Jedro

Za presojo o tem, kdo je dolžan plačevati nadomestilo plače za čas čakanja delovnemu invalidu, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, je odločilno, ali gre za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi. Pri tem se upošteva čas ob nastanku invalidnosti (II. ali III. kategorije).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za odpravo odločbe tožene stranke z dne 1.6.2000 in drugega odstavka 1. točke ter druge točke izreka odločbe z dne 19.6.1996 (pravilno z dne 12.9.1996) in da se toženi stranki naloži izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v njeno breme.

Sodišče je ugotovilo, da je bila delavka tožeče stranke T.Š. z odločbo tožene stranke z dne 22.3.1993 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drugo ustrezno delo organizator - informatik od 16.2.1993 dalje. Po zaključni rehabilitaciji ji je bila z odločbo tožene stranke z dne 30.5.1996 priznana pravica do razporeditve na drugem ustreznem delu telefonista od 20.10.1995 dalje, odločeno pa je bilo tudi, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev (zaposlitev) na drugem ustreznem delu in o nadomestilu zaradi manjše plače odločeno s posebnima odločbama. Z odločbo tožene stranke z dne 12.9.1996 je bila T.Š. priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1.1.1996 dalje (prvi odstavek 1. točke izreka), s tem da nadomestilo izplačuje organizacija (tožeča stranka) v svoje breme (drugi odstavek 1. točke izreka), obenem pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za izplačevanje nadomestila za čas čakanja v breme tožene stranke (2. točka izreka odločbe z dne 12.9.1996).

Zoper odločitev v drugem odstavku 1. točke in 2. točko izreka odločbe z dne 12.9.1996 se je pritožila tožeča stranka, vendar je tožena stranka njeno pritožbo najprej zavrgla z odločbo z dne 18.11.1996, češ da tožeča stranka ni stranka v tem postopku. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. Ps 1656/96 z dne 14.2.2000, zahtevku tožeče stranke ugodilo in razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 18.11.996 ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je odločila dne 1.6.2000 in pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da nadomestilo plače za čas čakanja delavke tožeče stranke na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu izplačuje tožeča stranka v svoje breme, saj je ob nastanku invalidnosti T.Š. (dne 16.2.1993) tožeča stranka zaposlovala več kot pet delavcev na podlagi določbe 2. odstavka 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), ki ga je potrebno uporabiti glede na določbo 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99).

Sodišče je ugotovilo, da je imela tožeča stranka ob nastanku invalidnosti delavke T.Š. zaposlenih več kot pet delavcev, od 1.6.1995 tri delavce, kasneje pa le še dva. Glede na to, da delavka po priznanju invalidnosti III. kategorije od 16.2.1993 in končani poklicni rehabilitaciji ni pridobila novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je zaključilo, da je na podlagi določbe 2. odstavka 139. člena in drugega odstavka 140. člena ZPIZ nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno razporeditev dolžna izplačevati tožeča stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami (pri tem je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka tudi ob izdaji odločbe o pravici do poklicne rehabilitacije T.Š., dne 28.2.1995, zaposlovala več kot pet delavcev) in s pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bila v letu 1993 sicer res ugotovljena invalidnost delavke, o njenih pravicah pa je tožena stranka odločila šele po zaključku rehabilitacije. Delavkin osebni zdravnik je zahteval ponovno presojo njenega zdravstvenega stanja. Vse do odločbe tožene stranke z dne 3.7.1996 ni bilo gotovo, kakšne pravice bodo delavki priznane - posledice bolezni ne morejo biti ugotovljene, vse dokler zdravljenje in rehabilitacija nista končana. Dokončno sta bila znana obseg in stopnja invalidnosti delavke (z vsemi posledicami) šele z odločbo tožene stranke z dne 3.7.1996, prav zato pa je tožena stranka lahko odločila o pravicah delavke šele 12.9.1996 - z izpodbijano odločbo. V letu 1996 (ob dokončno ugotovljenem obsegu invalidnosti delavke in njene preostale zmožnosti) je tožeča stranka zaposlovala manj kot pet delavcev. V skladu z 2. odstavkom 140. člena ZPIZ plačevanje nadomestila plače za čas čakanja delavke na ustrezno razporeditev zato bremeni toženo in ne tožečo stranko. Stališče teorije v času veljavnosti ZPIZ je bilo, da delodajalec zagotavlja delavcu nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu le, če ima oziroma dokler ima zaposlenih manj kot pet delavcev. Takšno stališče je smiselno potrdil novi ZPIZ-1, ki v podobnih primerih omogoča celo prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, ki jih kasneje konkretneje ne opredeli. Zaradi zahteve ZPP, da revident točno navede in opredeli revizijske razloge in da revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ni moglo in smelo samo ugotavljati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Bistveno materialno vprašanje za odločitev se nanaša na zavezanca za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev delovnega invalida na ustrezno delo. Pri tem je glede na določbo 391. člena in 446. člena ZPIZ-1 potrebno izhajati iz določb prejšnjega zakona, to je ZPIZ. Med pravicami delovnih invalidov II. in III. kategorije invalidnosti ta zakon določa tudi nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom (2. alineja 94. člena in 1. alineja 122. člena). Po 1. odstavku 139. člena so delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III. kategorije obdržati na delu in jih razporediti na drugo ustrezno delo oziroma jim zagotoviti delo s skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v sodelovanju s strokovnimi institucijami in zavodi najti delo, ki ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji. Drugi odstavek istega člena med drugim določa, da so delodajalci dolžni delovnim invalidom II. in III. kategorije izplačevati tudi nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Zakon določa dolžnost delodajalca, da v primeru, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti, v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotovi zavarovancu ustrezno delo pri drugem delodajalcu (1. odstavek 140. člena ZPIZ). V primeru iz 1. odstavka 140. člena ZPIZ v 2. odstavku istega člena določa, da zagotavlja delovnemu invalidu II. ali III. kategorije, ki je ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju pri delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delavcu, in zavarovancu iz 124. člena tega zakona, pravice iz 2. alineje 122. člena tega zakona zavod za zaposlovanje, pravico do nadomestila plače iz 1. in 2. alineje 94. člena tega zakona (pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delu s skrajšanim delovnim časom) pa zavod.

Za presojo o tem, kdo je dolžan plačevati nadomestilo plače za čas čakanja delovnemu invalidu, ki mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma zaposlitev, je torej odločilno, ali gre za delodajalca z manj kot petimi zaposlenimi. Pri tem se upošteva čas ob nastanku invalidnosti (II. ali III. kategorije). Zakonska določba je jasna in predstavlja tudi izjemo od splošnega pravila iz 2. odstavka 139. člena ZPIZ, da nadomestilo plače izplačuje delodajalec. Izjeme je potrebno razlagati ozko, tako kot so zapisane. Zato kljub temu, da od nastanka invalidnosti zavarovanca - delavca do odločitve o čakanju na razporeditev, pri delodajalcu lahko dejansko pride do zmanjšanja števila zaposlenih, ni pravne podlage za drugačno tolmačenje oziroma razlago, za katero se zavzema tožeča stranka.

Datum nastanka invalidnosti zavarovanke T.Š. (delavke tožeče stranke) izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 22.3.1993, s katero je bila ta zavarovanka razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 16.2.1993 dalje. Od takrat dalje pri zavarovanki ni prišlo do sprememb invalidnosti. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbo z dne 3.7.1996, saj je bila s to odločbo zavrnjena zahteva zavarovanke T.Š. za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in je zavarovanka ostala delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki je zmožna za delo telefonista s polnim delovnim časom (to je za delo, za katerega se je usposobila po končani poklicni rehabilitaciji).

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.