Jedro

Tožena stranka je pri oceni, da tožnik zaradi nedoločne opredelitve žigov v svojih potnih listih ni dokazal petletnega neprekinjenega dejanskega življenja, izhajala iz prestrogih zahtev. Že sama je namreč v izpodbijani odločbi upoštevala, da se pri vsakem prehodu meje ne dobi žiga, poleg tega ni prerekala niti s tem povezanih tožbenih navedb, da so za tožnikovo nesposobnost razložiti žige odgovorni uslužbenci mejnih organov. Ni videti, da bi tožnik lahko v zvezi s pojasnilom žigov storil še kaj več, kot je storil, torej da je dne 14. 12. 2020 pisno izjavil, da njegova odsotnost ne presega 40 dni na leto, da je v BiH odhajal enkrat, zelo redko dvakrat mesečno ali enkrat na dva meseca za vikend, da je tam koristil letni dopust v trajanju enega do dveh tednov, da je bil tam za dan ali dva na dan spomina na mrtve in pogosto za prvomajske praznike, novoletne praznike pa je večinoma preživel v RS. Navedeno je razvidno tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, glede katere sodišče ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo. Tožnik je imel v obdobju od leta 2014 do vložitve vloge za sprejem v državljanstvo v RS stanovanje, otroka v vrtcu, zaposleno ženo, lastno zaposlitev in je v RS delal tudi ob sobotah.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213-1389/2020/7 (133-07) z dne 27. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana (UE) št. 213-883/2019-39 z dne 3. 7. 2020 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka). Ugotovila je še, da v postopku ni bilo posebnih stroškov (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je UE z navedenim zagotovilom odločila, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), če bo dokazala, da je ali bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine (BiH) in če bo ob predložitvi tega dokaza izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovilo je bilo izdano za obdobje dveh let od soglasja tožene stranke, ki pa je v revizijskem postopku na podlagi 27.b člena ZDRS presodila, da UE ni popolno ugotovila dejanskega stanja glede pogoja dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

3. Tožena stranka je najprej pojasnila, da se v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja poleg meril iz osmega odstavka 10. člena ZDRS upoštevajo tudi merila iz 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Uradni list RS, št. 51/07 in 12/09, v nadaljevanju Uredba). Nato je ugotovila, da je tožnik vlogo za sprejem v državljanstvo vložil dne 2. 8. 2019 in da ji je v dokaz, da izpolnjuje navedeni pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, priložil le fotokopiji potrdila o opravljenem izpitu slovenskega jezika in prve strani potnega lista z veljavnostjo od 8. 2. 2016 do 8. 2. 2026. 4. UE je po uradni dolžnosti pridobila potrdili Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) za tožnika in njegovo zunajzakonsko partnerko, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v RS prvič zaposlen od 1. 2. 2006 do 29. 8. 2006 in nato od 1. 8. 2007 do 12. 2. 2020 (dan izdaje zadnjega potrdila), njegova zunajzakonska partnerka pa s krajšimi prekinitvami od 1. 12. 2008 do 12. 2. 2020 (dan izdaje zadnjega potrdila).

