Jedro

Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženca solidarno plačata znesek 392.279,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.) Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške (II.).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, pa tudi zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic, pravice do pravnega sredstva ter pravice do poštenega sojenja pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženca sta v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi protipravnega ravnanja toženih strank v času, ko je prvi toženec opravljal funkcijo predsednika uprave, drugi toženec pa je bil prokurist tožeče stranke. Tožeča stranka (prej imenovana S. d.o.o.) je tožencema primarno očitala, da sta v njenem imenu in za njen račun naročila izvedbo skrbnega pravnega pregleda, četudi je bil skrbni pravni pregled za tožečo stranko povsem nepotreben in nekoristen, s tem pa sta ji povzročila škodo v višini celotnega zneska (392.279,76 EUR), ki ga je tožeča stranka plačala za opravljeni skrbni pregled. Podrejeno, če sodišče trditvam o nepotrebnosti in nekoristnosti (naročila) skrbnega pregleda ne bi sledilo, je tožeča stranka uveljavljala škodo zaradi občutnega preplačila opravljenih storitev. Tožeča stranka naj bi zaradi neskrbnosti tožencev pri sklepanju in realizaciji pogodbe o izvedbi celovitega pravnega pregleda sistema S. d. o. o. ter hčerinskih in odvisnih družb sistema, sklenjene z odvetnikoma D. P. in R. V. dne 14.4.2008 (B 27; v nadaljevanju Pogodba), plačala najmanj 323.699,76 EUR več, kot bi bilo običajno in primerno plačilo za opravljeni skrbni pravni pregled. Tožeča stranka je zahtevek zoper oba toženca utemeljevala na pravni podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v zvezi s 515. členom ZGD-1, ki določa odškodninsko odgovornost članov organov vodenja in nadzora družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitev obveznosti članov uprave in nadzora poštenega in vestnega izpolnjevanja svojih dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila odločitev tožencev, da se za tožečo stranko opravi celovit pravni pregled družbe oziroma celotnega sistema S. d. o. o., smotrna in potrebna v okviru ukrepov za sanacijo poslovnega in finančnega sistema S., v času, ko je bilo poslovno in finančno stanje tožeče stranke izredno slabo. Celovit pravni pregled je bil opravljen z namenom, da se preveri dolžniško upniško stanje sistema in predvsem pravne dubioze v tem sistemu. Odločitev o skrbnem pravnem pregledu je bila sprejeta v soglasju z nadzornim svetom tožeče stranke, njenimi družbeniki in bankami upnicami. Ugotovilo je nadalje, da je tožeča stranka v letu 2009 z odvetnikoma R. V. in D. P. sklenila Pogodbo o sporazumni ureditvi medsebojnih pogodbenih razmerij s pogojno izvensodno poravnavo (B121), v kateri je potrdila, da sta odvetnika delo po Pogodbi opravila, da je Pogodba v celoti realizirana in izvršena in da v zvezi z njo ni nobenih odprtih oziroma spornih vprašanj. S tem je tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje potrdila tudi, da je bilo delo po Pogodbi opravljeno v zaračunanem obsegu, zato ji iz tega naslova ni mogla nastati nobena škoda.

6. Pravno podlago tožbenega zahtevka zoper prvotoženca, ki je bil v času od 1. 4. 2008 do 31. 1. 2009 predsednik (enočlanske) uprave tožeče stranke, nedvomno predstavlja določilo 263. člena ZGD-1, (v povezavi s 505. členom ZGD-1). Član organa vodenja in nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člen ZGD-1). Gre za odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora član organa vodenja ali nadzora dokazati, da je pri izpolnjevanju svojih nalog ravnal z zahtevano skrbnostjo. Četudi gre med članom uprave in družbo za specifično korporacijsko razmerje, je primerljivo z mandatnim razmerjem v obligacijsko pravnem pomenu. Upravi je namreč zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člen OZ - tako tudi sklep VSRS III Ips 14/2016)

