Jedro

Predhodno odredbo je mogoče izdati na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. Ker je sodna poravnava z dne 6.3.2013 v času odločanja o pritožbi postala izvršljiva, niso več izpolnjeni pogoji za predhodno odredbo po 257. členu ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča in tožena stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za zavarovanje s predhodno odredbo zavrnilo ter določilo, da tožeča stranka sama nosi stroške predloga za zavarovanje s predhodno odredbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 257. člena ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer se po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ šteje, da je nevarnost podana, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od v zakonu taksativno naštetih odločb. Bistveni pogoj za predhodno odredbo je torej, da gre za neizvršljivo odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, kar v predmetni zadevi ni (več) podano.

6. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, se je predmetni gospodarski spor končal s sklenitvijo sodne poravnave, s katero se je tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki znesek v višini 7.000,00 EUR najkasneje do 30.6.2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7.2013 dalje. Pritožnik pravilno opozarja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa sodna poravnava še ni bila izvršljiva, saj po določbi 20. člena ZIZ sodna poravnava postane izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla. Ker je bila prvotna predhodna odredba izdana za čas trajanja še osem dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, ki bo izdana v zadevi I Pg 440/2010, in ker je v času predloga za izdajo predhodne odredbe z dne 5.4.2013 še vedno trajala prvotna predhodna odredba, tožnikov predlog ni predstavljal novega predloga za zavarovanje s predhodno odredbo, pač pa dodatno predhodno odredbo oziroma novo izvršilno sredstvo.

7. Upoštevajoč navedeno je zmotno stališče izpodbijanega sklepa, da je šlo za odločanje o predlogu za izdajo nove predhodne odredbe. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot izhaja iz zgoraj citirane določbe 257. člena ZIZ, je mogoče predhodno odredbo izdati na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. Ker je sodna poravnava z dne 6.3.2013 v času odločanja o pritožbi postala izvršljiva, niso več izpolnjeni pogoji za predhodno odredbo po 257. členu ZIZ. Zaradi tega je višje sodišče, ki ob reševanju pritožbe ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Izrek o stroških pritožnika temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.

9. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, jih je tožena stranka dolžna nositi sama.