5. Dne 19. 2. 2020 in 3. 6. 2020 je UE tožnika med drugim seznanila z navedenim pogojem iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in ga pozvala k dopolnitvi vloge s predložitvijo dokazil glede desetletnega dejanskega bivanja v RS (od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje) in središča interesov. Tožnik je v odgovoru z dne 4. 6. 2020 predložil najemno pogodbo z dne 17. 3. 2014, potrdilo delodajalca z dne 3. 4. 2020, da ni bil nikoli napoten na delo v tujini, zdravstven karton, vse strani svojega veljavnega potnega lista in življenjepis, v kateremu med drugim navaja, da je leta 2006 v RS delal sezonsko, od avgusta 2007 pa v RS neprekinjeno dela in živi skupaj s partnerko in sinom, tu se je tudi formalno in neformalno izobraževal. 6. Iz navedenega po presoji tožene stranke izhaja, da v času odločanja dejansko stanje ni bilo raziskano. Tožnik je v življenjepisu navedel, da je v RS neprekinjeno zaposlen od avgusta 2007, kar izhaja tudi iz potrdila ZPIZ, ter da živi z zunajzakonsko partnerko in sinom, kar je razvidno iz najemne pogodbe, prav tako ima v RS zdravnika. Vendar pa navedeno ne izkazuje "povsem", da je RS zanj središče interesov, saj je zares izkazan samo ekonomski interes. Poleg tega ni ugotovljena neprekinjenost tožnikovega bivanja zadnjih pet let pred vložitvijo vloge (od 2. 8 2014 dalje), saj se tožnik ni opredelil do žigov v potnem listu. Tožena stranka je sicer upoštevala, da se pri vsakem prehodu meje ne dobi žiga, vendar je menila, da ni njena dolžnost, da na podlagi žigov v potnem listu ugiba o obdobjih odsotnosti ("kateri žig je povezan s katerim drugim žigom, če sploh"), saj je to tožnikova stvar. Tožnik ni podal nobene izjave o morebitnem zapuščanju RS v času praznikov in dopusta. Poleg tega je predložil le potni list z veljavnostjo od 8. 2. 2016 in ne tudi prejšnjega, ki bi zajel zahtevano obdobje neprekinjenega bivanja.

7. Zato je tožena stranka pozvala tožnika, naj predloži izvod prejšnjega potnega lista, se opredeli do žigov v obeh potnih listih v obdobju od 2. 8. 2014 do 3. 7. 2020 in poda izjavo o tem, kako je v celotnem obdobju bivanja v RS odhajal v tujino v času praznikov (novoletnih, prvomajskih...) in dopusta (kje, koliko dni) ter ob vikendih, če prejšnjega potnega lista nima, pa naj navedeno napiše posebej za leto 2014 in 2015. Pozvan je bil tudi k predložitvi dokazov glede središča interesov.

8. V odgovoru je tožnik predložil dokaz o izobraževanju z dne 5. 9. 2009, dokaze o obiskovanju zdravnika, avtomobilskih zavarovanjih in plačanih položnicah, potrdilo o življenjskem zavarovanju, razne pogodbe, že poslano najemno pogodbo z dne 17. 3. 2014 in fotokopijo prejšnjega potnega lista. Poleg tega je podal pisno izjavo, iz katere je med drugim razvidno, da žigov v potnem listu ne zna pojasniti, ne želi pa ugibati ali navajati neresničnih podatkov. Več kot štirideset dni letno ni bil odsoten. Navedel je, kako je RS zapuščal v času praznikov, dopusta in vikendih.

9. Dne 12. 1. 2021 je tožena stranka tožniku sporočila, da je prejela njegovo pojasnilo, da se ne bo opredeljeval do žigov v potnem listu, ker ne želi ugibati ali navajati neresničnih podatkov. Ker je menila, da ni dolžna na podlagi žigov v potnem listu ugibati o obdobjih odsotnosti, opredelitev pa je potrebna zaradi ustrezno razjasnjenega dejanskega stanja, je tožena stranka tožnika ponovno pozvala, da datume žigov v obeh potnih listih od 2. 8. 2014 do 3. 7. 2020 izpiše in, kjer se da, poveže oziroma na njihovi podlagi navede trajanje bivanja v tujini. Poleg tega je tožnika pozvala, naj za navedeno obdobje pošlje tudi svoje bančne izpiske.

10. Dne 26. 1. 2021 je tožnikov pooblaščenec v odgovoru navedel, da ne zna pojasniti žigov v potnem listu in da je predložil več dokazil, ki ne nasprotujejo izjavi o zapuščanju RS. Poudaril je možnost tožene stranke, da opravi ustno obravnavo.

