Jedro

Tožnika sta v tožbi navedla le eno vrednost spornega predmeta in tega kasneje nista popravila. V taki situaciji se po ustaljeni praksi tega sodišča glede dovoljenosti revizije navedena vrednost upošteva za primarni tožbeni zahtevek, ne more pa se upoštevati hkrati in tudi za podrejenega.

Ker je bila v upravnem postopku odločba o vključitvi sporne parcele v skupno funkcionalno zemljišče odpravljena, leto in pol kasneje sklenjena kupna pogodba o njeni prodaji ni nična.

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, v ostalem se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z 8. 3. 2005, s katero je prva toženka prodala drugemu tožencu parc. št. 1775/1 k.o. ..., zavrnilo je še podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev te pogodbe in odločilo o pravdnih stroških. Ugotovilo ni nobenih omejitev za prodajo sporne parcele, saj je bila prva toženka njena izključna lastnica, v upravnem postopku pa je ves čas nasprotovala, da bi bila ta parcela vključena v predlagano skupno funkcionalno zemljišče (za tri stavbe). Obnovitveno odločbo upravnega organa prve stopnje, ki je tako odločilo, je drugostopenjski upravni organ odpravil že z odločbo z 21. 10. 2003, zato ob sklenitvi pogodbe 8. 3. 2005 pri nobenem od pogodbenikov ni bilo zatrjevane slabovernosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njunemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Najprej prepisujeta razloge sodb obeh sodišč, nato v pretežnem delu tudi svojo pritožbo ter ponavljata, da je bilo v času sklepanja pogodbe vprašljivo, ali je odločitev drugostopenjskega upravnega organa pravilna. Tožnika sta sprožila upravni spor, za kar sta oba toženca vedela in zato bila v slabi veri. S to tožbo sta kasneje v upravnem sporu uspela. Zatrjujeta, da njuna pritožba v tej zadevi ni bila vsebinsko obravnavana, kar pomeni kršenje njune pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Kaj je bila podlaga za presojo, da toženca nista bila v slabi veri, iz obrazložitve pritožbenega sodišča ne izhaja, prvostopenjsko sodišče pa sploh ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, s katerim sta tožnika dokazovala slabo vero tožencev. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožnikov v zvezi z uporabo 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po povzemanju poteka upravnega postopka in več njegovih odločb tožnika pojasnjujeta, da sta v upravnem sporu uspela tako, da je bilo s sodbo U 241/2004 s 14. 6. 2006 njuni tožbi ugodeno, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z 22. 10. 2003 je bila odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Tožnika vztrajata pri svojem stališču, da bi moralo sodišče postopek prekiniti in pustiti upravni organ, da odloči o zahtevi za določitev skupnega funkcionalnega zemljišča, vendar je to vprašanje rešilo kar samo kljub podatku, da se je spis že nahajal na Vrhovnem sodišču RS. Taka odločitev je nezakonita ali vsaj preuranjena. Poleg tega se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ki ne sodi v sodno pristojnost. Tožnika še grajata stališče pritožbenega sodišča, da naj promet s funkcionalnimi zemljišči ne bi bil omejen, zaradi česar tudi ob dejstvu določitve funkcionalnega zemljišča kupna pogodba ne bi bila nična.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Tožbena zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe in za njeno razveljavitev temeljita na različni pravni in dejanski podlagi. Ker je v tej zadevi pravica do revizije odvisna od revizijske vrednosti spornega predmeta, oba zahtevka pa sta nedenarne narave, bi morala tožnika že v tožbi navesti vrednost vsakega zahtevka posebej (primerjaj drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Tožnika sta v tožbi navedla le eno vrednost spornega predmeta in tega kasneje nista popravila. V taki situaciji se po ustaljeni praksi tega sodišča navedena vrednost upošteva za primarni tožbeni zahtevek, ne more pa se upoštevati hkrati in tudi za podrejenega. V tej zadevi v tožbi navedena vrednost spornega predmeta 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) se torej nanaša na primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, za podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev te pogodbe pa vrednosti ni, kar ima za posledico nedovoljenost tega dela revizije. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo glede podrejenega tožbenega zahtevka zavrglo.

7. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bila sedaj sporna parc. št. 1775/1 k.o. ... del skupnega premoženja prve toženke in njenega razvezanega moža, ki pa je svoj del s pogodbo z 20. 2. 1999 prodal bratu in svakinji, to je sedanjima tožnikoma. Prva toženka je s tožnikoma 29. 12. 1999 sklenila sporazum o delni razdružitvi skupnega premoženja, na podlagi katerega je po ustreznem vpisu v zemljiški knjigi postala izključna lastnica sporne parcele. Kljub sklenjenemu sporazumu pa sta tožnika sprožila upravni postopek za določitev skupnega funkcionalnega zemljišča k solastni stanovanjski stavbi na parc. št. 1776, poslovni stavbi na parc. št. 1775/2 in gospodarskem poslopju na parc. št. 1777, vse k.o. ... Prvotni upravni postopek je bil obnovljen, z odločbo s 17. 6. 2003 pa določeno skupno funkcionalno zemljišče, v katerega so bile zajete tri parcele, med njimi tudi sporna, čeprav je bila njena izključna lastnica le prva toženka. Zato je bila z odločbo drugostopenjskega upravnega organa z 21. 10. 2003 prvostopenjska odločba odpravljena, zahteva za določitev funkcionalnega zemljišča pa zavrnjena.

