Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko se ni opredelilo do njenega dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem detektivke. Toženka je ta dokazni predlog podala v tretji pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo ne v sodbi ne v okviru zapisnikov z glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II., III., IV., V. in VII. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka) se zavrne.

III. Pritožbi zoper sklep z dne 10. 5. 2022 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 25. 5. 2021 (I. točka izreka), kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved (II. točka izreka), ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 30. 7. 2020 na podlagi odpovedi tožnice (III. točka izreka), toženki naložilo, da tožnici plača odpravnino v višini 125.856,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 (IV. točka izreka) ter stroške zagovora v višini 240,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2020 dalje (V. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za avgust 2020 v višini 735,89 EUR, september v višini 555,13 EUR in oktober 2020 v višini 625,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (VII. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom Pd 36/2020 z dne 10. 5. 2022 toženki naložilo, da mora tožnici povrniti stroške sodne takse za tožbo v višini 1.558,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodili del sodbe in sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.; Pravila OZZ) ter 8. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Splošno pravilo je, da so v času bolniškega staleža prepovedane vse aktivnosti, ki niso izrecno odobrene. Tožnica je bila v času od 18. 6. 2020 do 20. 7. 2020 v bolniškem staležu in se gibala izven kraja svojega bivanja, za vsako tako gibanje pa potrebuje odobritev zdravnika. Odločba ZZZS z dne 15. 7. 2020 je dovoljevala tožnici le gibanje v kraju bivališča, osebni zdravnik pa ne more dati drugačnih navodil. V zdravstveni kartoteki tožnica ni imela navodil, naknadna odobritev pa ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je v 9. točki zapisalo, da je prišlo v komunikaciji med zdravnikom in detektivko do določenega nerazumevanja, kar kaže na to, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz poročila detektivke izhaja, da je imela tožnica dovoljenje za obisk najbližje trgovine, kar je zdravnik potrdil s podpisom zapisnika detektivke. Tožnica ni imela odobritve osebnega zdravnika dne 7. 7. 2020, da obišče nakupovalna središča in restavracijo v A. Iz 7. točke sodbe izhaja, da sodišče ni bilo prepričano v izpovedbo zdravnika z gotovostjo, zato bi moralo zaslišati detektivko B. B., da bi razjasnilo, kaj je bilo rečeno. Sodišče se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, zato je potrebno sodbo razveljaviti. Napačen je tudi zaključek, da se je tožnica dne 3. 7. 2020 dobila s predsednikom uprave C. D. D. na zasebni kavi, glede na ugotovitve iz poročila detektivke, do katerega se sodišče sploh ne opredeli in okoliščino, da je bila naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja zaposlena pri družbi C. Oporeka tudi odločitvi glede odpravnine. Sodišče se ni opredelilo do navedb o ničnosti sedmega odstavka 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ker je v nasprotju z določbo 108. člena ZDR-1 in 270. členom Zakona o gospodarskih družbah. Sodišče ni ugotavljalo, da tožnica ob podani odpovedi ni pojasnila ali utemeljila odpovednega razloga, na podlagi katerega bi bila upravičena do odpravnine. Glede tega je bilo predlagano zaslišanje E. E., katerega je sodišče sicer zaslišalo, vendar se ni opredelilo do njegove izpovedbe. Toženka izpodbija tudi sklep, s katerim ji je sodišče naložilo, da tožnici povrne strošek sodne takse. Takšen sklep lahko sodišče izda šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, poleg tega toženki ni vročilo zahteve za povrnitev stroškov sodne takse, s čimer ji je onemogočilo, da se o tem izjavi, prav tako se ne da preizkusiti pravilnosti višine prisojene takse. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici se je očitalo, da je dne 3. 7. 2020 odšla na poslovno zasebni sestanek v gostinski lokal s predsednikom uprave C., d. d., nato pa v nakupovalna središča v A., dne 7. 7. 2020 pa je ponovno odpotovala izven kraja bivanja v nakupovalna središča in gostinski lokal v A., s čimer je kršila določbe ZDR-1, pogodbo o zaposlitvi in Pravilnik o odgovornosti za delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v navodila tožničinega zdravnika, z zaslišanjem tožnice in zdravnika F. F. ugotovilo, da je osebni zdravnik tožnici dal dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, druženje dne 3. 7. 2020 je bilo zasebne narave, pri čemer druženja tožnici niso bila prepovedana, zato je razveljavilo izpodbijano izredno odpoved. Ostalih dokazov s tem v zvezi ni izvajalo.

7. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko se ni opredelilo do njenega dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem detektivke B. B. Toženka je ta dokazni predlog podala v tretji pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo ne v sodbi ne v okviru zapisnikov z glavne obravnave. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (213. člen ZPP), pri čemer pa mora, kadar katerega od dokazov ne izvede, navesti razloge za takšno odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Toženka sicer ni uveljavljala kršitve pravil postopka po prvem odstavku 286.b člena ZPP glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem B. B. v okviru postopka na prvi stopnji, vendar tega glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo, prej kot v pritožbi ni mogla storiti. Šele ko sodišče pojasni, zakaj določenega dokaznega predloga ne bo izvedlo, lahko stranka uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka zaradi neizvedbe dokaznega predloga.

8. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga toženke v zvezi z zaslišanjem B. B., toženka utemeljeno uveljavlja, da ji je bila s tem odvzeta možnost sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na naravo kršitve, gre za pravico stranke, da se v postopku izjavi, ki mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, pritožbeno sodišče ne more samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, s temi razlogi niti ni seznanjeno, zato je potrebno izpodbijani del sodbe v II., III., IV., V. in VII. točki izreka razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaslišanje priče B. B. je bilo sicer predlagano samo glede zahtevka, ki se nanaša na izredno odpoved, vendar je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi neposredno povezana s tožbenim zahtevkom glede plačila stroškov zagovora in odpravnine, zato je potrebno sodbo razveljaviti tudi v tem delu. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici prisodilo odpravnino na podlagi šestega odstavka 8. člena Pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katerega ji odpravnina pripada, če katerakoli stranka odpove pogodbo o zaposlitvi brez krivdnega razloga na strani delavke, zato je odločitev o tem delu zahtevka odvisna od odločitve o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do dokaznega predloga toženke v zvezi z zaslišanjem priče B. B. tako, da ta dokaz ali izvede ali pa ustrezno obrazloži razloge za njegovo zavrnitev ter nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožnice glede nezakonitosti odpovedi, stroških zagovora in plačilu odpravnine. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je v okviru pravilne uporabe materialnega prava za presojo zakonitosti izredne odpovedi podane na podlagi 8. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pomembno tudi, ali je tožnica za vsak očitan odhod izven kraja bivanja imela izrecno odobritev osebnega zdravnika,1 kot to določajo Pravila OZZ v drugem odstavku 233. člena, na kar utemeljeno opozarja pritožba, zato naj sodišče v ponovljenem postopku ugotovi tudi navedena dejstva.

9. Toženka je s pritožbo izpodbijala tudi I. točko izreka sodbe, s katero je sodišče dovolilo spremembo tožbe. Ker pritožbenih ugovorov zoper to odločitev v pritožbi ne podaja, je pritožbeno sodišče odločitev (pravilno sklep) o dopustitvi spremembe tožbe preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in zakonita, zato je pritožba v tem delu neutemeljena in jo je zavrnilo.

10. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo v delu, kjer je sodišče ugodilo tožničinemu zahtevku in toženki naložilo plačilo stroškov postopka, je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep sodišča z dne 10. 5. 2022, s katerim je toženki naložilo, da tožnici povrne strošek sodne takse v višini 1.558,00 EUR. Odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati strošek sodne takse za postopek na prvi stopnji, je namreč odvisna od uspeha tožnice s tožbenim zahtevkom. Ob tem velja še opozoriti, da je v času odločanja veljala novela Zakona o sodnih taksah-1D (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 204/2021), na podlagi katere v postopkih individualnih delovnih sporov pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse določi sodišče v odločbi o stroških postopka ob uporabi določb ZPP glede povrnitve stroškov postopka, pri čemer delavec kot tožnik ne plača sodne takse, ampak jo v primeru, da z zahtevkom uspe, plača delodajalec.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej VIII Ips 8/2020.