11. Tožena stranka je zaradi tožnikove nepripravljenosti, da se opredeli do žigov v potnih listih, ocenila, da ustna obravnava ne bi bila koristna, "saj je majhna verjetnost, da bi se na ustni obravnavi imenovani iznenada spomnil tega, česar se zdaj ne more in mu onemogoča opredelitev do žigov". Tožnikove odsotnosti iz RS tudi ni mogoče ugotoviti izključno na podlagi njegove izjave o zapuščanju RS v času dopusta in praznikov ter ob vikendih, saj ta izjava ni dovolj natančna (enkrat ali dvakrat mesečno ali enkrat na dva meseca za vikend (kateri dnevi so s tem zajeti, ali gre morda kdaj za 'podaljšan' vikend); en ali dva tedna v času dopusta; en ali dva dni za 1. november; pogosto za 1. maj (za kakšno obdobje?), redko za čas novoletnih praznikov (torej občasno vseeno)). Glede te izjave je pooblaščenec izrecno pojasnil, da jo je tožnik podal v mejah svojih sposobnosti, zato tožena stranka ocenjuje, da tudi ustna obravnava ne bi ničesar spremenila.

12. Neprekinjenost tožnikovega bivanja od 2. 8. 2014 (pet let pred vložitvijo vloge) do 3. 7. 2020 (dan izdaje zagotovila) je tožena stranka sicer poskušala ugotoviti tudi tako, da je tožnika pozvala k predložitvi bančnih izpiskov, saj se po njenih izkušnjah lahko tudi na ta način pridobijo podatki o morebitnem nahajanju osebe v tujini, vendar jih tožnik ni predložil. _Povzetek tožbenih navedb_

13. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da jo sodišče odpravi in pusti v veljavi zagotovilo UE, podrejeno pa vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

14. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da sta UE in tožena stranka prekoračili rok za odločitev. Zato sta bili kršeni tožnikovi pravici do enakega varstva iz 22. člena in do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

15. V nadaljevanju tožnik trdi, da se je ustrezno odzval na oba poziva za dopolnitev svoje vloge, da ni bil v celoti seznanjen z vsebinskimi ugotovitvami, da se tožena stranka ni opredelila do predloženih potnih listov in da ni izvedla dokaza z zaslišanjem tožnika.

16. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da je tožnik v pisni izjavi pojasnil svoje odsotnosti. Za to, da ni znal razložiti žigov, so odgovorni uslužbenci mejnih organov, ki vstopno izstopne žige izvajajo na nepregleden in včasih nečitljiv način. Zato tožnik ne ve, kateri podatki se nanašajo na prihod in kateri na izhod iz Republike Slovenije, saj jih vpisujejo le hrvaški mejni organi, slovenski pa skoraj nikoli. Tožniku ne sme škoditi okoliščina, da hrvaški mejni organi v potni listini ne evidentirajo posameznega izhoda ali prihoda v Republiko Slovenijo. Če tožena stranka, ki je pristojna za opremljanje potne listine z žigi, ne vodi take evidence, ne more pričakovati, da jo bo imel tožnik. Hkrati je treba upoštevati tudi številne druge listinske dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval neprekinjenost bivanja v Republiki Sloveniji.

17. Poleg tega tožena stranka ni pravilno povzela vsebine tožnikove pisne izjave v upravnem postopku, da RS zapušča enkrat ali dvakrat mesečno. Tožnik je namreč navedel, da je v BiH odhajal enkrat, zelo redko dvakrat na mesec ali celo enkrat na dva meseca za vikend, kar je razvidno tudi iz vstopno izstopne evidence njegovega potnega lista. Zato so pavšalne ugotovitve tožene stranke o podaljšanem vikendu, enem ali dveh dneh za dan spomina na mrtve, enem ali dveh tednih v času dopusta, saj vse tudi na tak način upoštevane odsotnosti ne presegajo 60 dni na letni ravni. Tožnikova odsotnost se lahko natančno ugotovi s predloženimi listinskimi dokazi in kot je razvidno iz tožnikove pisne izjave, v nobenem obdobju ne presega 40 dni na leto. Pri tem je namreč treba upoštevati tudi, da tožnik vsaj dvakrat na mesec svoje delo opravlja ob sobotah in da v Sloveniji živi neprekinjeno od leta 2007, njegova zunajzakonska partnerka A. A. pa od leta 2008. Dne 6. 5. 2013 se jima je v Ljubljani rodil tudi sin, zato tožnikovi ožji družinski člani ves čas živijo v Sloveniji in tožnik nima posebne potrebe po pogostih odhodih v BiH.

