Jedro

Sodišče se s tožnikom strinja, da temelji izpodbijana odločitev na nepravilno ugotovljenem dejstvu, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ... Pri tem gre tudi po presoji sodišča za relevanten ugovor, kajti za uporabo določbe prvega odstavka 16. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo, na katero je oprta odločitev, je pomembno, da se objekt nahaja na območju aglomeracije, ki je opremljeno z javno kanalizacijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06182-679/2019/32 z dne 3. 7. 2019 se v 12. točki izreka odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim delom odločbe (12. točka izreka) je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu ter lastniku in upravljavcu naprave za predelavo izrabljenih vozil naložil, da mora do 15. 9. 2020 zagotoviti, da se komunalna odpadna voda iz obrata za razstavljanje vozil odvaja v javno kanalizacijo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik komunalne odpadne vode odvaja v pretočno greznico ter da v skladu z 2.13. točko izreka Okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-133/2011-6 z dne 20. 4. 2012 ni izpolnil nobene od alternativno določenih obveznosti: niti ni zagotovil čiščenja komunalnih odpadnih vod na lastni komunalni čistilni napravi, niti ni zagotovil odvajanja komunalnih odpadnih voda v javno kanalizacijo, čeprav poteka javna kanalizacija vzporedno z njegovim obratom za razstavljanje izrabljenih vozil (parc. št. 2258/9 k. o. ...). Obvezno odvajanje komunalne odpadne vode iz objektov v javno kanalizacijo predpisuje prvi odstavek 16. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (v nadaljevanju Uredba o emisiji). Upravljavec javnega kanalizacijskega omrežja v Občini ... pa je v dopolnitvi izjave z dne 16. 5. 2019 navedel, da se odvajanje komunalne odpadne vode iz tožnikovega obrata lahko uredi tudi tako, da se zagotovi priklop na obstoječe kanalizacijsko omrežje.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 11. 2019 pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe je drugostopenjski organ pritrdil odločitvi in razlogom prvostopenjske odločbe. Zavrnil je tožnikov ugovor, da glede na dolžino kanalizacijskega priključka več kot 100 metrov in stroške takšne investicije, ki so nesorazmerni (42.900,00 EUR), ni dolžan izvesti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje, vse dokler ne bo zgrajen sekundarni javni kanalizacijski vod ..., ki bo potekal po zahodnem delu kompleksa. Iz izjave izvajalca javne službe, dane na Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru z dne 8. 5. 2019, in njene dopolnitve z dne 16. 5. 2019, namreč izhaja, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ..., čemur tožnik ne oporeka, ta pa je opremljena z javno kanalizacijo, zato je tožnik dolžan izvesti priklop nanjo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v postopku (pisni del)**

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da njegov obrat ni opremljen z javnim kanalizacijskim omrežjem in da prva alineja prvega odstavka 21. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (v nadaljevanju tudi Uredba) določa, da mora lastnik zagotoviti odvajanje v javno kanalizacijo, če je dolžina kanalizacijskega priključka manjša od 100 metrov in pri tem ne nastanejo nesorazmerno visoki stroški glede na koristi za okolje. Navaja, da se je že v pritožbi skliceval na podatek upravljavca kanalizacijskega omrežja, da je v primeru tožnika dolžina kanalizacijskega priključka daljša od 100 metrov in da so stroški investicije nesorazmerni, zato tožnik ni dolžan izvesti priklopa na javno kanalizacijsko omrežje, vse dokler ne bo zgrajen sekundarni javni kanalizacijski vod, ki bo potekal po zahodnem delu kompleksa. Opozarja, da je drugostopenjski organ v odločbi, s katero je zavrnil njegovo pritožbo, iz dopolnitve izjave upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja z dne 16. 5. 2019 napačno ugotovil dejansko stanje, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ... Navaja, da to iz izjave upravljavca ne izhaja, zaradi tega pa je prišlo tudi do kršitve tožnikove pravice do izjave, saj v postopku pred izdajo odločbe o pritožbi prvostopenjski in drugostopenjski organ nista nikjer trdila, da obrat tožnika sodi v aglomeracijo št. ..., zaradi česar se tožnik do tega dejstva sploh ni mogel opredeliti. Poudarja, da se njegov obrat ne nahaja v aglomeraciji št. ..., zato bo skladno z Uredbo zagotavljal čiščenje komunalne odpadne vode na lastni mali komunalni čistilni napravi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Toženka je poslala sodišču upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

5. Sodišče je dne 19. 4. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranke po vročitvi sklepa sestavi sodišča pisno niso nasprotovale, pooblaščenka tožnika pa na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo sestavi sodišča tudi ni ugovarjala.

