Jedro

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko organ tržne inšpekcije začasno prepove ravnanje, za katerega je ocenjeno oziroma je podan sum, da pomeni dejanje nelojalne konkurence po določbah 13. člena ZVK, določa 28. člen ZVK v 2. alinei 2. odstavka. Po tej določbi je materialnopravna podlaga za ukrepanje organa tržne inšpekcije obstoj vložene tožbe zaradi nelojalne konkurence ali ovadbe zaradi tega dejanja. Ker se prepoved iz 2. alinee 28. člena ZVK lahko naloži samo za določen čas, ima odločitev časovno omejeno veljavnost in mora biti zato čas, za katerega prepoved velja, izrecno določen. V ZVK pa ni določbe, ki bi zapovedovala dolžnost ukrepanja tržne inšpekcije po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK ob vsaki podani tožbi oziroma ovadbi. Zato velja tudi za ta izrekanje tega ukrepa splošno načelo, ki sicer velja za inšpekcijski nadzor, in sicer, da se ta opravlja z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb in v obsegu, ki je nujen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 3.9.1999, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržne inšpektorice Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote v Ljubljani z dne 16.3.1998. S to odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje na podlagi 2.alinee 2. odstavka 28. člena Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, ZVK) odločil, da se tožeči stranki začasno prepove nadaljnje zalaganje in trženje določenih davčnih obrazcev (1.točka izreka), da se začne odločba izvrševati s prejemom odločbe (2.točka izreka) in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (3.točka izreka). Inšpekcijski prvostopni organ je ugotovil, da je tožeča stranka sodelovala na razpisu za izbiro najugodnejšega ponudnika za tiskanje in dobavo davčnih obrazcev, da na razpisu ni bila izbrana, da pa obstaja sum, da je storila dejanje nelojalne konkurence kot je opredeljeno v 13. členu ZVK, ker je obrazce, za katere je bil izveden razpis, založila in dala v prodajo z oznako, da gre za obrazce davčnega organa.

Sodišče prve stopnje navaja, da za izrek inšpekcijskega ukrepa po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK zadostuje že vložena tožba ali ovadba zaradi dejanja nelojalne konkurence. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila zoper tožečo stranko 18.3.1998 vložena ovadba pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zaradi gospodarskega prestopka zaradi kršitve 13. člena ZVK. Po tem členu ZVK je nelojalna konkurenca dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju s poslovnimi običaji, z njim pa se povzroči škoda drugim udeležencem na trgu. Med strankama ni razhajanj glede tega, da je tožeča stranka nastopala na trgu, ko je založila in dala v promet določene davčne obrazce. Tudi ni spora o tem, da je tožeča stranka vedela, da je bila na razpisu kot najboljši ponudnik izbrana delniška družba A. Ker pa je kljub temu sama založila iste obrazce, je s tem prestopila prag lojalne konkurence in kršila dobre poslovne običaje in povzročila škodo izbrani delniški družbi. Tožena stranka je imela zakonito podlago za odločitev, da gre pri ravnanju tožeče stranke za dejanje nelojalne konkurence, ki je opredeljeno že z generalno klavzulo po 2. odstavku 13. člena ZVK, kadar dejanja ni mogoče uvrstiti v nobenega od štirinajst, v 3. odstavku 13. člena ZVK primeroma naštetih dejanj nelojalne konkurence. Po presoji sodišča prve stopnje so pri ravnanju tožeče stranke podani vsi znaki dejanja nelojalne konkurence, izrečen inšpekcijski ukrep pa pomeni zgolj način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ne pa kršitev ali celo poseg v to pravico, kar neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka. V 1. odstavku 74. člena Ustave RS je določeno, da je gospodarska pobuda svobodna, v 2. odstavku istega člena pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Javna korist je varstvo pred prepovedanimi dejanji nelojalne konkurence, saj je lojalna konkurenca ustavno varovana vrednota (3. odstavek 74. člena Ustave RS). V 28. členu ZVK izpeljuje ustavno prepoved nelojalne konkurence s tem, da predpisuje možnost, da inšpektor začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba oziroma ovadba.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbi ter odpravi odločbo tožene stranke. Zatrjuje, da ni ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. To je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 25.3.2003, s katero je bila zavrnjena tožba delniške družbe A. Tožba sicer še ni pravnomočna, vendar pa kaže, da je redno sodišče pristojno ugotavljati, ali gre za dejanje nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta odločitvi oprli na ugotovitev, da gre za obstoj dejanja nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je obstoj nelojalne konkurence presojalo, kot da bi šlo za predhodno vprašanje. Inšpekcijski organ prve stopnje pa ni odločil na podlagi gotovosti, pač pa suma. Tožena stranka bi morala odpraviti njegovo odločitev že zato, ker ukrep ni časovno omejen in je še vedno v veljavi, čeprav je Okrajno sodišče v Ljubljani razveljavilo začasno odredbo, ki jo je sodišče izdalo 19.2.1998. Vsebina začasne odredbe pa je bila enaka kot vsebina 1. točke izreka prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, zakaj naj bi ravnanje tožeče stranke predstavljalo dejanje nelojalne konkurence.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko organ tržne inšpekcije začasno prepove ravnanje, za katerega je ocenjeno oziroma je podan sum, da pomeni dejanje nelojalne konkurence po določbah 13. člena ZVK, določa 28. člen ZVK v 2. alinei 2. odstavka. Po tej določbi je materialnopravna podlaga za ukrepanje organa tržne inšpekcije obstoj vložene tožbe zaradi nelojalne konkurence ali ovadbe zaradi tega dejanja. Ker se prepoved iz 2. alinee 2. odstavka 28. člena ZVK lahko naloži samo za določen čas, ima odločitev časovno omejeno veljavnost in mora biti zato, čas, za katerega prepoved velja, izrecno določen. V ZVK pa ni določbe, ki bi zapovedovala dolžnost ukrepanja tržne inšpekcije po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK ob vsaki podani tožbi oziroma ovadbi. Zato velja tudi za ukrep iz 2. alinee 2. odstavka 28. člena ZVK splošno načelo, ki velja za inšpekcijski nadzor, in sicer, da se ta opravlja z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb in v obsegu, ki je nujen.