18. Tožnik še pojasnjuje, da bančnih izpiskov prometa ni predložil, ker bi moral zanje za petletno obdobje plačati nekaj sto evrov, česar si ne more privoščiti.

_Povzetek odgovora na tožbo_

19. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami glede dolgotrajnosti postopka pojasnjuje, da je imel tožnik možnost pritožbe po četrtem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

20. Iz nadaljnjih navedb je razvidno, da tožnik v pisni izjavi ni izkazal svojega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji pet let pred vložitvijo prošnje. V zvezi s tem tožena stranka ponavlja, da ni dolžna na podlagi žigov v potnem listu ugibati o obdobjih odsotnosti posameznika, glede na to, da se pogosto ali vsaj občasno ne dobi žiga ob vsakem prehodu meje. Tožnik je bil s pravno podlago in vsebino spornega pogoja bivanja seznanjen že med postopkom pred izdajo zagotovila, poleg tega je tožena stranka v obeh dopisih jasno navedla, zakaj mora predložiti navedena dokazila. Tožnikovo neprekinjeno bivanje ni razvidno iz njegove izjave o zapuščanju RS v času dopusta, praznikov in vikendov, saj ni dovolj natančna.

_Dokazni postopek_

21. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:** _Dosedanji potek postopka_

22. Tožnik je 2. 8. 2019 pri pristojni UE vložil prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. Ta organ je po ugotovitvi, da so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka navedenega člena, 3. 7. 2020 izdal zagotovilo, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz dosedanjega državljanstva BiH, in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoja iz 6. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (da ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da mu ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta) ter 8. točke iste določbe (da njegov sprejem v državljanstvo RS ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države).

23. Zagotovilo je bilo predloženo v revizijo toženi stranki, ki je ugotovila neizpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v RS deset let pred vložitvijo prošnje iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Presodila je namreč, da tožnik ni dokazal, da je v obdobju od 2. 8. 2014 do 2. 8. 2019 (pet let pred vložitvijo vloge) neprekinjeno živel v RS.

_Presoja tožbe_

24. Tožba je utemeljena.

25. ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva RS določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo RS po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.1

26. ZDRS med drugim kot pogoj v prvem odstavku 10. člena določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, dejansko živeti v RS 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje, in da ima urejen status tujca (3. točka).

27. Merila za ugotavljanje pogoja iz navedene 3. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona določa Vlada Republike Slovenije (28. člen ZDRS2). Na tej podlagi je bila sprejeta Uredba, ki v skladu s 1. členom določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja ter pogoja iz 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca iz tretjega odstavka 12. člena zakona izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, in okoliščine iz četrtega odstavka 12. člena zakona, ki vplivajo na soglasje Vlade Republike Slovenije.3 Iz šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe je razvidno, da se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena zakona šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

28. Ob takih izhodiščih je pojem neprekinjenega dejanskega življenja nedoločen pravni pojem.4 Taki pravni pojmi na področju upravnega prava so po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena omenjenega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma.5

29. V obravnavani zadevi je sporno ravno to, ali je tožena stranka navedenemu nedoločenemu pravnemu pojmu glede na ustaljene metode razlage dala vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS. Presodila je namreč, da tožnik za obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, saj za to obdobje ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih.

