da v tem mnenju ni pripravil kaj novega ali drugega, kot je bilo že predhodno odločeno v službi B. in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, v čem je sporno mnenje z dne 26. 4. 2013 v nasprotju s predhodnim stališčem službe B.. To dejstvo namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomembno. Tožnik v času nadomeščanja nadrejene delavke ni imel pooblastila za reševanje kadrovskih zadev (sploh ne svojih) in pri tem ni odločilnega pomena, kakšno je bilo predhodno stališče službe B. glede tožnikove premestitve. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da tožena stranka ni podala disciplinskega ukrepa na podlagi prave pravne podlage. V času, ko je bil tožniku izrečen izpodbijani disciplinski ukrep, so bile v veljavi določbe ZJU, na katere je tožena stranka svojo odločitev oprla. Novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 113/05) je v 85. členu sicer določila, da se v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti uporabljajo določbe ZJU, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve z naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta novela pa v postopke vodenja oziroma odločanja glede disciplinske odgovornosti, zastaralne roke in opredelitev disciplinskih kršitev ni posegla. To pa pomeni, da je tožena stranka imela pravno podlago za odločitev o disciplinski odgovornosti tožnika v določbah ZJU, ki so opredeljevale disciplinsko odgovornost javnih uslužbencev (z izjemo določb, navedenih v 85. členu novele).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.