Jedro

Za dodelitev brezplačne pravne pomoči zadošča, da so možnosti stranke za uspeh v postopku ugotovljene s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. Bpp 268/2019-2 z dne 29. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sklep in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. IV P 94/2018-61 z dne 18. 4. 2019, ker je presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz obrazložitve izhaja, da želi tožnica brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe zoper zgoraj navedena sklep in sodbo, s katero je sodišče neutemeljeno zaupalo mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo očetu, kršilo pa je tudi določbe pravdnega postopka, ker prosilke kot stranke v postopku ni zaslišalo. Organ za brezplačno pravno pomoč povzema obrazložitev navedenega sklepa in sodbe, s katero je bilo med drugim odločeno, da se mld. A.A. zaupa v varstvo in vzgojo očetu, prosilki kot materi pa je bilo naloženo plačevanje preživnine v višini 120,00 EUR mesečno. V nadaljevanju povzema dokazni postopek, zlasti izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije B.B., in razloge sodišča za odločitev. Iz teh izhaja, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otroka, pri tem pa je sodišče upoštevalo, da tožnik biva v stanovanju, kjer je A.A. odraščal ter da zna bolje vzpodbujati otrokovo avtonomijo v razvoju in mu bolj striktno postavljati meje. Sodišče je zaznalo na obravnavi, da je oče bolj pomirjujoč in se želi s toženko o vsem dogovarjati, ter toženki ne očita posameznih dejanj. Zato je sodišče odločilo, da se mld. A.A. zaupa v vzgojo in varstvo očetu, saj je prepričano, da bo oče svoje odgovornosti izvajal striktno in odgovorno, znal pa bo tudi razviti primerno komunikacijo s tožnico glede otroka.

2. Ko organ za brezplačno pravno pomoč tehta, kolikšna je verjetnost izgleda za uspeh pri prosilki, ugotavlja, da je verjetnost, da bi prosilka uspela z vložitvijo pritožbe zoper sklep in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti manjša, kot pa verjetnost, da ne bi uspela, saj je sodišče svojo odločitev o zaupanju mld. A.A. v varstvo in vzgojo očetu ter nezaslišanju obeh pravdnih strank temeljito pojasnilo. Zato organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zaradi česar ne bi bilo utemeljeno in razumno dodeliti zaprošene brezplačne pravne pomoči. Ker tožnica vsebinskega pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje, se organ za brezplačno pravno pomoč ni ukvarjal z vsebinskim pogojem iz 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP ter z materialno-premoženjskim pogojem.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z izpodbijano odločitvijo, da je v sodbi odločitev glede nezaslišanja pravdnih strank temeljito obrazložena. Tožeča stranka je namreč želela svoje zaslišanje iz razloga, da sodišče oceni njeno primernost za vzgojo in varstvo otroka, ne pa glede nesporno ugotovljenih dejstev, koliko znaša strošek preživljanja otroka in kolikšen je zaslužek pravdnih strank. To je še toliko bolj pomembno iz razloga, ker je izvedenka ugotovila, da sta oba starša primerna za vzgojo in varstvo otroka. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka opisuje svoje nestrinjanje s sodbo, zoper katero želi vložiti pritožbo. Dejstvo, da otrokov oče živi v stanovanju, v katerem je živela družina do razpada, je nebistveno glede na to, da sodišče hkrati ugotavlja, da otrok preživi pri tožnici več časa kot pri očetu. V nadaljevanju opisuje okoliščine, zaradi katerih je tožnica primernejša, da se ji otrok zaupa v vzgojo in varstvo, med njimi, ker je dejavnost, ki jo opravlja tožnica le 3 km oddaljena od vrtca, ki ga obiskuje A.A., oče pa je v službi v Lendavi, ki je oddaljena okoli 40 km. Navaja, da sodišče prve stopnje spregleda ugotovitve izvedenke, da se otrokov oče boji, da so inštitucije bolj naklonjene materam, da je nepravilno ugotovljen delovni čas tožnice, ki ima frizerski salon, ter navaja svoje vzgojne metode kot primernejše za otroka, zaradi ugotovitev vseh teh relevantnih dejstev pa bi bilo tudi nujno zaslišati tožnico. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

7. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna. Kdaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna, določa tretji odstavek 24. člena ZBPP, kot je navedeno v tč. 6 te obrazložitve.

8. Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti (glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018).

9. Pri tem je treba upoštevati, da je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). V primeru, ko gre za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pritožbenem postopku, pa se na ta način uresničuje tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

10. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, torej s tehtanjem razlogov oziroma dokazov za in proti (kot napačno organ za brezplačno pravno pomoč v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje svojo odločitev), ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavnoskladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride.

11. Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe in sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti, zoper katero želi prosilka vložiti pritožbo, je razvidno, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da sta oba starša primerna, da se jima mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo, nato pa je sodišče ob tehtanju različnih okoliščin odločilo, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Na osnovi tega je mogoče ugotoviti le, da v obravnavani zadevi ni mogoče napraviti zaključkov o očitni utemeljenosti ali neutemeljenosti pritožbe, pri čemer tožnica še posebej izpostavlja pritožbeni ugovor, da v postopku ni bila zaslišana kot stranka. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči zadošča, da so možnosti stranke za uspeh v postopku ugotovljene s stopnjo verjetnosti, po obrazloženem pa je odločitev organa za brezplačno pravno pomoč, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh in da zaradi tega ne bi bilo razumno dodeliti brezplačne pravne pomoči, napačna.

12. Po presoji sodišča je torej organ za brezplačno pravno pomoč pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabil določbo 24. člena ZBPP. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 € (in ne 370,00 € kot napačno navaja tožeča stranka v tožbi), ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).