Jedro

Pritožnica v pritožbi opozarja, da z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, štev. U-I-10/99, z dne 28.6.2001 ni bila razveljavljena določba 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 29/93 do 81/97), ki predvideva sodni postopek, če štipendist ne pristane na sklenitev izvensodne poravnave. Navedena okoliščina pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Navedena določba, ki je procesne narave, ni bila predmet presoje ustavnega sodišča, ki se je omejilo le na obravnavo ustavnosti določbe 35. člena cit. pravilnika, ki je predstavljala edino materialnopravno podlago za vračilo štipendije, predvideno s predpisom. Z razveljavitvijo te določbe je torej odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za katerega je prejel štipendijo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi povsem jasno poudarilo, da lahko le zakon vnaprej predpiše obveznost vračila štipendije. Ker je za utemeljenost tožbenega zahtevka, kakršen je tudi sporni, potrebna ustrezna materialnopravna podlaga, štipenditorju uspeha v sodnem postopku ne more zagotoviti določba, ki zgolj v procesnem pogledu predvideva sprožitev sodnega postopka, ko štipendist ne sklene izvensodne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 140.377,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 13.3.2000 dalje do plačila in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr.štev. U-I-10/99 izhaja, da ustavno sodišče ni razveljavilo določbe 36. člena Pravilnika o štipendiranju, ki je določal, da se vloži tožba pred pristojnim sodiščem, če štipendist ne pristane na izvensodno poravnavo. Tako se tudi po odločitvi ustavnega sodišča o vračilu štipendije odloča v sodnem postopku, kjer veljajo splošna pravila civilnega prava. V tem postopku ima tožena stranka na razpolago uveljavljati vse ugovore - vključno s tistimi, ki se nanašajo na podlago ali na temelj tožbenega zahtevka.

Tožena stranka pa ni ugovarjala ne po temelju in ne po višini. Štipendija je bila dodeljena toženi stranki za točno določen namen, to je za dokončanje šolanja oziroma pridobitev določenega poklica. Med pravdnima strankama je šlo zato za vzajemno razmerje oziroma obveznost, pri kateri je bila tožeča stranka dolžna izplačati zneske štipendije, tožena stranka pa se je bila dolžna šolati in šolanje tudi dokončati. Zneski štipendije tako niso bili izplačani z darilnim namenom, temveč za dosego točno določenega namena.

O tovrstnem zahtevku je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo opr.štev. II Ips 367/2003, z dne 10.6.2004 ugodilo reviziji tožeče stranke. V navedeni zadevi je tožeča stranka svoj vrnitveni zahtevek utemeljevala tudi na podlagi sklenjene poravnave, s katero se je s štipendistom, ki ni uspešno zaključil šolanja, dogovorila o načinu vračila štipendije. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi štelo za zmotno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi opr.štev. II Cp 403/2003, da naj bi bila poravnava nična, ker je temeljila na napačni veri obeh pogodbenikov, da med njima obstaja pravno razmerje, ki ga zaradi pomanjkanja pravne podlage, ki bi določala obveznost vrnitve štipendije, v resnici ni bilo. Tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da ima njen vrnitveni zahtevek pravno podlago v določbi 4. odstavka 210. člena ZOR. V kolikor bi Vrhovno sodišče menilo drugače, bi zavzelo enako stališče kot višje sodišče ter ugotovilo, da je sklenjena poravnava nična, saj bi bi bila ob dejstvu, da odločba o štipendiji ni bila odpravljena oziroma razveljavljena, sklenjena brez pravne podlage. Razlaga, po kateri bi bili dolžni štipendijo vrniti le tisti štipendisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, bi pomenila neenako obravnavanje s štipendisti, ki izvensodne poravnave niso sklenili. Ker so bili zneski štipendije izplačani iz javnih sredstev, morajo biti tudi pri vračilu sredstev za vse štipendiste uporabljena enaka merila. Ker je prvostopno sodišče menilo, da ni podana pravna podlaga iz 4. odstavka 210. člena ZOR, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi opozarja, da z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, štev. U-I-10/99, z dne

