Jedro

Tožnik ni bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki, zato ni mogel izpolnjevati vseh pogojev po 254. členu ZPIZ.

MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. P-9898842 z dne 1. 2. 2005 in z dne 15. 10. 2004 ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je bila tožniku, ki je sicer državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji z dne 20. 5. 1992 od 31. 5. 1992 dalje priznana pravica do starostne pokojnine, tožena stranka pa mu je z odločbo z dne 11. 5. 1999 od 1. 5. 1999 dalje priznala dodatek k starostni pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS, št. 18/01 in nadaljnji). Nadalje je ugotovilo, da tožnik ni bil niti nazadnje niti kdaj prej zavarovan pri toženi stranki, zaradi česar ne more uveljaviti starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo meddržavni sporazum o socialni varnosti še ni bil sklenjen, Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN – Ur. l. RS, MP št. 20/02), na katerega se sklicuje tožnik, pa tudi ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o njegovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Po presoji sodišča prve stopnje sta tako izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da se upoštevaje 455. člen ZPIZ-1 tudi po 1. 1. 2000 še vedno uporabljajo nekatere določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) vključno s prvim in drugim odstavkom 254. člena, in sicer za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ – do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ. Pogoji iz 254. člena ZPIZ, ki se nanašajo na okoliščine in lastnosti stranke, ki morajo biti podane, da je odločanje o njeni zahtevi dopustno, so t. i. procesne predpostavke. Od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisen začetek postopka pri toženi stranki. Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik pri toženi stranki nima nobenega obdobja zavarovalne dobe, za vštetje pokojninske dobe, dosežene na območju drugih republik nekdanje SFRJ, pa ni pravne podlage, sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Sodišču druge in prve stopnje očita, da sta zmotno razlagali 254. člen ZPIZ. Šele novela ZPIZ-B (Ur. l. RS, št. 7/96) je spremenila drugi odstavek 254. člena tako, da je določila gostoto zavarovalne dobe in v takratnem petem odstavku črtala besedilo, da se pokojninska doba in plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravice, ugotavljajo po določbah tega zakona, ne glede na to, kje so bili doseženi. Do novele ZPIZ-B je tožnik izpolnjeval vse pogoje po 254. členu ZPIZ, pogoje za starostno upokojitev pa je izpolnil že leta 1992. Sodišče druge stopnje pravno zmotno razlaga tudi 202. člen ZPIZ, sklicevanje na člene 203 do 207 pa je brezpredmetno. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča druge in prve stopnje, da MSVN predstavlja le podlago za sklepanje dvostranskih sporazumov, s katerimi bodo države urejale medsebojne pravice in obveznosti, in meni, da sta sodišči MSVN interpretirali napačno, saj le-ta dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic, potrebno je le pristopiti izvajanju njegovih jasnih določb. Tožnik opozarja še na primere, ko je tožena stranka ob enakem dejanskem stanju upravičencem pravico do pokojnine priznala, ter zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji prvič navaja primere oseb, ki naj bi jim tožena stranka ob enakem dejanskem stanju pravico do pokojnine priznala. Ker gre za nova dejstva, ki se ne nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, jih revizijsko sodišče glede na določbo 372. člena ZPP, ni moglo upoštevati. Revident tudi ni pojasnil, v čem vidi zatrjevane kršitve ustavnih pravic, zato teh nesubstanciranih navedb prav tako ni bilo mogoče upoštevati.

8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge in prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.

9. Sodišče druge stopnje je določbi 254. in 202. člena ZPIZ razlagalo pravilno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu po vsebini enaki razlogom, ki jih je Vrhovno sodišče obrazložilo že v sodbi VIII Ips 190/2001 z dne 17. 9. 2002, ko je odločalo o reviziji v podobnem primeru, kot je tožnikov, glede na izčrpno in kot že rečeno po vsebini pravilno obrazložitev sodišča druge stopnje pa jih ne gre ponavljati. V zvezi z revizijskimi navedbami pa ob teh razlogih revizijsko sodišče še dodaja, da novela ZPIZ-B na tožnikovo upravičenost do starostne pokojnine nima nobenega vpliva. Z novelo ZPIZ-B je bil res dodan drugi odstavek in spremenjen dotedanji peti odstavek 254. člena ZPIZ, vendar pa je v obravnavanem primeru odločilen prvi odstavek navedenega člena, ki pa z novelo ZPIZ-B ni bil spremenjen. Le-ta predpisuje, da lahko uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri toženi stranki oseba, ki je bila pri njej nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizijsko sodišče vezano, izhaja, da tožnik ni bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki. Glede na navedeno tožnik ni mogel izpolnjevati vseh pogojev po 254. členu ZPIZ.

10. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na MSVN. Le-ta je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS, MP 18/04) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati 2. 6. 2004, vendar pa ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 377/2007 z dne 20. 4. 2009 zavzelo stališče, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine. V obrazložitvi navedene odločbe je med drugim zapisalo: „MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za ne določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.“

11. V zvezi z ugotovitvijo sodišča druge in prve stopnje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo še ni bil sklenjen meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki bi urejal tudi vprašanja glede pokojnin, revizijsko sodišče dodaja, da sta pristojna ministra obeh držav 29. 9. 2009 že podpisala Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, vendar bo slednji stopil v veljavo šele 1. 11. 2010. V času odločanja o zahtevi tožnika določila navedenega sporazuma tožene stranke tako še niso mogla zavezovati, zato je utemeljeno sprejela odločitev zgolj na podlagi takrat veljavnih predpisov. Tožnik pa lahko po začetku veljavnosti zadevnega mednarodnega sporazuma na podlagi njegovih določb svoje pravice uveljavljala z novo zahtevo.

12. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.