Iz izreka odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje izhaja, da izrečeni ukrep začasne prepovedi nadaljnjega zalaganja in trženja določenih davčnih obrazcev časovno ni opredeljen, iz obrazložitve odločbe pa, da je bila podlaga za ukrepanje inšpekcijskega organa prve stopnje sklepanje, da obstaja sum, da je tožeča stranka storila dejanje nelojalne konkurence. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta, kot pravilno opozarja tožeča stranka, pritrdila odločitvi inšpekcijskega organa prve stopnje in svojo odločitev oprla na gotovost, saj sta navedla, da gre pri ravnanju tožeče stranke za dejanje nelojalne konkurence, ki je prepovedano po 13. členu ZVK. Presoja, ali je določeno ravnanje šteti za dejanje nelojalne konkurence, pa glede na ureditev ZVK presega pristojnosti inšpekcijskih služb in tudi ni podlaga za ukrepanje po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK. Kot pravilno zatrjuje tožeča stranka, presoja o tem, ali je določeno ravnanje šteti za dejanje nelojalne konkurence po ZVK, tudi ne spada v pristojnost sodišča, ki v upravnem sporu, kot je to v obravnavani zadevi, odloča o zakonitosti ukrepa tržnega inšpektorja (izdanega po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK) in je sporno zgolj, ali je podana pravna podlaga za izrek ukrepa. Zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje iz sklepanj inšpekcijskega organa prve stopnje nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, svojo odločitev pa oprlo na ta dejstva in tudi na dejstva, ki ne izhajajo iz podatkov v upravnih spisih (v upravnih spisih ni podatka, da bi bila 18.3.1998 vložena ovadba na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, je pa v njih ovadba, ki je po podatkih štampiljke bila na Okrožno državno tožilstvo odposlana 26.3.1998, vendar izhaja iz obrazložitve odločbe inšpekcijskega organa prve stopnje, da ta ovadba ni razlog za izrek inšpekcijskega ukrepa), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. in 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi in odpravilo s tožbo izpodbijani akt tožene stranke in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati pravno stališče pritožbenega sodišča in svojo odločitev opreti na zakonske pogoje za izrek ukrepa po 2. alinei 2. odstavka 28. člena ZVK. Upoštevati pa bo morala tudi dejstvo, ki izhaja iz upravnih spisov, in sicer iz listine pod zaporedno številko 3, prejete 16.2.1998, naslovljene na vodjo tržne inšpekcije Tržnega inšpektorata RS, Enote v Ljubljani, kateri je priložen sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.1998, o izdaji začasne odredbe z veljavnostjo do pravnomočne rešitve gospodarskega spora.