Jedro

Tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o vrednosti nepremičnin, ki jo je tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov Geodetske uprave RS, torej o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži namreč navedba tožene stranke, da je tožnico z dopisom z dne 19. 9. 2023 seznanila o vseh dejanskih ugotovitvah v postopku in ji o njih omogočila izjavo. Kot izhaja iz navedenega dopisa, je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede uporabne površine prve nepremičnine in posledično, kakšno vrednost in na podlagi katerih podatkov bo upoštevala pri ugotavljanju njenega materialnega položaja. Prav tako je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede vrednosti druge nepremičnine. Organ je dolžan pravico do izjave zagotavljati glede vseh dejstev, na katera bo oprl svojo odločbo, pri čemer ni pomembno, ali je narava teh dejstev javna ali ne. Le tako se namreč stranka lahko konkretizirano in učinkovito izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah v zadevi.

Dejstvo, da na nepremičnini obstajajo stvarne pravice tretjih oseb, tudi po presoji sodišča, ne predstavlja okoliščine, ki bi takšno nepremičnino izključevalo iz obsega premoženja, ki se upošteva pri presoji finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedeno dejstvo namreč samo po sebi tožnici ne onemogoča razpolaganja z nepremičnino, lahko pa vpliva na tržno vrednost nepremičnine, ki jo mora, upoštevajoč vsa relevantna dejstva in okoliščine ter skladno z načelom materialne resnice ugotoviti organ v postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 750/2023 z dne 28. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku P 143/2019, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Tožena stranka je na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovila, da je tožnica lastnica nepremičnin k.o. ..., stavba ..., del stavbe 2 (v nadaljevanju prva nepremičnina) in del stavbe 3 (v nadaljevanju druga nepremičnina). Po podatkih Geodetske uprave RS je vrednost prve nepremičnine 98.100,00 EUR, druge nepremičnine pa 54.100,00 EUR. Skladno s 1. točko prvega odstavka 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) se kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Tožena stranka je ugotovila, da uporabna površina prve nepremičnine, v kateri tožnica živi, znaša 245,80 m2. Uporabna površina primernega stanovanja pa znaša, upoštevajoč drugi odstavek 17. člena ZUPJS in 14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, 135 m2. Uporabna površina prve nepremičnine tako za 110,80 m2 presega uporabno površino primernega stanovanja, kar skladno z drugim odstavkom 17. člena ZUPJS pomeni, da vrednost prve nepremičnine znaša 43.940,91 EUR. Služnost stvarnega bremena in služnost stanovanja, ki sta vknjiženi pri prvi nepremičnini, na tako izračunano vrednost ne vplivata. Tožena stranka je pri izračunu skupnega tožničinega premoženja upoštevala tudi vrednost druge nepremičnine, v kateri tožnica ne živi, v znesku 54.100,00 EUR, poleg tega pa še avtomobil Renault Clio v vrednosti 500,00 EUR in skuter CPI v vrednosti 300,00 EUR. Zaključila je, da tožnica razpolaga s premoženjem v skupni višini 98.840,91 EUR, kar presega premoženjski cenzus iz 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki znaša 22.336,32 EUR. Ker tožnica ne izpolnjuje materialnega pogoja iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je tožena stranka njeno prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je kršila določbi prvega in četrtega odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnico bi tudi morala poučiti o določbi tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva. Pozvati bi jo morala, naj navede in izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje z njenim premoženjem omejeno. Vendar je ni pozvala niti, naj se izjavi o morebitnem obstoju okoliščin iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP niti ji ni omogočila izjave o tem, da njeno nepremično premoženje presega premoženjski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica je prava neuka stranka in ni vedela, da mora zatrjevati in izkazati nezmožnost razpolaganja s svojim nepremičnim premoženjem oziroma dokazovati njegovo dejansko vrednost. Zaradi navedenega je bila tožnici kršena pravica do izjave in s tem do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da s svojim nepremičnim premoženjem ne more razpolagati oziroma ga unovčiti, njegova dejanska tržna vrednost pa je za vsaj 100.000,00 EUR nižja, kot jo je ugotovila toženka. Dejansko stanje glede vrednosti nepremičnin je torej zmotno ugotovljeno. Tožničin brat ima na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku na tožničinih nepremičninah osebno služnost stanovanja, prav tako je v njegovo korist vknjiženo stvarno breme preužitka. Nepremičnine so obremenjene tudi s (sicer nevknjiženo, a iztožljivo) pravico dosmrtne rabe tožničinih staršev. Glede na navedeno bi tožnica sicer teoretično lahko prenesla lastninsko pravico na tretjo osebo, vendar je dejstvo, da nepremičnin s takšnimi bremeni ne bi želel kupiti nihče. Iz istih razlogov nepremičnin tudi ne more oddati v najem. Tožena stranka vrednosti bremen ni niti ugotavljala niti odštela od vrednosti nepremičnin po podatkih Geodetske uprave RS. Posledično ni ugotovila realne tržne vrednosti tožničinega nepremičnega premoženja, zaradi česar so razlogi izpodbijane odločbe nejasni, pomanjkljivi in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Nepravilne so tudi ugotovitve glede uporabne površine nepremičnin, saj je le-ta manjša od ugotovljene. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno zatrjuje, da je tožbo vložila neupravičena oseba, zaradi česar sodišču predlaga, naj jo zavrže. Odvetnica, ki je v imenu tožeče stranke vložila tožbo, namreč ni izkazala pooblastila za zastopanje. Podredno predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je vrednost tožničinih nepremičnin ugotovila na podlagi podatkov Geodetske uprave RS, ki so javno dostopni in kot takšni splošno znani. To pomeni, da odločitve ni oprla na dejstva, ki tožnici niso bila znana, zato ni prišlo do kršitve pravice po tretjem odstavku 14. člena ZBPP. Tožnici tudi ni bila kršena pravica iz 7. člena ZUP, saj ji je tožena stranka z dopisom z dne 19. 9. 2023 omogočila izjasnitev o dejanskih ugotovitvah v postopku. Tožnica se je na poziv odzvala in podrobno opisala dejansko stanje glede svojih nepremičnin, med drugim, da z njimi ne more razpolagati, ker v drugi nepremičnini živi njen brat s starši. Navedbe v zvezi s stvarnimi bremeni na nepremičninah za predmetno zadevo niso relevantne, saj stvarna bremena ne vplivajo na vrednost nepremičnin, ugotovljeno v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka pa tožnici ni dolžna omogočiti izjave o okoliščinah, ki v zadevi niso pravno relevantne. Opozarja še, da so tožbene navedbe glede vrednosti nepremičnin nekonkretizirane, saj zgolj pavšalna navedba, da je premoženje vsaj za 100.000 EUR nižje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ne dosega trditvenega standarda.