30. Po presoji sodišča tožena stranka navedenega nedoločenega pravnega pojma v obravnavani zadevi ni razlagala skladno z ustaljenimi metodami razlage prava, saj je pravilno tožbeno stališče, da ocene, da tožnik za sporno petletno obdobje ni izkazal neprekinjenega dejanskega življenja osebe v RS, ni mogoče izvesti le iz dejstva, da (tožnik) ni določno opredelil žigov v svojih potnih listih. Pri vsebinski opredelitvi tega nedoločnega pravnega pojma je namreč treba upoštevati tudi druge tožnikove okoliščine, razvidne iz njegovih izjav in listin v upravnem postopku, saj podlage za drugačno stališče, torej da bi ob več različnih okoliščinah v zvezi s presojo tožnikovega neprekinjenega dejanskega življenja, tožena stranka pri odločitvi upoštevala le eno samo okoliščino (ugotovitev, ali je tožnik pojasnil žige v svojih potnih listih), ne dajeta ne jezikovna ne teleološka razlaga tega pojma. Navedeno je tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, da je breme trditve in dokazovanja obstoja upravičenega razloga za prekinitev bivanja na prosilcu, saj je ta znan le njemu, in ne na toženi stranki.6

31. Poleg tega tožnik pravilno opozarja, da je tožena stranka pri oceni, da tožnik zaradi nedoločne opredelitve žigov v svojih potnih listih ni dokazal petletnega neprekinjenega dejanskega življenja, izhajala iz prestrogih zahtev. Že sama je namreč v izpodbijani odločbi upoštevala, da se pri vsakem prehodu meje ne dobi žiga, poleg tega ni prerekala niti s tem povezanih tožbenih navedb, da so za tožnikovo nesposobnost razložiti žige odgovorni uslužbenci mejnih organov, ki vstopno izstopnje žige izvajajo na nepregleden in včasih nečitljiv način in da tožnik zato ne ve, kateri podatki se nanašajo na prihod in kateri na izhod iz Republike Slovenije, saj jih vpisujejo le hrvaški mejni organi, slovenski pa skoraj nikoli. Glede na navedeno iz razpoložljivih okoliščin primera tako ni videti, da bi tožnik lahko v zvezi s pojasnilom žigov storil še kaj več, kot je storil, torej da je dne 14. 12. 2020 pisno izjavil, da njegova odsotnost ne presega 40 dni na leto, da je v BiH odhajal enkrat, zelo redko dvakrat mesečno ali enkrat na dva meseca za vikend, da je tam koristil letni dopust v trajanju enega do dveh tednov, da je bil tam za dan ali dva na dan spomina na mrtve in pogosto za prvomajske praznike, novoletne praznike pa je večinoma preživel v RS. Navedeno je razvidno tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, glede katere sodišče ni imelo razlogov, da ji ne bi verjelo.7

32. Ob takih okoliščinah, ko je tožena stranka pri dokazni oceni žigov v potnih listih izhajala iz prestrogih zahtev in upoštevnih tožnikovih navedb v pisni izjavi ni presojala na podlagi vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pa njena dokazna ocena neprekinjenosti spornega petletnega obdobja ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene8. Tožena stranka bi tako v svojo presojo v skladu z dopustno razlago navedenega pogoja (30. točka obrazložitve te sodbe) poleg tožnikovih navedb v pisni izjavi morala vključiti tudi na to navezujoče se predložene listine (za nedoločen čas sklenjeno najemno pogodbo z dne 17. 3. 2014; potrdila o plačilu stroškov vrtca; pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik 23. 9. 2015 sklenil z gospodarsko družbo R., d. o. o., iz katere je razvidno, da ima tožnik pravico do letnega dopusta, ki v koledarskem letu ne more biti krajši kot 4 tedne (drugi odstavek 9. člena navedene pogodbe); potrdila delodajalca, da je tožnik v delovnem razmerju od 25. 9. 2013, od 25. 9. 2015 za nedoločen čas, in da nikoli ni bil napoten v tujino), ki utegnejo biti v prid sicer neprerekanim tožbenim navedbam, da tožnik v Sloveniji živi neprekinjeno od leta 2007, njegova zunajzakonska partnerka A. A. pa od leta 2008 ter da se jima je 6. 5. 2013 rodil tudi sin, zato tožnikovi ožji družinski člani ves čas živijo v Sloveniji in tožnik nima posebne potrebe po pogostih odhodih v BiH. Da je imel v obdobju od leta 2014 do vložitve vloge za sprejem v državljanstvo v RS stanovanje, otroka v vrtcu, zaposleno ženo, lastno zaposlitev in da je v RS delal tudi ob sobotah, je navsezadnje razvidno tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi.