**Glavna obravnava**

6. Sodišče je dne 26. 5. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, katere se je udeležil le tožnik po pooblaščenki. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, ob tem ko je bilo ugotovljeno, da je bila pravilno vabljena.

7. Na glavni obravnavi je tožnikova pooblaščenka izjavila, da tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem zahtevku. Sodišče pa je tožniku preko pooblaščenke dalo tudi možnost izjave v zadevi, glede na to, da je v tožbi ugovarjal, da take možnosti v upravnem postopku v zadevi ni imel. **Dokazni sklep**

8. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo listine, priložene tožbi, A2 do A6: upravni odločbi obeh stopenj, zapisnik Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 8. 5. 2019, dopolnitev izjave JKP Grosuplje z dne 16. 5. 2019, sliko s prikazom območja aglomeracije št. ... in vodno soglasje z dne 4. 2. 2020 s projektom za izvedbo del, ki ga je tožnik sodišču predložil na glavni obravnavi dne 26. 5. 2022, ter ostale listine upravnega in sodnega spisa.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnik (do 15. 9. 2020) zagotoviti, da se komunalna odpadna voda iz njegovega obrata za razstavljanje vozil odvaja v javno kanalizacijo. Odločitev temelji na prvem odstavku 16. člena Uredbe o emisiji ter zaključevanju drugostopenjskega organa, da iz izjav upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja z dne 8. 5. 2019 in 16. 5. 2019 izhaja, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ..., ki je opremljena z javno kanalizacijo. Tožnik pa v bistvenem ugovarja, da bi ob pravilni razlagi izjav upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja organ moral zaključiti, da se tožnikov obrat ne nahaja na območju aglomeracije št. ... ter da bi ob upoštevanju Uredbe pravilno odločil, da glede na to ni dolžan vzpostaviti priključka na javno kanalizacijsko omrežje; ugovarja pa tudi, da bi mu drugostopenjski organ pred odločitvijo moral dati možnost izjave v zvezi z lokacijo njegovega obrata.

_Glede ugovorov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravice do izjave_

11. Sodišče se s tožnikom strinja, da temelji izpodbijana odločitev na nepravilno ugotovljenem dejstvu, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ... Pri tem gre tudi po presoji sodišča za relevanten ugovor, kajti za uporabo določbe prvega odstavka 16. člena Uredbe, na katero je oprta odločitev, je pomembno, da se objekt nahaja na območju aglomeracije, ki je opremljeno z javno kanalizacijo.

12. Tožnik ugovor uveljavlja v tožbi prvič, in hkrati ugovarja, da mu pred tem o tem dejstvu kot odločilnem ni bila dana možnost izjave. Sodišče tožniku pritrjuje, saj tako izhaja iz odločb organov obeh stopenj in spisne dokumentacije, da je odločitev za tožniku odrejeno obveznost priključitve na javno kanalizacijo šele drugostopenjski organ utemeljeval z dejstvom, da se tožnikov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ..., in da o tem pred tem tožniku ni dal možnosti izjave, pa tudi, da je prav ob sklicevanju na navedeno dejstvo zavrnil tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da glede na prvo alinejo prvega odstavka 21. člena Uredbe ni dolžan vzpostaviti priključka na javno kanalizacijsko omrežje.

13. Glede na tožnikov ugovor v tožbi, da je dejstvo, da se njegov obrat nahaja v območju aglomeracije št. ..., nepravilno ugotovljeno, je sodišče lokacijo obrata ugotavljalo na glavni obravnavi, s tožnikovim sodelovanjem1. V dokazne namene je vpogledalo zračne fotografije (priloga A6), na katerih sta zajeta tako območje aglomeracije št. ... kot tudi območje, na katerem se nahaja tožnikov obrat. Na zračnem posnetku (priloga A4) je območje omenjene aglomeracije jasno grafično označeno in zamejeno, pri čemer to območje ne prekriva območja, na katerem se nahaja tožnikov obrat. Poleg tega je z vpogledom v izjavi upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja z dne 8. 5. 2019 in 16. 5. 2019 sodišče ugotovilo, da iz njih ne izhaja, da bi se tožnikov obrat nahajal v območju aglomeracije št. ..., ki je opremljena z javno kanalizacijo, pač pa da je organ le nepravilno povzel vsebino izjav. Tako da je dejstvo, da se tožnikov obrat nahaja izven območja aglomeracije št. ..., dokazano.

