Jedro

Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke po plačilu zneska 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.943,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil toženec znan alternativni zdravilec, ki se je ukvarjal z bioterapevtsko obravnavo. Tožnik je v mesecu septembru (11. 9. 2006) opravil pri toženi stranki terapijo, ki jo je toženec izvajal v okviru zaposlitve pri družbi L. p. d.o.o. Tožnik je najprej opravil radiostezijo in pregled z nihalom. Pri tem je izvedel tudi masažo v predelu dimelj, nato ga je napotil na terapevtski oddelek, kjer je potekalo zdravljenje z biospektrum savno oziroma z biospektričnimi aparati. Tožnik je opravil sedem terapij, podpisal je popisni list, ki ga je moral izpolniti pred pričetkom terapij pri tožencu. Sodišče prve stopnje pa je nato zaključilo, da tožniku v tem postopku ni uspelo dokazati zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in s tem nastanka škodnega dogodka. Masaža venskih zaklopk sama po sebi še ne predstavlja protipravnega ravnanja, še zlasti v primeru, ko je oseba, pri kateri se izvaja, nanjo vnaprej opozorjena, kot je to bilo v konkretnem primeru. Tožnik je namreč sam priznal, da mu je toženec omenil, da bo masaža potrebna. Pri tem pa ni mogoče oceniti kot protipravno ravnanje tudi kakšen občasen, nehoten ali nezaveden dotik spolnega uda, do katerega lahko pride med samo masažo venskih zaklopk, zaradi bližine spolnega uda in mesto, kjer se izvaja masaža, ki ga je kot možno dogajanje med masažo priznal tudi toženec sam. Tožnik pa tudi ni uspel dokazati, da je toženec storil protipravno ravnanje, ko naj bi tožnika otipaval v predelu spolovila, ga prijemal in masiral izmenično za moda, dimlje in za spolovilo, pritisnil ob njegovo telo svoje golo telo in nabrekli spolni ud in pri tem doživel tudi orgazem. Na podlagi izvedenih dokazov sodišče ni moglo z zanesljivostjo v skladu z določbo člena 215 ZPP, ugotoviti sklopa dejstev, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da je do zatrjevanega škodnega dogodka in protipravnega ravnanja toženca sploh prišlo. Dvom v sam nastanek škodnega dogodka še posebno vzbuja tudi ravnanje tožnika po domnevnem škodnem dogodku, ko je kljub temu, da naj bi bil spolno zlorabljen med terapijo pri tožencu, še naprej nadaljeval s terapijami. Sodišče dvomi, da bi se nekdo, ki bi bil spolno zlorabljen, že naslednji dan po domnevni spolni zlorabi ponovno odpravil na domnevni kraj zlorabe. Nelogično je tudi, da je tožnik kazensko ovadil toženca šele aprila 2007, torej več kot sedem mesecev po domnevnem škodnem dogodku. Toženec je bil oproščen vseh očitkov glede kaznivega dejanja spolne zlorabe. Ker bi moral v skladu s pravili o dokaznem bremenu sklop dejstev, ki tvorijo dejanski stan škodnega dogodka in protipravnega ravnanja toženca, dokazati tožnik, pa mu tega ni uspelo, sodišče zaključuje, da ni podan že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost ravnanja toženca, zato je moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnika že iz tega razloga, po temelju zavrniti v celoti. Sodišče pa ugotavlja, da tožniku tudi nastanka nedopustne škode v tem postopku ni uspelo dokazati, saj njegova izpoved, izpoved kot priče zaslišane tožnikove žene M. J. in predložena izvida iz JZ ZD za zanesljivo ugotovitev, da je škoda tožniku sploh nastala, namreč ne zadoščajo. Tožnik pa ni pravočasno predlagal dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi edini lahko potrdil tožnikove trditve o nastanku nedopustne škode in tudi vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženca in nastalo nedopustno škodo tako, da mu ni uspelo dokazati niti preostalih elementov odškodninske odgovornosti toženca, glede katerih je na njemu dokazno breme, zato je tudi iz tega razloga tožnikov tožbeni zahtevek potrebno po mnenju sodišča prve stopnje v celoti zavrniti že po temelju. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev s pritožuje tožnik. Podaja laično pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in storitev bistvenih kršitev določb ZPP. Po mnenju pritožnika je bila masaža mednožja tožnika v celoti nepotrebna, saj tožnik nikoli ni bolehal za prostato ali za težave z venskimi zaklopkami. Trditev o tem, da je moral biti toženec sam pri teh terapijah, nima nobene podlage. S tem, ko je tožnik podpisal popisni list, ni dal dovoljenja za takšno zlorabo, storjeno s strani toženca. Nadalje je navajal, da je že dne 11. 12. 2006 obvestil celjsko policijsko postajo o storitvi kaznivega dejanja spolne zlorabe. Ostale podrobnosti o sami zlorabi, so razvidne iz obširne dokumentacije v kazenskem spisu K 20630/2010 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Nadalje navaja, da je bil dne 13. 