8. Prva toženka je sporno parcelo prodala drugemu tožencu šele s pogodbo z 8. 3. 2005, torej leto in pol kasneje. Zato sta obe sodišči pravilno poudarili, da ni mogoče govoriti o slabi veri pogodbenikov, saj parcela takrat statusa funkcionalnega zemljišča ni imela. Dejstvo, da naj bi pogodbenika vedela za vloženo tožbo v upravnem sporu, na sam status sporne parcele ne more vplivati in zato ne zadostuje za zatrjevano slabo vero.

9. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta se ukvarjali s predhodnim vprašanjem ne samo o formalnem, ampak tudi o dejanskem statusu sporne parcele. Njune ugotovitve, da se je prva toženka ves čas upravnega postopka upirala, da bi bila v skupno funkcionalno zemljišče zajeta tudi sporna parcela, katere izključna lastnica je le ona, da tudi kasneje (so)lastniki niso dosegli soglasja za določitev skupnega funkcionalnega zemljišča, da so v upravnem postopku enkrat eni, drugič drugi umaknili zahtevo za določitev skupnega funkcionalnega zemljišča, pa spet ponovno vložili (kar je bil eden od pomembnejših razlogov za odločitev v upravnem sporu o odpravi odločbe drugostopenjskega organa), merijo na to, da tudi niso izpolnjeni pogoji za zahtevano vključitev sporne parcele v skupno funkcionalno zemljišče, ki izhajajo iz 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/84 s kasnejšimi spremembami; ZUN). Revizijsko sodišče se s tako materialnopravno presojo strinja. Navedeni zakon je v času, ko se je začel upravni postopek, še veljal, na njegovi podlagi pa se je tudi oblikovala ustaljena sodna praksa, da se funkcionalno zemljišče določi na zemljišču, ki je v lasti lastnika oziroma uporabnika stavbe, če pa sta to različni osebi, mora lastnik zemljišča to dovoliti, saj bi sicer šlo za razpolaganje s tujo lastnino (sodba VS RS U 438/94). K tem razlogom pa revizijsko sodišče še dodaja, da sta bila tožnika pogodbenika sporazuma o delni razdružitvi skupnega premoženja z 29. 12. 1999, na podlagi katerega je tožnica postala izključna lastnica sedaj sporne parcele (onadva pa izključna lastnika parc. št. 1775/2, garaža z dvoriščem). Zato čudi njuna zahteva, da se tudi sporna parcela vključi v skupno funkcionalno zemljišče. Navedeni dogovor pogodbenike veže, v tej pravdi pa tožnika nista niti zatrjevala, da sta izpodbijala njegovo veljavnost. 10. Neutemeljene so revizijske trditve, da je bila kršena pravica tožnikov do pritožbe, ker naj ne bi bilo odgovorjeno na njune pritožbene trditve v zvezi s predlogom za prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja na matičnem področju in na pritožbene trditve v zvezi z zatrjevano slabo vero tožencev. Pritožbeno sodišče se je s prvim vprašanjem ukvarjalo v četrtem odstavku, z drugim pa v prvem odstavku na tretji strani svoje sodbe. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom, da je prvostopenjsko sodišče lahko samo rešilo sporno vprašanje, pa tudi, da ga je rešilo pravilno iz razlogov, pojasnjenih v prejšnji točki. Revizijska trditev, da naj bi s tem odločilo o zadevi, ki ne sodi v sodno pristojnost (3. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP), je zmotna, saj je besedilo prvega odstavka 13. člena ZPP jasno: sodišče lahko samo odloči ne samo o predhodnem vprašanju, o katerem še ni odločilo drugo sodišče, pač pa tudi, če o njem ni odločil kakšen drug pristojni organ, torej tudi upravni organ o pogojih za odmero funkcionalnega zemljišča, saj noben poseben predpis ne določa drugače. Končno ni utemeljena niti zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz samega opisa domnevne kršitve ne izhaja zatrjevano nasprotje: zahteva tožnikov v upravnem postopku za določitev skupnega funkcionalnega zemljišča k objektoma na parc. št. 1775/2 in 1776 k.o. ... ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da toženka ni podala zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča na parc. št. 1775/1 iste k.o. 11. Tožnika imata sicer prav, da so zmotni razlogi pritožbenega sodišča, da pravni promet s funkcionalnim zemljiščem ni omejen. Funkcionalno zemljišče se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu (primerjaj drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb, 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Tako razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem ni bilo dopustno, pogodba s takšnim predmetom pa je bila nična (42. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj 35. člen Obligacijskega zakonika). Vendar so grajani razlogi pritožbenega sodišča le dodani razlogi, ki na odločitev niso vplivali. Pravilni so namreč že pojasnjeni razlogi, da sporna parcela niti formalno niti dejansko ni pomenila funkcionalnega zemljišča. 12. Revizijsko sodišče je zato v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožnikov skupaj z njunimi priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).