7. 263. člen ZGD-1 pa ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prokurista - drugotoženca imenoval nadzorni svet tožeče stranke za obdobje od 29. 2. 2008 do 8. 1. 2009. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je ugotovitev sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka v zvezi s tožbenim zahtevkom podala le splošne trditve in navedbe in da trditvena in dokazna podlaga ni dovolj konkretizirana (21. točka obrazložitve), povsem neobrazložena in pavšalna, saj sodišče v razlogih sodbe, ki na osmih straneh povzema zgolj trditve tožeče stranke, ne pojasni, v kateri smeri oziroma ali glede katerega konkretnega dejstva je bila trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke pomanjkljiva in premalo konkretizirana. Pritožbeno sodišče pa v spisu ne najde opore za navedeni zaključek.

O odgovornosti toženih strank za sprejem odločitve o naročilu skrbnega pregleda

9. V zvezi s primarnim tožbenim očitkom o nepotrebnosti in nekoristnosti skrbnega pregleda pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se odškodninska odgovornost tako uprave kot prokurista presoja ex ante, se pravi, ob upoštevanju okoliščin, razmer in informacij, ki sta jih imela toženca v času, ko sta se odločala o naročilu skrbnega pregleda. Tožbene navedbe so v tem oziru nekoliko nekonsistentne, saj sodijo očitki, da Poročilo o izvedbi celovitega pravnega pregleda sistema S. d. o. o. ter hčerinskih in odvisnih družb sistema iz novembra 2008 (A4 - v nadaljevanju Poročilo) ni imelo nobene vrednosti za tožečo stranko, da ni bilo nikoli uporabljeno ipd, vsaj deloma v sfero "podrejenih" tožbenih očitkov o kršitvah tožencev v sklenitveni in izvedbeni fazi Pogodbe. V okviru obravnavanja primarnih tožbenih razlogov se presoja le predsklenitvena faza Pogodbe in ne kvaliteta Pogodbe oziroma uporabnost dejanskega končnega izdelka. Pomemben je torej le odgovor na vprašanje, ali je bila glede na vse dejanske okoliščine primera, odločitev tožencev, da se naroči pravni pregled družbe, racionalna. Na to vprašanje je zato treba odgovoriti ob miselni predpostavki, da bi bila Pogodba s strani tožeče stranke skrbno sestavljena, za primerno ceno in da tudi v izvedbeni fazi ne bi bilo nobenih nepravilnosti. Četudi pritožba odkriva mnoge nedoslednosti v razlogih izpodbijane sodbe, pa le te po mnenju pritožbenega sodišča niso tolikšne, da bi omajale pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da toženca nista kršila dolžnostnega ravnanja s sprejemom odločitve v aprilu 2008, da naročita izvedbo skrbnega pravnega pregleda sistema S. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je bil pravni pregled nujno potreben (za izvedbo sanacije). Nujnosti naročila skrbnega pravnega pregleda ne potrjuje prav noben argument prvostopnega sodišča, nasprotuje pa ji predvsem dejstvo, na katerega opozarja pritožba, da so bili vsi sanacijski ukrepi pri tožeči stranki izpeljani neodvisno in tudi prej od rezultatov skrbnega pregleda. Vkolikor je sodišče prve stopnje navedeni zaključek oprlo na navedbe prvotoženca, "da se je sestajal z obema odvetnikoma, od katerih je prejemal podatke o vsakokratnem ugotovljenem stanju, tako, da je na sestankih z lastniki in bankami nastopal verodostojno, z občutkom poslovne varnosti, da ne obstajajo nepričakovana poslovna tveganja", pa je pritrditi tožeči stranki, da sprejem odločitve o naročilu (zelo dragih) storitev zaradi zagotavljanja varnosti in verodostojnosti predsednika uprave pri pogajanjih in sprejemanju sanacijskih ukrepov ne sodi v okvir pričakovane oz. zahtevane skrbnosti člana uprave v smislu 263. čl. ZGD-1. 