Jedro

Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da kljub temu, da sta temelj in višina tožnikove terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1 sporna (ker njena višina med strankama ni bila dogovorjena in ker sodišče o njej še ni odločalo), to v tej zadevi ne predstavlja ovire za predpravdno pobotanje za njegove terjatve s terjatvijo tožene stranke. Prav tako je glede drugega vprašanja zavzelo stališče, da pride delavec v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katere je delavec prejel odpravnino.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 247/2015 z dne 8. 12. 2015 zavzelo stališče, da je pri odmeri sorazmernega dela odpravnine potrebno upoštevati višino razlike med plačo, ki bi delavcu šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo na podlagi ponujene pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo. Zakon ne določa, koliko znaša sorazmerni del odpravnine in tudi ne določa kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, kar je razumljivo glede na to, da napotuje na dogovor med delavcem in delodajalcem. Vendar to ne pomeni, da ta pravica ni določljiva. Če ne pride do dogovora med delavcem in delodajalcem, mora o tej pravici odločati sodišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova vračila dela odpravnine v višini 2.132,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.064,06 EUR od 23. 5. 2013 dalje do plačila in od zneska 1.068,45 EUR od 17. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati: regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 1.064,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje do plačila in regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 1.068,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 471,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2019 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 2.316,46 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je v predmetni zadevi opr. št. VIII Ips 170/2018 z dne 8. 6. 2019 ugodilo reviziji in razveljavilo točke II, III, IV in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno obravnavo. Tožena stranka ponovno poudarja, da ne soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča RS in sodišča prve stopnje, da je bil možen materialnopravni predpravdni pobot s terjatvijo iz naslova sorazmerne odpravnine. Ta terjatev je glede na ureditev v ZDR-1 zelo specifična, saj je pojem "sorazmerne odpravnine" nedefiniran, po dosedanji sodni praksi pa gre za t.i. pravni standard, ki ga oblikuje sodišče v vsaki konkretni zadevi z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. Dejstvo je, da tožnik v zvezi z zahtevkom za sorazmerno odpravnino ni sprožil nobenega sodnega spora, v tem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšna naj bi bila pripadajoča sorazmerna odpravnina, vendar o tem ni odločilo. V izreku se znesek 7.388,91 EUR nikjer ne pojavlja. Z vidika tožene stranke je to sporno, če o višini sorazmerne odpravnine ne obstaja pravnomočna sodna odločba. Tožena stranka se je tekom predhodnega postopka sklicevala na judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 247/2015 z dne 8. 12. 2015, da v primeru, če ne pride do sporazuma o sorazmerni odpravnini v smislu šestega odstavka 91. člena ZDR-1 mora o tej pravici odločiti sodišče. Tožena stranka je prepričana, da je bilo stališče Vrhovnega sodišča RS preuranjeno in niso bile vzete v obzir vse specifičnosti terjatve za sorazmerno odpravnino. Tudi sicer gre za materialnopravno zmotno stališče. Sodišče prve stopnje je sicer stališču Vrhovnega sodišča RS sledilo, je pa v obrazložitvi uporabilo nejasno besedno zvezo, da je terjatev določna in likvidna. Doslej se je v tej zvezi uporabljal termin "določena" ali "določljiva", kar je bilo tudi toženi stranki logično. Obrazložitev sodbe je v tem delu nejasna, tako da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odpoved s ponudbo nove pogodbe je zakonita, četudi je delavcu ponujeno novo delovno mesto z nižjo plačo in ne glede na to, koliko nižja je nova plača. V tem primeru je dejansko šlo le za eno stopnjo nižjo izobrazbo, kar je minimalna razlika. Dejstvo je, da tožnik na prostem trgu delovne sile ne bi mogel z lahkoto dobiti zaposlitve za delovno mesto, za katero nima visoke izobrazbe. Četudi ne bi sprejel ponujene zaposlitve pri toženi stranki, bi pri drugem delodajalcu praviloma lahko kandidiral le za zaposlitev na delovnem mestu z višjo izobrazbo. Tožena stranka vztraja, da je bila tožniku priznana previsoka sorazmerna odpravnina, zato je tudi stališče, da je predpravdno prenehala celotna preostala terjatev za vračilo odpravnine iz te odpovedi, zmotno. Po mnenju tožene stranke v primeru, če ugovor procesnega pobota tožene stranke ni utemeljen, ni potrebno spreminjati t.i. trodelnega izreka, saj ugotovitev obstoja obeh terjatev ne sledi izrek pobota do višine nižje terjatve. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe v celoti ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča je nedvomno pravilna in zakonita. Tožena stranka je tožnikovim terjatvam uveljavljala pobot s svojo terjatvijo, za katero je sodišče ugotovilo, da je zaradi predpravdnega pobotanja ugasnila: v času uveljavljanja v pobot ta terjatev tožene stranke ni več obstajala. Tožnik je s pobotno izjavo z dne 15. 4. 2015 pobotal svojo terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine v višini 7.388,91 EUR s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine do te višine. Čim stranka uveljavlja predpravdno pobotanje v pravdi, mora sodišče ugotavljati, ali sporna terjatev obstoji. Zato je sodišče pravilno v tem postopku ugotavljalo, ali je v pobot uveljavljanja terjatev tožene stranke res prenehala, kar nujno pomeni, da je tudi ugotavljalo obstoj terjatve tožnika iz naslova sorazmerne odpravnine. Med strankama ni prišlo do sporazuma o sorazmerni odpravnini, je pa to sorazmerno odpravnino ugotavljalo sodišče v tem postopku; torej je bilo v celoti zadoščeno stališču v sodbi VIII Ips 247/2015 z dne 8. 12. 2015. To pa pomeni, da je sedaj odločeno o višini sorazmerne odpravnine, res še ne pravnomočno, ker je tožena stranka zoper sodbo vložila pritožbo. Tožnik je konkretno navedel način izračuna sorazmerne odpravnine, tožena stranka tega izračuna ni grajala, tudi ni predlagala uporabe drugačnih kriterijev za izračun sorazmerne odpravnine; v pritožbi navedeni drugačni kriteriji pa so prepozni. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe o tem, da je le "minimalna razlika" v izobrazbi med prejšnjim delovnim mestom in novim delovnim mestom, saj je določba petega odstavka 91. člena ZDR-1 popolnoma jasna in nedvoumna. Kot kriterij za določitev sorazmerne odpravnine se ne more uporabljati zgolj okoliščina, za koliko stopenj nižja izobrazba se zahteva; prav tako tudi ne hipotetična mnenja o možnosti zaposlitve na trgu. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 247/2015 z dne 8. 12. 2015 zavzelo stališče, da je pri odmeri sorazmernega dela odpravnine treba upoštevati višino razlike med plačo, ki je delavcu šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo na podlagi ponujene pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto. Pri višji razliki je delavec upravičen do večjega dela odpravnine, ki gre delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri nižji razliki pa je upravičen do manjšega dela odpravnine. Sodišče je tudi odločilo, da ni nobenega razloga, da najvišji možni sorazmerni del odpravnine znaša dve tretjini pripadajoče odpravnine. Dejstvo je, da je tožnik zaradi tega, ker je sprejel ponujeno novo neustrezno zaposlitev bistveno prikrajšan pri prejemkih (za 43 % kot je to naračunalo sodišče prve stopnje). Na podlagi 108. člena ZDR-1 so kriteriji za določitev odpravnine trije: prejeta plača delavca, število let zaposlitve in glede na to višina osnove. Te kriterije tožnik upošteva tudi pri izračunu sorazmerne odpravnine, kriteriji so tudi matematično preverljivi. Pravilen je tudi izrek sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Obrazložitev sodbe v delu obrazložitve, uporabe termina da je terjatev "določena" ali "določljiva", ni nejasna in ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana v delu, ko je sodišče v obrazložitvi uporabilo besedno zvezo, da je terjatev določna in likvidna.

7. Iz predloženega spisa izhaja, da je v predmetni zadevi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 170/2018 z dne 18. 6. 2019 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka (ki se nanaša na II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter v II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v II., III., IV. in VI. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka). V nadaljevanju je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). Tožnik je v zadevi podal predlog za dopustitev revizije, ki jo je revizijsko sodišče s sklepom VIII DoR 57/2018 z dne 17. 5. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je možno pobotati terjatev iz sorazmernega dela odpravnine po določbi šestega odstavka 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), čeprav njena višina med strankama ni bila dogovorjena in sodišče o tem še ni odločalo ter kdaj je delavec v zamudi z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v sodnem postopku ugotovljena njena nezakonitost. 8. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da kljub temu, da sta temelj in višina tožnikove terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1 sporna (ker njena višina med strankama ni bila dogovorjena in ker sodišče o njej še ni odločalo), to v tej zadevi ne predstavlja ovire za predpravdno pobotanje za njegove terjatve s terjatvijo tožene stranke. Prav tako je glede drugega vprašanja zavzelo stališče, da pride delavec v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katere je delavec prejel odpravnino. Navedena stališča je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo.

9. Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, ki navaja, da ne soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča RS in sodišča prve stopnje zavzetega v ponovnem sojenju, da je bil možen materialnopravni predpravdni pobot s terjatvijo iz naslova sorazmerne odpravnine. Pritožbeno sodišče navaja, da so sodišča nižjih stopenj dolžna upoštevati stališča Vrhovnega sodišča RS, kar je sodišče prve stopnje tudi v predmetni zadevi upoštevalo. Iz predmetne zadeve izhaja, da je v predhodnem postopku sodišče pravnomočno odločilo v zadevi I Pd 2909/2013 z dne 18. 4. 2014 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 679/2014 z dne 13. 10. 2014, ker je bila kot nezakonita razveljavljena odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je sodišče tudi ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Tožena stranka je tožnika po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe pozvala nazaj na delo in mu izplačala vsa nadomestila plače, ni mu pa izplačala regresov za letni dopust za leto 2013 in 2014, čeprav mu regres za letni dopust pripada na podlagi 131. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnika, glede na to, da tožena stranka uveljavlja procesni pobot s svojo terjatvijo v višini 7.388,91 EUR iz naslova neupravičeno prejete odpravnine. Tožnik je toženi stranki odgovoril, da je del terjatve iz naslova odpravnine na podlagi svoje pobotne izjave z dne 15. 4. 2015 pobotal svojo terjatvijo iz naslova sorazmerne odpravnine za neustrezno zaposlitev v višini 7.388,91 EUR in zato je terjatev ugasnila, preostali znesek v višini 10.714,64 EUR pa je vrnil toženi stranki 25. 8. 2015. Pobotanje po OZ je način prenehanja obveznosti izven pravde, za kar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Pogoji za pobot so določeni v 311. členu E-OZ (vzajemnost, istovrstnost, zapadlost), pri čemer sta v sodni praksi oblikovana še dva pogoja in sicer iztožljivost terjatve in likvidnost. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 170/2018 z dne 18. 6. 2019 navedlo, da izraz likvidnost nima jasno določene vsebine, izhaja predvsem iz stališča prof. dr. A.A., ki nelikvidno terjatev opredeljuje kot terjatev, ki je sporna ali še ni določena. Nelikvidna je tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločena in zelo dvomljiva, kar pa predmetna terjatev sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR ni. Tožnik je navedel način izračuna sorazmerne odpravnine, česar pa tožena stranka ni grajala, tudi ni predlagala uporabe drugačnih kriterijev, tako da so pritožbene navedbe v zvezi s tem prepozne. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 247/2015 z dne 8. 12. 2015 zavzelo stališče, da je pri odmeri sorazmernega dela odpravnine potrebno upoštevati višino razlike med plačo, ki bi delavcu šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in plačo na podlagi ponujene pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo. Zakon ne določa, koliko znaša sorazmerni del odpravnine in tudi ne določa kriterijev za določitev sorazmernega dela odpravnine, kar je razumljivo glede na to, da napotuje na dogovor med delavcem in delodajalcem. Vendar to ne pomeni, da ta pravica ni določljiva. Če ne pride do dogovora med delavcem in delodajalcem, mora o tej pravici odločati sodišče. Kot je navedlo sodišče prve stopnje tožena stranka višini izračuna tožnika ni nasprotovala, torej so njene pritožbene navedbe v tej zvezi tudi prepozne. Oblikovanje tričlenskega izreka sodbe je pri procesnem pobotanju praviloma potrebno, ni pa nujno v primeru, kot je obravnavani (glede na sicer pravilno odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve).

10. Sodišče je pravilno odločilo o regresih za letni dopust za leto 2013 v znesku 1.064,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje do plačila ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 1.068,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 do plačila ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 471,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 20. 8. 2019 dalje do plačila, kar predstavlja znesek, kar je tožnik plačal toženi stranki iz naslova stroškov postopka, pri čemer pa je bila sodba razveljavljena.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadevi. Odločitev temelji na 165. členu ZPP.