33. Ker tožena stranka ni ravnala skladno z navedenim, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Ob takih okoliščinah pa je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno glede tožnikovega neprekinjenega dejanskega življenja z vidika zgornjih izhodišč in v njegovi pisni izjavi in listinah v upravnem postopku izpostavljenih osebnih okoliščin. Na stališče sodišče ne morejo vplivati navedbe v odgovoru na tožbo, saj tožena stranka v upravnem sporu ob analogni uporabi prepovedi navajanja novot, ki jih določa 52. člen ZUS-1, ne more mimo navedenih zahtev navajati novih dejanskih okoliščin.9

34. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost. V njem bo morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Pri tem bo morala uporabiti navedeno načelo proste presoje dokazov, ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.10 Omejevanje možnosti dokazovanja določene vrste dejstev je namreč poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov mogoče le na podlagi zakona, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z načelom sorazmernosti, kar pomeni tri pogoje za dopustnost takih omejitev ali posegov (nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu).11 Če se ista okoliščina dokazuje npr. z listinami, pričami in drugimi dokazili, imajo vse vrste dokaznih sredstev po zakonu enako moč.12

35. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Zato ni zaslišalo predlagane priče (B. B.), katere izpovedba naj bi dokazovala tožbene navedbe glede diskriminatorne obravnave v zvezi z zahtevanimi pojasnili glede žigov iz tožnikovih potnih listov potrdil. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb upravnega postopka pa sodišču ni bilo treba pridobivati niti predlaganih izpisov iz tožnikovega transakcijskega računa.

_Glede zahteve za odločanje v sporu polne jurisdikcije_

36. Ob upoštevanju izhodišč o presoji pravilnosti zapolnitve nedoločenih pravnih pojmov, iz katerih je razvidno, da je skladno z zakonom ocena, ali je v tožnikovem primeru izpolnjen pogoj neprekinjenega dejanskega življenja, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo, sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega je treba upoštevati, da je prosilec lahko sprejet v državljanstvo RS le po prostem preudarku (25. točka obrazložitve te sodbe), glede katerega pa lahko sodišče preveri le ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Navsezadnje pa je treba vzeti v obzir tudi, da tožnik niti ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

37. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 84,70 EUR) znese 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve). 2 Glasi se: "Merila za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije po 10., 12. in 13. členu tega zakona ter za zavrnitev vloge za odpust iz državljanstva Republike Slovenije po četrtem odstavku 18. člena tega zakona določa Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije določa tudi merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona." 3 Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja (sklep X Ips 13/2019, 9. točka obrazložitve). 4 Prav tam (16. točka obrazložitve). 5 Sodba X Ips 182/2017 (21. in 22. točka obrazložitve) in sklep I Up 59/2019 (7. in 8. točka obrazložitve), oba z dne 9. 10. 2019, sodba X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019 (11. in 12. točka obrazložitve), sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (16. točka obrazložitve). 6 Sklep X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (26. točka obrazložitve). 7 Tožnik je izpovedal, da je šel na obisk k očetu in mami v BiH enkrat ali dvakrat mesečno, ponavadi v petek popoldne, v nedeljo pa je bil nazaj. 8 Določa jo 10. člen ZUP, ki se glasi: "O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka." 9 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570, drugi odstavek. 10 Prav tam, str. 93, drugi odstavek. 11 Navedeno delo, str. 94, prvi odstavek. 12 Prav tam.