10. Vendar pa uprava družbe (in še manj prokurist) ni zavezana opravljati le tista (pravna) dejanja, ki so za družbo nujna oz. neobhodno potrebna. Zahteva po takojšnji in evidentni koristnosti in uporabnosti vseh odločitev, ki jih uprava sprejme, je z vidika načela proste podjetniške presoje pretirana. Prav tako ni odločilno, da v konkretnem primeru niso obstojali običajni razlogi, zaradi katerih družbe praviloma naročajo izvedbo pravnih pregledov (namen prodaje podjetja ali njegovega dela). Tudi ni potrebno, da bi moral biti kakšen konkretni izsledek skrbnega pravnega pregleda uporabljen pri kakšnem konkretnem vidiku poslovanja ali sanacije tožeče stranke, da bi se toženca razbremenila očitka o nezadostni skrbnosti. Tožeča stranka tudi sama navaja, da naročilo izvedbe skrbnega pravnega pregleda ne predstavlja poslovne oziroma podjetniške odločitve, ki bi sodila v upravljanje poslovne dejavnosti v ožjem smislu, ampak je le pripravljalno dejanje v odnosu do določene poslovne odločitve in običajno služi pridobivanju informacij, potrebnih za sprejem nadaljnjih poslovnih odločitev, ki so povezane s podjetniškimi tveganji, ter da izvedba skrbnega pregleda za naročnika v prvi vrsti predstavlja strošek, ki sama po sebi nima nobenih koristi z družbo, pač pa se pozitivni učinki skrbnega pregleda nakazujejo šele v prihodnosti, pri sprejemanju nadaljnjih poslovnih odločitev in so iz tega razloga tudi težko merljivi.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta toženca izkazala dovolj objektivnih dejanskih okoliščin, ki so upravičevale naročilo skrbnega pravnega pregleda kot podpornega ukrepa v sanacijskem procesu, v katerem se je nahajala tožeča stranka in ki nedvomno vključuje tudi postsanacijsko obdobje. Kot prvo, je bil celoten sistem S. izjemno obsežen in nepregleden, očiten je bil tudi pomanjkljiv nadzor nad posameznimi subjekti v okviru sistema. Iz dopisa odvetnikov R. V. in D. P. družbenikom tožeče stranke z dne 12. 3. 2008 (B7), izhajajo naslednja neprerekana dejstva: da skupino družb, povezanih s S. d. o. o., sestavlja najmanj 32 različnih družb v Sloveniji in tujini, da nekatere sploh niso omejene v konsolidiranih letnih poročilih družbe S. d. o. o., da so številne družbe v skupini spreminjale svoje firme, da so bile ustanovljene podružnice z zavajujočimi imeni, da so bili izvedeni številni prenosi poslovnih deležev posameznih družb, da naj bi bili v posameznih primerih prodani tudi do 100 % poslovni deleži tretjim osebam, ki niso povezane s S. d. o. o. ali hčerinskimi družbami, da je bilo hkrati ustanovljeno več družb s podobnimi firmami in praktično identično dejavnostjo in istim direktorjem družbe, da je med družbami v skupini bilo opravljenih večje število pravnih poslov v vrednosti več mio EUR-ov, dokumentacija v zvezi s temi posli pa je nepopolna in da se postavlja tudi vprašanje medsebojnih sodnih postopkov družb znotraj skupine. Prav tako so bile neprerekane trditve tožencev, da je bil celoten sistem v krizi že več let pred nastopom njunih funkcij, da so se sanacijski ukrepi vključno z dokapitalizacijami izvajali tudi v preteklosti in da so se učinki že izvedenih ukrepov porazgubili vključno z denarjem, ki je bil vložen v sistem za namene sanacije. Po neprerekanih navedbah drugotoženca je prejšnja uprava S. poslovno nejasno uporabila 10,2 mio EUR dokapitalizacije za projekte brez dodane vrednosti, k analizi le teh pa bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko pripomogel tudi skrbni pravni in ne samo ekonomski oziroma finančni pregled. Iz teh razlogov se zaključek prvostopnega sodišča, da je bil skrbni pregled naročen predvsem zaradi preverjanja konkretnega pravnega in dejanskega stanja tožeče stranke oziroma celotnega sistema S. in da se preverijo eventualne "dubioze" poslovnega sistema, ne izkazuje kot nepravilen.

