Jedro

Sodišče prve stopnje v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožnikov pa se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I. točki izreka, v II. točki izreka (od druge do zadnje alineje drugega odstavka, od četrte do zadnje alineje tretjega odstavka, četrti odstavek, od sedme do zadnje alineje petega odstavka) ter III. točka izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnikov zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvi tožnici 34,37 EUR in 33,39 EUR bruto; tretji tožnici 66,15 EUR in 54,04 EUR bruto; peti tožnici pa 83,86 EUR in 38,50 EUR bruto, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, določenih v izreku sodbe, do plačila, v roku 8 dni. V II. točki izreka je zavrnilo preostali del zahtevka prve tožnice, ki se zoper takšno odločitev niti ne pritožuje (prvi odstavek); zahtevek druge tožnice, ki se nanaša na določene mesečne zneske, zapadle v plačilo od 11. 2. 2012 do 11. 6. 2017 (drugi odstavek); preostali del zahtevka tretje tožnice, ki se nanaša na zneske, zapadle v plačilo od 11. 2. 2012 do 11. 7. 2017 (tretji odstavek); celotni zahtevek četrtega tožnika, ki se nanaša na zneske, zapadle v plačilo od 11. 1. 2013 do 11. 6. 2017 (četrti odstavek); ter preostali del zahtevka pete tožnice, ki se nanaša na čas od 11. 2. 2012 do 10. 5. 2017 (peti odstavek). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 1.548,40 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožniki (razen prve tožnice) se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe (drugi, tretji, četrti in peti odstavek II. točke izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajajo, da so revizorkine ugotovitve pomembne in bi jih sodišče moralo v večji meri upoštevati. Sistem, ki ga je imela tožena stranka za organiziranje delovnega časa, je vzpostavljen za delo v enakomerno razporejenem delovnem času, tožniki pa so imeli neenakomerno razporejen delovni čas. Revizorka je ugotovila nepravilnosti in nejasnosti tudi glede praznikov. Ni jasno, kdaj je delavec na prost in obenem prazničen dan upravičen do nadomestila za praznik. Napačno je stališče sodišča, da je potrebno primerjati število prazničnih dni v določenem letu, za katere delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom niso prejeli nadomestila za praznik, s številom prazničnih dni v istem letu, za katere tožniki zahtevajo plačilo nadomestil za praznik. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom v celoti ugodi, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so tožniki le pavšalno navajali, da so imeli na določene praznike delovno obveznost oziroma bi jo morali imeti. (Ne)upravičenost tožnikov do nadomestila za praznik je dokazala z mesečnimi razporedi dela in z mesečnimi realizacijami dela. Vztraja, da so razporedi dela za posamezne tožnike jasni. Glede tega je predlagala tudi vpogled v računalniški program "plan dela", s katerim vodi kadrovske evidence, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Napačno je zaključilo, da zahtevajo tožniki plačilo nadomestila plače za praznike, ko so bili po razporedu prosti, kot to na dan praznika pripada delavcem z enakomernim delovnim časom. Tožniki tega niso navajali, pač pa so trdili, da so jim bile na določene praznične dni ''štete ure'' oziroma da bi morali imeti na te dneve (predvideno) delovno obveznost. Sodišče je brez trditev tožnikov presojalo njihovo neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki imajo enakomerno razporejen delovni čas. Samo je določilo kriterij neenake obravnave, in sicer različno število prazničnih dni za delavce v enakomerno in neenakomerno razporejenem delovnem času, česar nobena stranka ni navajala. Tožnikom je ob tem napačnem izhodišču prisodilo nadomestila le, če je ugotovilo, da so zahtevali več nadomestil za praznike, kot pa je bilo praznikov v tem letu, za katere delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso dobili nadomestil. Tožena stranka poudarja, da sodišče ni upoštevalo njenih bistvenih navedb, da je glede dela na praznike veljal ti. dogovor tretjin, po katerem so delavci z neenakomerno razporejenim delovnim časom 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so bili prosti in niso prejeli nadomestila za praznik, saj za tisti dan niso imeli predvidene delovne obveznosti, 1/3 praznikov pa so sicer imeli delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so prejeli nadomestilo za praznik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov je delovni čas lahko neenakomerno razporejen (šesti odstavek 148. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kar pa delodajalca ne razbremenjuje obveznosti do delavcev, ki se nanašajo na plačilo za delo (126. člen ZDR-1), nadomestilo plače (137. člen ZDR-1), dodatek za delo na praznik in za nadurno delo (128. člen ZDR-1), na kar vse se navezuje problematika obravnavanega spora.