9. 2006 v obupnem stanju, ko je obrazložil potek celotne zlorabe fizioterapevtki B. H. Le-ta pa mu je povedala, da s storilcem to je s tožencem, ne bo imel več nobenega stika. Policiji je stalno navajal isti opis storitve kaznivega dejanja. Pomemben je dokaz, ki sledi iz telefonskih pogovorov in sodnica sploh ne omenja samega CD-ja in povzetka telefonskih pogovorov, iz katerih pa je jasno razvidno, da je L. priznal storjeno zlorabo s tem, ko je navedel, da to, kar se je zgodilo, ne bo mogel dokazati. V povzetku telefonskih pogovorov so navedena tudi ostala dejstva, kot npr. da bo prišel z zdravilnim aparatom v C. in mu pokazal, kako si bo s tem aparatom pozdravil nastale težave zaradi spolne zlorabe. Sodnica bi morala poskrbeti za postavitev ustreznega izvedenca. Navedbe toženca, da je srčni bolnik, nimajo nobene teže v tem postopku. Celotno zadevo je prijavil na tožilstvu in tudi protikorupcijski komisiji. Oškodovanec, v predmetnem civilnem postopku sploh ni bil zaslišan. Sodnica samo navaja, da se upoštevajo izjave K. J. na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v predkazenskem postopku, enako velja tudi glede izjav priče J. L. in J. M. S tem je šlo za pomanjkljivo vodenje civilnega postopka. V novi obravnavi, se naj zaslišijo vse predlagane priče. Zaradi sodbe, se mu je zdravstveno stanje še poslabšalo. V dopolnitvi pritožbe nato ponavlja te pritožbene trditve in še navaja, da na samem CD-ju ni celoten povzetek telefonskih pogovorov iz katerih pa je jasno razvidno, da je L. S. priznal storjeno zlorabo. V sodbi se prav tako ne omenjajo pomembni podatki iz članka, ki je bil objavljen v S. n. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožnik smiselno uveljavlja, ob uporabi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi, s tem, ko sodišče ni neposredno zaslišalo obe pravdni stranki in zaslišalo prič, ni storilo očitano bistveno kršitev določb ZPP. Tožnik je sicer predlagal tudi dokaze z zaslišanjem tožnika in toženca ter z zaslišanjem prič, vendar pa je ta dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem, na naroku za glavno obravnavo dne 6. 6. 2013, umaknil. Iz razpravnega zapisnika s tega dne je razvidno, da je tožnik nato sam podal soglasje, da se na mesto neposrednega zaslišanja pravdnih strank preberejo vsi zapisniki o njunih zaslišanjih v kazenskem postopku, saj je to najbolj ekonomično in bo to tudi pripomoglo k hitrosti tega postopka. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da se o navedbah pravdnih strank dopusti dokazovanje z branjem listin iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 20630/2010 in sicer zapisnik o zaslišanju toženca kot obdolženca z dne 1. 9. 2008, zapisnik o zagovoru toženca kot obdolženca z dne 27. 9. 2011, zapisnik o zaslišanju tožnika kot priče z dne 27. 9. 2011, zapisnik o zaslišanju priče M. J. z dne 24. 3. 2009, zapisnik o zaslišanju priče D. T. z dne 25. 10. 2011, zapisnik o zaslišanju prič B. H. z dne 24. 3. 2009 in 25. 10. 2011, dopusti se tudi dokazovanje z branjem sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 7780/2012 z dne 20. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je tako izvajalo dokaze, na podlagi dokaznega predloga tožeče stranke in je v tej zvezi sprejelo pravilen dokazni sklep, ki ga je navedlo v točki 6 in 7 obrazložitve. Sodišče, na podlagi dokaznega predloga tožeče stranke ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče dr. M. H., dr. A. V., S. Š., M. K. in S. K., saj je tožnik svoje dokazne predloge za zaslišanje teh prič, umaknil z vlogo z dne 17. 2. 2010, dokazni predlog za zaslišanje priče dr. M. H. pa nato še enkrat na naroku 6. 6. 2013. Sodišče tudi ni izvedlo s strani tožnika predlagana dokaza z izvedencem medicinske stroke, saj je ta dokaz tožnik predlagal v skladu s 286. členom ZPP, prepozno. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno med dokaznimi sklepi zapisalo, da bi moral tožnik, za svoje trditve glede njegovega zdravstvenega stanja in o vzročni zvezi med zdravstvenim stanjem tožnika in ravnanjem toženca, predlagati tudi ustrezne in primerne dokaze, med katerimi je prav gotovo najpomembnejši dokaz z izvedencem medicinske stroke. Tega pa tožnik ni storil, čeprav je glede na navedbe v njegovi vlogi dne 1. 3. 2010, že na prvem naroku za glavno obravnavo očitno vedel, da bi takšen dokaz moral predlagati. Tožnik je imel tekom postopka na prvi stopnji tudi ustreznega, kvalificiranega pooblaščenca. Glede na obrazloženo, ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v celoti sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke in je o tem zavzelo pravilno in obširno obrazložitev, vsebovano v točki 6 in 7 obrazložitve sodbe.