12. Ne nazadnje pa je v zadevi pravno pomembno dejstvo, da je nadzorni svet S. d. o. o. soglašal, da se opravi skrbni pravni pregled poslovanja. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva sicer ni izključena, čeprav nadzorni svet družbe odobri dejanje (263. člen ZGD-1). Vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo zgolj za odobritev, pač pa po zatrjevanju tožencev celo za pobudo nadzornega sveta. Pri tem je treba upoštevati, da so v družbi z omejeno odgovornostjo odnosi med družbeniki oziroma nadzornim svetom, če ga d. o. o. ima in poslovodjo bolj tesni kot odnosi med delničarji (nadzornim svetom) in upravo delniške družbe. Polje vplivanja družbenikov na poslovodenje je mnogo širše in neposrednejše, kot to velja pri delniški družbi. Razlika med vodenjem delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo se kaže že na normativni ravni. Prvi odstavek 265. člena ZGD-1 določa, da uprava delniške družbe vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost, prvi odstavek 515. člena ZGD-1 pa določa, da ima družba z omenjeno odgovornostjo enega ali več poslovodij, ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe. Samostojnost je torej pri slednjih opuščena, kar pomeni, da so poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo v načelu dolžni upoštevati navodila družbenikov. Še toliko bolj to velja za prokurista. Iz podatkov in dokazov v spisu, predvsem številnih zapisnikov sej nadzornega sveta, je razvidno, da pri tožeči stranki ni šlo za neseznanjene pasivne družbenike, pač pa, da so bili ti nasprotno zelo aktivni in da so v polni meri sodelovali pri snovanju in izvedbi sanacijskih ukrepov ter posegali tudi na polje upravljanja družbe. Dejstvo, da je imela tožeča stranka pet družbenikov in pet članov nadzornega sveta, napotuje na zaključek, da so bili predvidoma vsi družbeniki udeleženi v nadzornem svetu. Tudi iz zgoraj citiranega dopisa z dne 12.3.2008 (B7) izhaja, da sta celo odvetnika, poslovna partnerja tožeče stranke, predlog za opravo pravnega pregleda poslovnega sistema skupine S. naslovila na družbenike tožeče stranke, tožencema pa jo posredovala zgolj v vednost. Nadzorni svet tožeče stranke je na 28. seji dne 25. 3. 2008 podal pobudo, da se opravi pravni pregled celotnega sistema (B 55). V takšnih razmerah se lahko poslovodja (prokurist) izvršitvi naročila po dobljenih navodilih upre le, če so škodljiva za naročitelja (drugi odstavek 768. člena OZ). Za takšen zaključek, da bi bilo naročilo skrbnega pravnega pregleda v času, ko sta toženca prejela pobudo nadzornega sveta, za tožečo stranko (evidentno) škodljivo, pa v ugotovljenih dejanskih okoliščinah primera ni opore.

O odgovornosti toženih strank zaradi kršitev v sklenitveni in izvršitveni fazi Pogodbe, zaradi katerih je bilo delo preplačano