8. Tožena stranka napačno navaja, da so navedbe tožnikov preveč pavšalne, da bi lahko predstavljale zadostno podlago za presojo utemeljenosti zahtevkov. Tožniki uveljavljajo prikrajšanje v zvezi s prazniki - predvsem zato, ker bi morali biti predvideni za delo na praznik in posledično prejeti nadomestilo za praznik (kot npr. delavci v enakomerno razporejenem delovnem času), bodisi zato, ker jim je tožena stranka na dan praznika odštela dejansko opravljene ure. Na toženi stranki je breme dokazovanja, da tožnikom v zvezi z zatrjevanimi prazničnimi dnevi nič ne dolguje.

9. Sodišče prve stopnje je za presojo utemeljenosti zahtevkov mimo navedb strank določilo kriterij za presojo (ne)enakopravne obravnave. Presojalo je, ali so tožniki neenakopravno obravnavani v primerjavi z delavci, ki imajo enakomerno razporejen delovni čas. Preštelo je, kolikšno število prazničnih dni je bilo v določenem letu med tednom od ponedeljka do petka (ko opravljajo delo delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom) in koliko jih je bilo med vikendom (ko opravljajo delo delavci z neenakomerno razporejenim delovnim časom). Nato je preverilo, ali so bili tožniki v primerjavi z ostalimi delavci prikrajšani, kar pa je ugotovilo le v primeru, da so tožniki za določeno leto zahtevali nadomestila za več praznikov, kot pa je bilo praznikov, za katere delavci v enakomerno razporejenem delovnem času niso dobili nadomestil za praznik (ker so bili ti na vikende). Navedeno izhodišče, o katerem se stranke v postopku na prvi stopnji niti niso imele možnosti izjaviti, ki je privedlo do delne ugoditve oziroma zavrnitve zahtevkov, je tudi materialnopravno zmotno. Zato je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno.

10. Nadomestilo namreč pripada tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo. Na toženi stranki je breme dokazovanja razporeditve delovnega časa po vnaprej določenem načinu, saj so le tako lahko jasno razvidni in preverljivi dnevi, ko je za posameznega delavca predvidena delovna obveznost. Če iz takšnega (sistemsko jasnega) razporeda izhaja, da so bili tožniki razporejeni na delo na dan (vtoževanega) praznika, pa nato na ta dan zaradi praznika niso delali, jim pripada nadomestilo za praznik, pri čemer je višina nadomestila za toliko ur, kot znaša delovna obveznost tisti dan (tj. v primeru tožnikov za dneve med tednom 7 ur, za dneve med vikendom 12 ur).

11. Tožena stranka pravilno navaja, da je ostalo dejansko stanje glede organiziranja delovnega časa (poleg neizvedbe vseh predlaganih dokazov in neupoštevanja dejstev, ki izhajajo iz že izvedenih dokazov) nepopolno ugotovljeno zlasti zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih bistvenih navedb glede t.i. sistema tretjin: delavci z neenakomerno razporejenim delovnim časom so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so bili prosti in niso prejeli nadomestila za praznik, saj za tisti dan niso imeli predvidene delovne obveznosti, 1/3 praznikov pa so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so prejeli nadomestilo za praznik.

12. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.

13. Če se ob koncu referenčnega obdobja ugotovi, da je delavec delal več kot polni delovni čas, utegne biti relevanten tudi institut nadur.

14. Ker je bila tožba vložena 29. 12. 2017, terjatve iz delovnega razmerja pa zastarajo v petih letih (202. člen ZDR-1), je sodišče prve stopnje zahtevke tožnikov glede terjatev, ki so zapadle do 29. 12. 2012, pravilno zavrnilo. Glede terjatev, ki niso zastarale, pa je ostalo dejansko stanje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč nepopolno ugotovljeno.

15. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo I. točko ter posledično še III. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka), pritožbi tožnikov zoper drugi do peti odstavek II. točke izreka pa je ugodilo delno in navedeni del sodbe razveljavilo le glede nezastaranih terjatev ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek oziroma dejanske ugotovitve in ponovno presodi utemeljenost zahtevkov. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti nakazanih večjih bistvenih pomanjkljivosti v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker glede odločitve o zavrnitvi zastaranih terjatev niso podani v pritožbi tožnikov uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe (prva alineja drugega odstavka, prva do tretja alineja tretjega odstavka, prva do šesta alineja petega odstavka II. točke izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.