Neutemeljena je tudi pritožba, glede izvedbe dokazov s poslušanjem CD-ja, in z zvočnimi posnetki, telefonskih pogovorov tožnika in toženca, ki se v spisu nahajajo kot priloga pod A 13. Ko je sodišče poslušalo zvočni posnetek telefonskih pogovorov, je ugotovilo, da s tem zvočnim posnetkom ni kršena niti ustavno zagotovljena pravica do zasebnosti toženca, niti z ustavo zagotovljena kakšna druga pravica. V zvezi z dokazno oceno tega CD posnetka, je sodišče prve stopnje, sprejelo pravilno in obrazloženo odločeno v točki 17 obrazložitve. Navedeni zvočni posnetek telefonskih pogovorov in njihov zapis namreč ne potrjuje, niti ne ovrže trditve tožnika o tem, da je do škodnega dogodka, na način in v okoliščinah, ki jih zatrjuje, sploh prišlo, saj so vsi pogovori zelo splošni in nekonkretizirani, v njih ni zaslediti nobene konkretne omembe dogajanj, ki naj bi se med tožnikom in tožencem odvijali dne 11. in 12. 9. 2006, gre zgolj za neka namigovanja o tem, da se je med terapijo tožnika pri tožencu, zgodilo nekaj nedopustnega, da ima tožnik zato določene težave, kaj naj bi se takrat konkretno sploh dogajalo, pa iz teh pogovorov ne izhaja. Prav tako toženec med temi pogovori nikoli ne prizna, da je med terapijami storil kaj nedopustnega, kaj neobičajnega. Zvočni posnetek telefonskih pogovorov tako dokazuje zgolj to, da je tožnik, toženca po opravljenih terapijah in domnevnem škodnem dogodku večkrat klical, ne pa tudi zatrjevanega nedopustnega ravnanja toženca, med terapijami tožnika pri njemu. Pritožbene trditve tožnika, da se na CD-ju ne nahajajo zapisi vseh izjav, katere je podal toženec, pa prav tako ne potrjujejo, da se na CD-ju nahaja kaj več, kakor je to slišalo sodišče prve stopnje. V tem delu tako pritožba ne more dodatno utemeljiti nepriznanja toženca, o njegovem nedopustnem ravnanju. Te dodatne navedbe, pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP).

Sodišče je nadalje dokazno ocenilo izvid JZ ZD C. z dne 26. 10. 2007, kateri pa niti ne potrdi, niti ne ovrže tožnikovih trditev o škodnem dogodku in nedopustnem ravnanju toženca. Iz psihiatričnega izvedenskega mnenja dr. M. K. z dne 10. 9. 2009 prav tako ne izhaja potrditev trditve tožnika, o nastalem škodnem dogodku. Tudi iz rezultata o zavrnitvi kazenske odgovornosti toženca iz kazenske zadeve izhaja, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja toženca in tudi ne nasploh samega škodnega dogodka, kot enega od elementov za dokazanost storitve civilnega delikta. Nadalje, je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpoved priče B. H., ki je izpovedala, da ji je tožnik povedal o škodnem dogodku, ovrgla pa je njegovo izpoved o tem, da je na dan in v času storitve škodnega dogodka ni bilo v službi. O samem dogajanju med tožencem in tožnikom, pa ni vedela povedati ničesar. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi dokazno ocenilo izpoved priče, žene tožnika M. J. kot pristransko, glede na njen interes za izid tega pravdnega postopka.

Zato je sodišče prve stopnje, v celoti pravilno uporabilo določbo člena 215 ZPP, saj sodišče na podlagi izvedenih dokazov, ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstva protipravnega ravnanja toženca in samega škodnega dogodka in je zato o obstoju teh dveh elementov, sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Pri tem se je pravilno opredelilo do določb materialnega prava in sicer člena 131 OZ in na določbe prvega odstavka 131. člena OZ, ki je materialnopravna podlaga za povrnitev škode, s strani storilca civilnega delikta. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ, je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Dokazno breme za nastanek elementov odškodninske odgovornosti, je zato na strani tistega, ki dokazuje nastanek civilnega delikta. Tako je bilo dokazno breme za dokazovanje škodnega dogodka in protipravnosti ravnanja toženca, na strani tožnika. Tega dokaznega bremena pa tožnik ni zmogel in ni dokazal nobenega od elementov civilnega delikta, po zaključku sodišča prve stopnje ne škodnega dogodka, ne protipravnosti in tudi ne nastanka škode. Tako so pravilni materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati elementov odškodninske odgovornosti toženca, oziroma je toženec uspel dokazati, da ni kriv. Vse obravnavane pritožbene navedbe, teh dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ne morejo omajati.

Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (vse po drugem odstavku 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.