13. Pritožba pa utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do bistvenih trditev tožeče stranke o opustitvah in neskrbnem ravnanju tožencev ob sklenitvi in izvrševanju pogodbe, predvsem pa je napačno presojalo pomen izvensodne poravnave, sklenjene med tožečo stranko in odvetnikoma v letu 2009. Po oceni prvostopnega sodišča je tožeča stranka s podpisom pogodbe o sporazumni ureditvi medsebojnih pogodbenih razmerij s pogojno izvensodno poravnavo (B121) v celoti potrdila, da sta odvetnika dela po Pogodbi opravila, da je Pogodba v celoti realizirana in izvršena in da ni v zvezi s celovitim pravnim pregledom nobenih odprtih oziroma spornih vprašanj (med tožečo stranko in odvetnikoma). Ta ocena je sicer povsem pravilna, vendar dokazno nepomembna z ozirom na okoliščino, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji nikoli ni zatrjevala nasprotnega (da odvetnika dela po Pogodbi nista opravila, da ni bilo plačano ali da ima v razmerju do odvetnikov odprto še kakšno sporno vprašanje). Tudi dejstvo, da je tožeča stranka z izvensodno poravnavo odvetnikoma potrdila število obračunanih ur, v tem postopku ni bilo zanikano. Zmoten pa je na tej oceni temelječ zaključek prvostopnega sodišča, da je s sklenitvijo te izvensodne poravnave odpadel temelj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka tožeče stranke do tožencev, da torej zato, ker je odvetnikoma potrdila opravljeno delo in obračunane ure, njihovo plačilo ne more predstavljati škode (nastale tožeči stranki s strani tožencev).

14. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi utemeljeno opozarjala, da gre v razmerju med tožečo stranko in odvetnikoma na podlagi Pogodbe in v razmerju med tožečo stranko in tožencema na podlagi njune odškodninske odgovornosti zaradi sklenitve (škodljive) Pogodbe z odvetnikoma, za povsem samostojni razmerji, ki imata različno dejansko in pravno podlago in ju je zato treba tudi ločeno obravnavati. Pogodba o izvedbi pravnega pregleda, sklenjena med tožečo stranko kot naročnikom in odvetnikoma kot izvajalcema, je podjemna pogodba (619. člen OZ). Le-to je bilo treba v skladu z načeli obligacijskega prava izpolniti tako, kot se je glasila (prvi odstavek 82. člena OZ), saj nobena od pravdnih strank ni zatrjevala njene morebitne neveljavnosti (ničnosti ali izpodbojnosti). Pravna in dejanska koristnost (pogodbeni interes), ki naj bi jo sklenitev in izpolnitev pogodbe prinašala njenim strankam, se predpostavlja. Dolžnost in skrb pogodbenih strank je, da svoj pogodbeni interes in način njegove uresničitve v največji možni meri vključita v pogodbo. Tipični interes naročnika je zlasti interes, da ima opravljen posel običajne lastnosti poslov take vrste, da bo naročnik rezultat opravljenega dela lahko uporabil za namen, za katerega se v poslovnem prometu običajno uporablja; interes, da cena, ki jo bo moral plačati za opravljen posel, ne preseže določenega zneska; interes, da je posel končan v roku, ki je običajno potreben za končanje poslov take vrste (dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 772). Tipični interes podjemnika je, da dobi (čim boljše) plačilo za opravljeno delo. Stranke so sicer v okviru načela vestnosti in poštenja dolžne v določeni meri upoštevati tudi interese nasprotne stranke, seveda pa ne v lastno škodo. Vsekakor podjemnik ni dolžan skrbeti za to, da bo pogodba za naročnika čim ugodnejša in da mu bo zagotavljala kratke roke, nizko ceno in primeren nadzor, saj boljši pravni položaj naročnika praviloma poslabšuje njegovega. V obligacijsko pravnih razmerjih se predpostavlja, da so stranke enakopravne in da so sposobne vsaka zase uresničiti svoje interese.