14. Sicer pa s strani tožnika zatrjevanega dejstva, da je lokacija njegovega obrata izven območja aglomeracije št. ..., toženka ni niti prerekala, in sicer ne v odgovoru na tožbo ne na glavni obravnavi, ki se je po svoji volji ni udeležila. Že tudi sama opustitev prerekanja dejstva pa vodi v priznanje tega dejstva kot dokazanega (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP2)3. _Glede ugovora nepravilne uporabe materialnega prava_

15. Če pa se tožnikov obrat ne nahaja v območju aglomeracije št. ..., ki je opremljeno z javno kanalizacijo, tožniku z izpodbijano odločbo naložena obveznost ni utemeljena na pravilni materialnopravni podlagi. Odločitev v izpodbijani 12. točki izreka prvostopenjske odločbe o obveznosti tožnika, da zagotovi, da se komunalna odpadna voda iz njegovega obrata odvaja v javno kanalizacijo, temelji namreč na določbi prvega odstavka 16. člena Uredbe o emisiji, po kateri morata le investitor ali lastnik objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, in ki se nahaja na območju, ki je opremljeno z javno kanalizacijo4, zagotoviti, da se komunalna odpadna voda odvaja v javno kanalizacijo. Če ne gre za tako območje, pa morata investitor ali lastnik objekta, v katerem nastaja komunalna odpadna voda, v skladu z drugim odstavkom istega člena zagotoviti, da se za komunalno odpadno vodo pred odvajanjem neposredno ali posredno v vode izvedejo ukrepi v skladu s predpisom, ki ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode (drugi odstavek 16. člena Uredbe o emisiji). Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (tudi Uredba) pa območja izven meja aglomeracij ureja v 21. členu. V prvi alineji prvega odstavka tega člena določa, da mora lastnik objekta na območju izven meja aglomeracije za komunalno vodo, ki nastaja v objektu, zagotoviti odvajanje v javno kanalizacijo, če je območje izven meja aglomeracij opremljeno z javno kanalizacijo, ali odvajanje v javno kanalizacijo sosednje aglomeracije, če je dolžina kanalizacijskega priključka manjša od 100 m in je gradnja kanalizacijskega priključka tehnično izvedljiva ter pri tem ne nastanejo nesorazmerno visoki stroški glede na koristi za okolje. Lahko pa za komunalno odpadno vodo zagotovi: - čiščenje komunalne odpadne vode v mali komunalni čistilni napravi z zmogljivostjo, manjšo od 50 populacijskih ekvivalentov (PE), tako, da parametri onesnaženosti ne presegajo mejnih vrednosti iz 8. člena te uredbe, če gre za malo komunalno čistilno napravo, ki ni tipska mala komunalna čistilna naprava (druga alineja prvega odstavka 21. člena Uredbe), ali: - čiščenje komunalne odpadne vode v tipski mali komunalni čistilni napravi, za katero je iz izjave o lastnostih razvidno, da učinek čiščenja dosega 80 % glede na parameter kemijske potrebe po kisiku (KPK) (tretja alineja prvega odstavka 21. člena Uredbe).

_Odločitev v sporu polne jurisdikcije_

16. Po navedenem sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava ter da sta tako podana razloga za odpravo izpodbijane 12. točke izreka prvostopenjske odločbe po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V postopku so bila kršena tudi pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem posttopku), kar bi bil razlog za odpravo izpodbijane odločitve tudi po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, vendar je sodišče kršitev saniralo, s tem ko je tožniku na glavni obravnavi omogočilo sodelovanje pri dokazovanju lokacije njegovega objekta glede na območje aglomeracije št. ..., in mu dalo o tem pravico izjaviti se.

