Jedro

Že iz golega nestrinjanja z razlogi sodišča je razvidno, da vložnik nakazuje na uveljavljanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je Vrhovno sodišče zoper obdolžena E. M. in D. P. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno 4. 9. 2013. 2. Obdolženčev zagovornik je zoper zgoraj navedeni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke zavrne, obdolženca pa izpusti na prostost. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ravnalo po 205. členu ZKP, da se je opredelilo do pripornega razloga ter da zagovornik zahtevo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo, zakaj preiskava ne bi mogla biti zaključena niti v primeru, če bi zoper obdolženega D. P. tekla v ločenem postopku. S tem se Vrhovno sodišče po vložnikovem zatrjevanju ni opredelilo do zatrjevane kršitve 200. člena ZKP, zaradi česar je po vložnikovem stališču storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje vložnik ob sklicevanju na poročilo preiskovalnega sodnika, povzeto v točki 4 izpodbijanega sklepa, uveljavlja bistveno kršitev 205. člena ZKP. Vložnik se tudi ne strinja z zaključkom o neogibnosti pripora, pri čemer je po njegovem stališču sodišče kršilo 192. člen ZKP, ker je uporabilo strožji ukrep, čeprav bi bilo mogoče isti namen doseči z milejšim ukrepom. Končno vložnik v zvezi s ponovitveno nevarnostjo navaja, da obdolženec ni vodja hudodelske združbe, da sta od 30 obdolžencev priprta le dva ter da okoliščine za „izrek“ pripora niso izkazane v tolikšni meri, kot to izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa.

6. Take vložnikove navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da preiskava zoper obdolženega P. ne bi mogla biti zaključena niti, če bi bil postopek zoper njega izločen. Ne samo, da se večina soobdolžencev nahaja v drugi državi, ampak mora sodišče v vsakem primeru počakati tudi na pridobitev zahtevanih podatkov od raznih institucij. Treba je namreč počakati, da banke sodišču posredujejo zahtevane podatke, pa tudi na rezultate preiskave elektronskih naprav. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Do vložnikovega nestrinjanja z zaključkom Vrhovnega sodišča o neogibnosti pripora se ni mogoče opredeliti, ker vložnik te trditve ne obrazloži (prvi odstavek 424. člena ZKP). Že iz golega nestrinjanja z razlogi sodišča pa je razvidno, da vložnik nakazuje na uveljavljanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog vložnik uveljavlja s podajanjem lastne ocene okoliščin, s katerimi je sodišče obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ter z ocenjevanjem okoliščin, s katerimi je preiskovalni sodnik v pojasnilu (tretji odstavek 205. člena ZKP) prikazal kontinuiran potek dosedanjega postopka (po vložnikovi oceni pa postopek teče neutemeljeno dolgo). Zato Vrhovno sodišče takih vložnikovih navedb ni presojalo.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženega D. P. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora (četrti odstavek 420. člena ZKP) po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.