15. Kršitve, ki jih tožeča stranka v tej pravdi očita tožencema, in ki tvorijo temelj zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti uprave (prokurista) zaradi sklenitve za tožečo stranko škodljive pogodbe, so, če jih apliciramo v pogodbeno razmerje med tožečo stranko in odvetnikoma, kršitve na strani tožeče stranke in ne kršitve odvetnikov. To so vsi očitki, ki se nanašajo tako na sklenitveno kot izpolnitveno fazo Pogodbe (da tožeča stranka ni pridobila več ponudb možnih izvajalcev; da ni poskrbela za jasno opredelitev namenov in ciljev skrbnega pregleda ter posledično omejila obseg in stroške pregleda; da ni sklenila dogovora o zgornji meji cene storitev; da ni poskrbela, da bi bile obveznosti odvetnikov bolj določno specificirane na način, ki bi ji omogočil objektivno in zanesljivo preveriti, koliko časa sta odvetnika dejansko uporabila in kaj sta sploh opravila, da ni nadzirala izvrševanja Pogodbe, da je račune plačevala ne da bi od odvetnikov karkoli prejela itd.). Gre torej za kršitve, ki jih tožeča stranka očita le naročniku pogodbe, t.j. sama sebi, za katere pa sta po pravilih o odškodninski odgovornosti uprave oz. prokurista pasivno legitimirana toženca, ki sta pogodbo sklenila v imenu in za račun tožeče stranke. Ne obstaja nobena podlaga, po kateri bi lahko tožeča stranka škodo zaradi njene lastne nezadostne skrbnosti in njenih lastnih opustitev pri sklenitvi in izvršitvi pogodbe zahtevala od podjemnikov.

16. Toženca bi se v notranjem razmerju s tožečo stranko (med drugim) uspela ekskulpirati, če bi dokazala, da v času očitanih kršitev nista več zastopala oz. izražala poslovne volje tožeče stranke bodisi. Prav tako bi se (vsaj delno, če ne v celoti) lahko razbremenila, če bi dokazala, da je tožeča stranka po prenehanju njunih mandatov imela pravne možnosti škodo zaradi te pogodbe sanirati ali zmanjšati na drug način, npr. z uveljavljanjem kakšnih zahtevkov do podjemnikov. Po oceni pritožbenega sodišča bi se marsikatera pomanjkljivost v sklenitveni fazi pogodbe dala odpraviti ali vsaj delno sanirati v izvedbeni fazi z uveljavitvijo ustreznega nadzora nad podjemnikoma oz. z vlaganjem pravočasnih ugovorov zoper njiju. Tako ima naročnik že po samem zakonu pravico nadzorovati posel in dajati podjemniku ustrezna navodila (622. člen OZ), ne glede na to, ali je to zapisano v Pogodbi. Tožeča stranka bi lahko ne glede na določila Pogodbe ob izstavitvi vsakega računa zahtevala ustrezno specifikacijo opravljenih storitev in mesečno poročilo. Po prevzemu opravljenega dela, če ta ne ustreza specialnim pravilom posla (1. odst. 626. člena OZ), bi lahko grajala morebitne napake in uveljavljala ustrezne jamčevalne zahtevke, ugovarjala pa bi lahko tudi previsoki ceni oz. prevelikemu številu obračunanih ur. Tožeča stranka ničesar od navedenega ni storila. Odvetnikoma je z izvensodno poravnavo, ki je bila sklenjena po prenehanju mandatov tožencev, priznala opravljeno delo v zaračunani višini brez ugovorov. Vendar pa je tožeča stranka zatrjevala tudi, da je bila Pogodba v celoti izpolnjena (delo prevzeto in plačano) še v času trajanja njunega mandata (kar med strankami niti ni sporno), in da sta zato toženca odgovorna tudi zaradi opustitve vseh tistih ukrepov in ugovorov, ki bi jih tožeča stranka v izpolnitveni fazi Pogodbe še morda lahko uveljavljala zoper odvetnika, ter da tožeča stranka v času sklenitve izvensodne poravnave ni imela več nobenih pravnih možnosti, da uveljavi kakršnekoli ugovore oz. zahtevke do odvetnikov.

