Jedro

V primeru tožnice je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristila, zato ni bila podana protipravnost ravnanja toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 12. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 1.581,77 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da tožnica nosi sama svoje stroške pravdnega in predpravdnega postopka ter da je dolžna povrniti toženki vse njene stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je morala nenehno opazovati in nadzirati okolico mejnega prehoda. Vodji izmene je morala sporočiti, da bo koristila pravico do odmora in ji je bila za ta čas zagotovljena zamenjava. Ves čas je morala biti na razpolago delodajalcu. Sklicuje se na stališče zavzeto v odločbi pritožbenega sodišča Pdp 200/2022. Meni, da je toženka ugotovila pomanjkljivosti pri organizaciji odmora, saj je v letu 2018 postavila nova pravila. Poudarja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči Sodišča EU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje Sodišča EU. Če bi toženka menila, da zaradi narave in intenzitete dela zamenjava za čas koriščenja odmora ni potrebna, ne bi niti izdala navodila v letu 2010, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako ne bi v letu 2018 dosledno uredila zamenjav, kar kaže na to, da brez menjave odmor ni bil mogoč. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da tožnica ni bila dolžna ves čas opazovati okolice. Drži, da je v službenem času na hitro pojedla malico in odšla na WC, a to ne pomeni, da je takrat koristila odmor. Ves čas je namreč morala opazovati okolico, kar je temeljna naloga policista. Komandir ni izdal navodila, da ji tega ne bi bilo treba početi. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, v času ko le teh ni bilo, pa naj bi tožnici narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanje mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Meni, da bi moralo biti koriščenje odmora takšno, da delavcu ni treba biti na razpolago delodajalcu, ampak se lahko posveti lastnim interesom. Nadalje navaja, da so mejni prehod A. uporabljali tudi tujci in ne le lokalno prebivalstvo, zato ugotavlja, da glede na povprečni čas pregleda (2,5 minute) in število potnikov na dan (2400) odmora (ko ni dobila zamenjave) ni mogla koristiti. Poudarja, da je morala stalno opazovati in nadzorovati območje mejnega prehoda in če je bilo treba, takoj urgirati. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča EU (C-107/19, C-344/19). Končno izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala škode.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v vtoževanem obdobju od avgusta 2014 do novembra 2018 opravljala delo policista na mejnih prehodih B., A., C., D., E. in F., kjer je opravljala dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora, ker naj bi delo opravljala tudi takrat, ko bi morala imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožnici omogočal koriščenje odmora med delovnim časom.

7. Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje v delovni čas (peti odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Takšno stališče je po mnenju tožnice v nasprotju z Direktivo in stališči Sodišča EU. Vendar pa to vprašanje niti ni predstavljalo odločilnega razloga izpodbijane sodbe. Pritožba nasprotuje tudi stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2021, izdanega v podobni zadevi, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, in Vrhovnemu sodišču RS očita, da ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar pa ne sodi v okvir tega spora. Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 54/2021 odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom, kot to navaja pritožba. Pojasnilo je namreč, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih vidikih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu). Pravice do odmora med delovnim časom ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom, saj je treba upoštevati načeloma ugodnejšo ureditev našega zakona, po katerem se odmor všteva v delovni čas in je plačan. Nadalje je poudarilo, da pravica do odmora sama po sebi ni kršena, če delavec odmor koristi na delovnem mestu, in da ni potrebno organizirati zamenjav, ko ima delavec glede na naravo dela možnosti prekinitev in odmorov med izvajanjem nalog. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. Zato tožnici tudi nista bili kršeni v pritožbi izpostavljeni pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. 8. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo; v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnice pa je moralo sodišče presoditi, ali je glede na zatrjevane okoliščine delovnega procesa, to je naravo in intenzivnost dela, tožnica imela možnost koristiti pravico do odmora.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena ZDR-1, ki ureja pravico do odmora. Kot rečeno, do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na naravo in intenzivnost dela dejansko možnost koriščenja odmora. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja zamenjave za čas odmora, potrjuje, da bi tožnica lahko odmor koristila le, če bi ji vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je od konca leta 2018 toženka zagotovila zamenjavo za čas odmora. Ali je tožnica lahko koristila odmor, je stvar materialno pravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisna od navodil glede izvajanja menjav.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila intenzivnost dela na mejnih prehodih (z izjemo mejnega prehoda A.) nizka, česar pritožba ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je bila intenzivnost prehodov na mejnem prehodu A. ponoči nižja kot čez dan. Zato je po pravilni presoji tožnica takrat odmor lahko koristila, vsaj v dveh kosih.1 Drži pritožbena navedba, da so mejni prehod A. uporabljali tudi tujci in ne zgolj lokalno prebivalstvo. Kljub temu, da je bilo na mejnem prehodu A. čez dan več prehodov, pa so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delo večinoma opravljali trije policisti, ki so se lahko menjali in jim je bil na ta način omogočen odmor. Tožnica je v zvezi z mejnim prehodom A. sicer zahtevala plačilo odškodnine le za čas, ko sta na mejnem prehodu delala dva policista, vendar pa tega ni dokazala, saj niti ni točno navedla, kdaj so delo v izmeni opravljali trije policisti, ko je za čas odmora dobila zamenjavo, in kdaj dva, ko zamenjave ni dobila. Kot rečeno, pa do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave. Niso relevantne pritožbene navedbe o frekvenci dnevnih prehodov na mejnem prehodu A. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da statistični podatki dnevnih prehodov meje sami po sebi še ne dokazujejo, v kolikšnem obsegu je na posamezen delovni dan vtoževanega obdobja tožnica opravljala mejno kontrolo. Morebitne kršitve pravice do odmora tožnica ne more temeljiti na izračunu povprečno porabljenega časa za mejne kontrole. Izhajati bi bilo namreč treba iz podatkov o tem, koliko časa ji je posamezna mejna kontrola dejansko vzela. Ker teh podatkov ni in upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, ki so jih policisti že poznali in so jih običajno preverili le enkrat dnevno, ni mogoč zaključek, da je morala tožnica ves čas izvajati mejno kontrolo.

11. Pritožba poudarja, da za odločitev o zahtevku ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imela tožnica tudi dolžnost opazovati okolico. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica kljub temu imela dovolj časa za odmor oziroma je, ko se je odločila za koriščenje odmora, lahko prenehala z opazovanjem okolice. Tožnica tudi ni dokazala, da je morala ves čas nepretrgoma opazovati okolico. To že življenjsko gledano ni mogoče. Ko je opravljala mejno kontrolo, ni mogla hkrati opazovati še okolice, kar izhaja že iz njene izpovedbe. Tudi sicer je bila tožnica dolžna opazovati le območje mejnega prehoda, saj je bila za samo okolico zadolžena Policijska postaja G. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnica v času odmora lahko opustila opazovanje okolice. Nenazadnje je tudi tožnica izpovedala, da je tekom izmene imela čas pojesti malico in oditi na WC in ni trdila, da bi bila zato kaj sankcionirana. Upoštevajoč navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bilo tožnici onemogočeno koriščenje odmora zaradi opazovanja okolice skladno z določili Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.).

12. Pritožba nadalje uveljavlja, da tožnica ni imela pravice do odmora, ker se je od nje terjala stalna pozornost, zato si je lahko vzela čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je morala nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika malico prekiniti, kar naj bi kazalo na to, da ji odmor ni bil omogočen. Upoštevajoč ugotovljeno naravo tožničinega dela in njeno obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka.2

13. Pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica ves čas na razpolago toženki na način, ki naj bi ji onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja in nadzorovanja okolice. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožnici odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj je odmor lahko koristila tudi brez menjave. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da zgolj spremljanje radijske zveze še ne predstavlja posega v pravico do odmora, tožnica pa ne izpostavlja konkretnih dogodkov, ki bi od nje terjali takojšnje reagiranje.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 200/2022, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje (tožnica je v tej zadevi opravljala video nadzor objekta na tajni lokaciji). Tudi sicer tožnica zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko ji naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnice je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristila, zato ni bila podana protipravnost ravnanja toženke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Odmor se lahko koristi tudi v več delih (prim. že omenjeni sklep VSRS VIII Ips 54/2021). 2 Primerjaj 22. točko sklepa VSRS VIII Ips 54/2021.