17. Kot izhaja 1z 15. točke obrazložitve te sodbe, bi bilo tožniku, katerega obrat se (glede na pravilno v tem sodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje) ne nahaja na območju, opremljenem z javno kanalizacijo, mogoče v zvezi s komunalno odpadno vodo glede na pozitivno pravno ureditev naložiti katero od ravnanj, ki veljajo za lastnike objektov na območjih, ki niso opremljena z javno kanalizacijo (prvi odstavek 21. člena Uredbe). Pri tem bi tožnik naložitvi zagotavljanja odvajanja v javno kanalizacijo po prvi alineji prvega odstavka 21. člena Uredbe lahko utemeljeno ugovarjal, kot je že v pritožbi, ob sklicevanju na podatke upravljavca javnega kanalizacijskega omrežja v občini, ker bi znašala dolžina kanalizacijskega priključka, kot izhaja iz izjave upravljavca z dne 16. 5. 2019 (priloga A5), 143 m, kar je več od v Uredbi določenih 100 m in kar bi zato tudi povzročilo nesorazmerno visoke stroške. Tako da bi prišla v poštev naložitev čiščenja komunalnih odpadnih voda po drugi ali tretji alineji prvega odstavka 21. člena Uredbe. Vendar pa je glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje tudi za to odpadla podlaga. Tožnik je namreč na glavni obravnavi predložil vodno soglasje z dne 4. 2. 2020 s projektom za izvedbo del, v katerega je sodišče vpogledalo (priloga A7), ter navajal, da je skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem pridobil vodno soglasje za vgradnjo male komunalne čistilne naprave za čiščenje komunalne odpadne vode št. 17/2019 MKČN, ki ga je izdelalo JKP A., in malo čistilno napravo tudi vgradil, tako da se komunalne vode v kompleksu tožnika ... že odvajajo v malo komunalno čistilno napravo, kar vse pa je skladno, kot je ugotovilo sodišče, z okoljevarstvenim dovoljenjem z dne 20. 4. 2012, tč. 2.13, izdanim tožniku. S tem je ravnanje tožnika v zvezi s komunalno odpadno vodo tudi skladno z drugo alinejo prvega odstavka 21. člena Uredbe.

18. Dejansko stanje, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče na glavni obravnavi, po podanem razlogovanju ne omogoča izreka izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa. Sodišče je zato to odločitev (12. točka izreka prvostopenjske odločbe) kot nezakonito odpravilo. Na podlagi določb **prvega odstavka 65. člena ZUS-1** pa je nato samo odločilo o stvari, ker je presodilo, da narava stvari to dopušča, na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na glavni obravnavi samo (drugače) ugotovilo (kakor izhaja iz 13. in 17. točke obrazložitve te sodbe). V skladu s podanim tožbenim zahtevkom je izpodbijano 12. točko izreka prvostopenjske inšpekcijske odločbe tako (zgolj) odpravilo, ne da bi zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

**K II. točki izreka**

19. Sodišče je na podlagi določbe prvega odstavka 25. člena ZUS-1 o stroških postopka odločilo na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP. Ker je tožnik s tožbo uspel, mu mora toženka povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške tožnika je sodišče tako odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, v skladu z načelom potrebnosti in določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Tožnik, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, je priglasil stroške sestave tožbe (500 točk) in stroške pristopa na narok za glavno obravnavo (500 točk) in 2 odstotka materialnih stroškov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 1.020 točk, to pa ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR; prvi odstavek 13. člena OT) in 22 % DDV (Odvetniška družba B. je zavezanec za DDV) pomeni 746,64 EUR.

20. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa se upravičenim do vrnitve vrne po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 S tem je sodišče saniralo tudi v pritožbenem postopku zagrešeno kršitev tožniku pravice do izjave. 2 V zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Tako Kerševan, Glavna obravnava pred upravnim sodnikom, Pravna fakulteta, Ljubljana 2020, str. 172 4 V skladu s 1. točko 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je aglomeracija območje poselitve, kjer sta poseljenost ali izvajanje gospodarske ali druge dejavnosti zgoščena tako, da je mogoče zbiranje komunalne odpadne vode v kanalizaciji in njeno odvajanje po kanalizaciji v komunalno čistilno napravo ali na končno mesto izpusta.