17. Sodišče prve stopnje je navedene trditve tožeče stranke prezrlo, čeprav so v kontekstu ugotavljanja pomena in učinkov sklenjene izvensodne poravnave pomembne. Prezrlo je nadalje, da toženca teh trditev tožeče stranke nista konkretizirano izpodbila. Nista navedla, kateri zahtevek, iz katerega naslova in na kakšni podlagi bi lahko tožeča stranka v času sklenitve izvensodne poravnave še lahko uveljavljala zoper odvetnika. Treba je namreč upoštevati, da so pravice naročnika do izvajalca iz podjemne pogodbe po tem, ko je delo izvršeno oz. prevzeto, omejene na jamčevalne zahtevke v skladu s 633. - 640. členom OZ, le-ti pa so v nasprotju s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti vezani na zelo kratke roke, v katerih je treba nepravilnosti in pomanjkljivosti grajati in uveljavljati. Tudi ugovor, da je cena previsoka, je naročnik dolžan uveljavljati takoj po pregledu izvršenega dela oziroma po prejemu računa. Če te roke zamudi, je z kasnejšim uveljavljanjem škode zaradi napak na izvršenem delu ali zaradi previsoke cene prekludiran. Trditev prvotoženca iz odgovora na pritožbo, "da bi lahko tožeča stranka (v času sklenitve izvensodne poravnave) vložila ustrezno tožbo zoper oba odvetnika zato, ker so bili navedeni računi izdani na osnovi pogodbe o celovitem pravnem pregledu" zato ne drži, vsaj ne v pomenu, da bi takšna tožba izpolnjevala materialnopravne pogoje za to, da bi jo sodišče sploh vsebinsko obravnavalo. Večina očitkov tožencema pa je itak, kot zgoraj povedano, že po dejanski naravi takšnih, da z utemeljenostjo plačila dela odvetnikoma sploh ni v nikakršni relevantni zvezi. Če sta toženca v imenu tožeče stranke naročila izvedbo skrbnega pregleda brez vsakršnih omejitev obsega in predmeta, je bila tožeča stranka odvetnikoma pač dolžna plačati celotno opravljeno delo in čas, ki sta ga porabila tudi za pregledovanje in popisovanje pravno in ekonomsko nepomembnih dokumentov. Tudi povsem utemeljeno plačilo odvetnikoma zato lahko predstavlja pravno priznano škodo tožeče stranke, za katero sta odgovorna toženca. Ker torej toženca nista izkazala, da se je tožeča stranka s sklenitvijo izvensodne poravnave odpovedala kakršnemukoli zahtevku, ki bi ga lahko takrat še uveljavljala zoper odvetnika, je sklicevanje tožencev in sodišča prve stopnje na to izvensodno poravnavo v kontekstu obravnavanih kršitev dolžne skrbnosti tožencev povsem brezpredmetno in na razmerje iz tega spora nima nikakršnega učinka.

18. Zaradi napačnega materialnopravnega zaključka se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z očitki tožeče stranke o neskrbnem ravnanju tožencev pri sklenitvi in izvrševanju pogodbe, ki jih je le ta uveljavljala podrejeno. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo ugotavljati, ali je tožeča stranka zaradi nezadostne skrbnosti tožencev pri sklenitvi in izvršitvi pogodbe za skrbni pregled plačala preveč. Ker je v tej smeri že izvajalo dokaze (imenovalo izvedenca), jih bo treba v nadaljevanju oceniti, oz. po potrebi dopolniti. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožbo, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, v nasprotju z nalogami, ki mu jih je sodišče naložilo. Primerno plačilo za izvedbo skrbnega pravnega pregleda je treba določiti v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ, kar pomeni, da mora ustrezati za tak posel običajno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Ker tožeča stranka v pogodbi določenemu kriteriju vrednosti ure odvetniškega dela ni nasprotovala, je treba ugotoviti samo še običajno potrebni čas za to vrsto dela. Nerelevantno je torej, koliko časa sta za izvršitev tega konkretnega skrbnega pregleda dejansko potrebovala odvetnika, ki sta izvajala skrbni pregled. Pritožba namreč tudi povsem utemeljeno opozarja, da glede na odsotnost vsakršnih specifikacij in kakršnihkoli objektivno preverljivih podatkov o dejansko porabljenem času, takšna ocena niti ni možna, vsaj ne s potrebno mero verodostojnosti. Običajno potreben čas pa je seveda pravni standard, ki ga ni treba, kot pravilno opozarja pritožba, napolniti z absolutno materialno resnico, pač pa gre za približek k tej resnici.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.