4. Tožeča stranka je vložila tudi pripravljalno vlogo, v kateri dodatno navaja, da jo je tožena stranka z dopisom z dne 19. 9. 2023 seznanila zgolj z dejstvom, da je po podatkih zemljiške knjige lastnica prve in druge nepremičnine in jo pozvala, naj se izjavi o tem, ali v kateri od navedenih nepremičnin živi. O ostalih okoliščinah iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP pa tožnici ni omogočila izjave, kakor tudi ne o ugotovitvah glede vrednosti nepremičnin. Stranka v postopku se lahko izjavi le, če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1281/2019 z dne 27. 8. 2019. Zgolj na podlagi navedenega poziva tožnica ni mogla razbrati, v kakšnem smislu bo okoliščina, v katerem stanovanju živi, pravno relevantna oziroma kakšne vrednosti nepremičnin bo upoštevala tožena stranka. Stališče, da stvarna bremena pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin niso pravno relevantna, je materialnopravno zmotno.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče se uvodoma opredeljuje do ugovora tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči, ker je tožbo vložila nepooblaščena oseba. Skladno s prvim odstavkom 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju. Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja (drugi odstavek 98. člena ZPP). Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže (četrti odstavek 98. člena ZPP). Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da je bilo tožbi sicer priloženo pooblastilo pooblaščencema za zastopanje tožnice v upravnem sporu, vendar iz njega ni izhajal datum, kdaj je bilo dano. Zato je skladno z drugim odstavkom 98. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 pooblaščencema naložilo, naj v postavljenem roku predložita veljavno, z datumom opremljeno pooblastilo za zastopanje tožnice. Pooblaščenca sta z vlogo z dne 6. 3. 2024 sodišču predložila pooblastilo, iz katerega je razvidno, da je bilo dano s strani tožnice dne 20. 12. 2023. Glede na navedeno sta torej v roku odpravila pomanjkljivost v zvezi z nepopolnim pooblastilom in tako izkazala upravičenost do zastopanja tožnice v predmetnem postopku. Ugovor tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči iz razloga, ker je tožbo vložila oseba, ki ni izkazala pooblastila za zastopanje, je zato neutemeljen.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, da zavrne tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz razloga, ker ne izpolnjuje finančno-premoženjskega pogoja.

8. Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata biti torej kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma materialni pogoj (13. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj (24. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 9. Namen brezplačne pravne pomoči je namreč v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Zato je preverjanje finančnega položaja posameznika namenjeno ugotavljanju, ali prosilec za udejanjanje pravice do sodnega varstva res potrebuje pomoč države v obliki brezplačne pravne pomoči ali pa mu materialni položaj dopušča, da si z razpolaganjem s svojim premoženjem zagotovi sredstva za uresničevanje te pravice.

10. Tožena stranka je vrednost tožničinih nepremičnin, skladno z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, ugotavljala na podlagi drugega odstavka 17. člena in 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS. Skladno s slednjo se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Drugi odstavek 17. člena ZUPJS pa med drugim določa, da če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja, se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja, pri čemer se podatki o posplošeni tržni vrednosti stanovanja in podatki o uporabni površini stanovanja pridobijo iz zbirke podatkov, ki vsebuje podatke o vrednosti nepremičnin.

11. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da tožnica živi v prvi nepremičnini. Sporno pa je, koliko znaša uporabna površina te nepremičnine in posledično, koliko površine se upošteva pri izračunu njene vrednosti ter skupna vrednost tožničinih nepremičnin. Prav tako je sporno, ali se bremena na nepremičninah štejejo kot okoliščina, zaradi katere tožnica z nepremičninami ne more razpolagati, zaradi česar se skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP njihova vrednost ne upošteva pri ugotavljanju tožničinega materialnega položaja.

12. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka odločila na podlagi dejstev, ki jih je navedla tožnica in po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov s strani Finančne uprave RS, Geodetske uprave RS in zemljiške knjige.

13. Načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi je kot eno izmed temeljnih načel upravnega postopka opredeljeno v določbi 7. člena ZUP. Ta določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom ter, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti (prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP).

14. Iz načela zaslišanja stranke izhaja, da je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo; pri tem pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Poleg tega mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Na to se navezuje tudi pomembno načelo materialne resnice, opredeljeno v 8. členu ZUP, ki določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

15. Po presoji sodišča tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o vrednosti nepremičnin, ki jo je tožena stranka ugotovila na podlagi podatkov Geodetske uprave RS, torej o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Ne drži namreč navedba tožene stranke, da je tožnico z dopisom z dne 19. 9. 2023 seznanila o vseh dejanskih ugotovitvah v postopku in ji o njih omogočila izjavo. Kot izhaja iz navedenega dopisa, je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede uporabne površine prve nepremičnine in posledično, kakšno vrednost in na podlagi katerih podatkov bo upoštevala pri ugotavljanju njenega materialnega položaja. Prav tako je ni seznanila s svojimi ugotovitvami glede vrednosti druge nepremičnine. Tožnica je bila tako šele z izdajo izpodbijane odločbe seznanjena, na podlagi katerih dejstev je tožena stranka odločila o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ni imela možnosti seznaniti se s temi dejstvi pred izdajo izpodbijane odločbe. Nepravilno je tudi toženkino načelno stališče, da glede podatkov, ki so javno dostopni in kot takšni splošno znani (v konkretni zadevi podatkov Geodetske uprave RS o vrednosti nepremičnin), stranki ni dolžna zagotavljati pravice do izjave. Organ je dolžan pravico do izjave zagotavljati glede vseh dejstev, na katera bo oprl svojo odločbo, pri čemer ni pomembno, ali je narava teh dejstev javna ali ne. Le tako se namreč stranka lahko konkretizirano in učinkovito izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah v zadevi. Glede na povedano je tako tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče ne ugotavlja, ali je tovrstna kršitev pravil postopka vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve v zadevi, saj je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka vselej razlog za odpravo odločbe.

16. V zvezi s tožbenimi trditvami, da tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP pri ugotavljanju tožničinega materialnega položaja ne bi smela upoštevati s stvarnimi pravicami obremenjenih nepremičnin, pa sodišče pritrjuje stališču tožene stranke. Dejstvo, da na nepremičnini obstajajo stvarne pravice tretjih oseb, tudi po presoji sodišča, ne predstavlja okoliščine, ki bi takšno nepremičnino izključevalo iz obsega premoženja, ki se upošteva pri presoji finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedeno dejstvo namreč samo po sebi tožnici ne onemogoča razpolaganja z nepremičnino, lahko pa vpliva na tržno vrednost nepremičnine, ki jo mora, upoštevajoč vsa relevantna dejstva in okoliščine ter skladno z načelom materialne resnice ugotoviti organ v postopku.

17. Po povedanem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka tega člena zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je tožena stranka skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka, zato mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnico seznaniti z vsemi za odločitev relevantnimi dejstvi in dokazi ter ji omogočiti, da se o njih izjavi.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnico pa sta v postopku zastopala odvetnika, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).