28.6.2001, ni bila razveljavljena določba 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 29/93 do 81/97), ki predvideva sodni postopek, če štipendist ne pristane na sklenitev izvensodne poravnave. Navedena okoliščina pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Navedena določba, ki je procesne narave, ni bila predmet presoje ustavnega sodišča, ki se je omejilo le na obravnavo ustavnosti določbe 35. člena cit. pravilnika, ki je predstavljala edino materialnopravno podlago za vračilo štipendije, predvideno s predpisom. Z razveljavitvijo te določbe je torej odpadla edina pravna podlaga, ki je v konkretnem primeru določala obveznost vračila štipendije v primerih, določenih v navedenem razveljavljenem določilu, med katere spada tudi situacija iz spornega razmerja, ko štipendist ni uspešno končal šolanja, za katerega je prejel štipendijo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi povsem jasno poudarilo, da lahko le zakon vnaprej predpiše obveznost vračila štipendije. Ker je za utemeljenost tožbenega zahtevka, kakršen je tudi sporni, potrebna ustrezna materialnopravna podlaga, štipenditorju uspeha v sodnem postopku ne more zagotoviti določba, ki zgolj v procesnem pogledu predvideva sprožitev sodnega postopka, ko štipendist ne sklene izvensodne poravnave.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na svojo odločbo o dodelitvi štipendije, ki pa posebej ne določa obveznost vračila štipendije, temveč se v tem delu sklicuje na že navedeni razvevljeni člen pravilnika oziroma na pogoje in primere vračila določene v njem (povzete sicer v prilogi navedene odločbe). Ker torej sama odločba ni bila razveljavljena, temveč je bil zgolj razveljavljena določba pravilnika, na katero se odločba sklicuje in ki je edina utemeljevala zahtevek po vračilu štipendije, kot tudi pravilno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je s tem odpadla podlaga za njeno vrnitev. Tožeča stranka se sicer tudi v pritožbi sklicuje na institut neupravičene pridobitve v smislu določbe 4. odstavka 210. člena ZOR, ki je določal, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Kot je bilo že pojasnjeno, je tožena stranka prejela štipendijo na podlagi odločbe, ki pa ni prenehala veljati. Pravno razmerje, vzpostavljeno med strankama na podlagi akta tožeče stranke, je torej nastalo in še vedno velja, ukinjena pa je s podzakonskim predpisom določena obveznost vračila štipendije. Vzporednica s pogodbenim razmerjem, ko odpade podlaga oziroma temelj (kavza) pogodbe, pa upoštevaje, da ne gre za takšno - pogodbeno razmerje - med strankama, ne pride v poštev. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da štipendija ni bila izplačana z darilnim namenom, temveč za točno določen namen (smiselno zatrjevanje odpadle kavze pogodbe).

V pravdni zadevi, v kateri je z odločbo opr.štev. II Ips 367/2003 dne

10.6.2004 odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je trditvena podlaga tožbe temeljila na sklenjeni "izvensodni poravnavi", ki je omogočala vrnitev štipendije na podlagi posebnega dogovora sklenjenega med strankama (primerjaj razloge iz navedene revizijske odločbe). Takšnega posebnega pogodbenega razmerja v konkretnem primeru ni in je zato pritožbeno sklicevanje na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Vrhovno sodišče pa je sicer v sklepu opr.štev. II Ips 161/2002, z dne 5.2.2003, ko je odločalo v podobni zadevi, kot je sporna, poudarilo, da mora kakšna druga pravna podlaga - na primer tudi splošna pravila obligacijskega prava, obstajati. Takšnega dejanskega obstoja druge pravne podlage - neupravičene pridobitve, ob pojasnjenem tožeča stranka s trditvami v tožbi ne izkazuje.

Pritožnica neutemeljeno smiselno zatrjuje tudi obstoj kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku v smislu 22. člena Ustave RS. Ob tem se pritožnica zavzema, da bi se naj enako obravnavalo tiste štipendiste, ki so navzlic razveljavitvi cit. odločbe pravilnika s tožečo stranko sklenili izvensodno poravnavo, ki so se torej po svoji volji na ustrezni drugi - pogodbeni (obligacijski) podlagi zavezali vrniti štipendijo, ter tiste, ki tega niso storili in so nato tako kot toženka tudi še v sodnem postopku nasprotovali vračilu štipendije. Zavzema se torej za enako obravnavanje dejansko in pravno neenakih (različnih) situacij, torej za odločitev, ki bi celo nasprotovala drugi ustavno zagotovljeni garanciji, to je enakosti vsakega pred zakonom (člen 14 Ustave RS). Zgoraj vsebinsko očitana kršitev ustave pa bi obstajala le v primeru neenakega odločanja sodišča v smiselno enakih situacijah.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).