Jedro

Ker gre pri nepravilni vročitvi za napako sodišča, je že uveljavljeno stališče v sodni praksi, da stranka nepravilnosti pri vročanju ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je napačna vročitev lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da točka II. izreka poslej v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti 102,66 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem nespremenjenem in še izpodbijanem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke (v nadaljevanju toženec) za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 10. 2019 (točka I. izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) povrniti 205,33 EUR stroškov v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svoji pooblaščenki toženec iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz 3. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje po izdaji odločbe o pritožbi toženca zoper zamudno sodbo. Navaja, da soglaša, da je treba napake pri vročanju izpodbijati s pritožbo zoper zamudno sodbo in ne s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, hkrati pa, da je, ker gotovosti in pravne predvidljivosti v sporih praktično ni več, toženec vložil obe pravni sredstvi hkrati, pri čemer je subjektivni rok pri predlogu za vrnitev v prejšnje stanje krajši od pritožbenega, v vmesnem času pa je pričakovano potekel tudi objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec je odgovor na tožbo vložil po preteku roka za odgovor na tožbo, pri čemer je rok zamudil, ker mu tožba v odgovor ni bila pravilno vročena, zato je rok zamudil nezakrivljeno in je upravičena zamuda roka za procesno dejanje utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V nadaljevanju pritožbe toženec govori o povprečni skrbnosti vročevalca, ter da so mu bila pisanja vročena nepravilno neposredno v poštni predal, hkrati pa se sklicuje, da je v nepravdnem postopku II N 450/2019 sodišče predlog vročalo v hišni predalčnik in ne v poštni predal, pri vsem pa se sklicuje še na sodno prakso (VSL I Cp 1348/2014 z dne 21. 5. 2014). Nadalje se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka sklicujoč se na dejstvo, da je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči in ji torej stroški postopka v višini, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, niso nastali. Izvajalcu brezplačne pravne pomoči se namreč skladno z določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) prizna plačilo za delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi. Sodišče je pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ter na tej podlagi ugotovi obseg stroškov v smislu tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato tožnica neposrednega zahtevka za plačilo stroškov postopka do toženca nima, niti ga nima pooblaščenka tožnice kot izvajalka brezplačne pravne pomoči. Sodišče je zato pri odločanju o stroških napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje toženca iz dveh razlogov, prvič zaradi ugotovitve, da je bilo sodno pisanje tožencu pravilno vročeno in drugič iz razloga, ker napačna vročitev ne more biti predmet presoje vrnitve v prejšnje stanje, temveč je to pritožbeni razlog.

6. V primeru, da stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Predpostavka utemeljenosti strankinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda, ki se je stranki pripetila in zaradi katere je zamudila narok ali rok za opravo pravnih dejanj.

7. V našem primeru toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje ni pravilno vročilo tožbe z opozorilom. Toženec torej ne zatrjuje, da je bil v zamudi z opravo pravnih dejanj v postopku, konkretno, da je prišel v zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo zaradi opravičljivega razloga (ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje), temveč zatrjuje napako sodišča, ki je imela za posledico, da je v zamudo prišel. 8. Ker je, kot že rečeno, predpostavka za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda, toženec pa ne zatrjuje, da je do takšne zamude prišlo, temveč zatrjuje, da mu je bilo sodno pisanje napačno vročeno, kar pa pomeni, v kolikor bi se njegova trditev izkazala za resnično, da dejansko do zamude ni prišlo. Zaradi nepravilne vročitve stranki ni moč očitati zamude za opravo dejanj, vezanih na dan vročitve sodnega pisanja.

9. Ker gre pri nepravilni vročitvi za napako sodišča, je že uveljavljeno stališče v sodni praksi, da stranka nepravilnosti pri vročanju ne more uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje1, temveč je napačna vročitev lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog2. 10. V posledici navedenega, ob ugotovitvi, da zatrjevane napake pri vročanju ni mogoče uveljavljati z institutom vrnitve v prejšnje stanje, pritožba toženca ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vsebovano v točki I izreka, potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Ob povedanem je odpadla potreba po odgovarjanju na obširne pritožbene navedbe v zvezi z napačno opravljeno vročitvijo tožbe tožencu. Vprašanje pravilnosti vročitve tega sodnega pisanja bo predmet presoje v pritožbenem postopku ob obravnavanju pritožbe toženca zoper zamudno sodbo.

12. Utemeljena pa je pritožbena graja zoper stroške postopka. Pritožba ima prav, da je bila tožnici v postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči3, s katero je bilo tožnici kot prosilki za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodeno. Slednja se je tožnici dodelila v obsegu sestave in vložitve vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje do izdaje odločbe sodišča prve stopnje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je podal toženec v postopku. Zaradi tega tožnica neposredno ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (ki se nanašajo na njenega pooblaščenca), temveč mora toženec tožnici te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi (peti odstavek 17. člena ZOdv), v konkretnem primeru torej namesto priznanih 205,33 EUR, 102,66 EUR.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v tem obsegu pritožbi toženca ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je znesek znižalo za polovico (točka II. izreka izpodbijanega sklepa). Odločitev temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

14. Toženec je dolžan kriti vse stroške, ki so mu z njegovo pritožbo nastali, čeprav je s pritožbo delno uspel. Skladno z določbo prvega odstavka 156. člena ZPP4 mora stroške, ki nastanejo v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, vselej kriti predlagatelj. To so namreč stroški, ki jih je stranka povzročila zaradi naključja, ki se je primerilo njej in kot takšno naključje se šteje tudi zamuda naroka ali roka iz opravičenega vzroka in z njim povezanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje.5 Posledično je torej stranka, ki je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, dolžna kriti ne glede na uspeh v zvezi s podanim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje svoje stroške tega postopka, prav tako pa dolžna nasprotniku povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi z obravnavanjem tega predloga.

1 Enako : VSL sklep I Cp 1634/2017 z dne 13. 12. 2017, VSL sklep II Cp 199/2017 z dne 15. 3. 2017, VSL sklep I Cp 2821/2016 z dne 11. 1. 2017 in druge. 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. Knjiga, stran 476. 3 Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 1483/2019 z dne 22. 11. 2019. 4 Stranka mora ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. 5 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. Knjiga, stran 42.