Jedro

Tožnik se ni žaljivo in grobo obnašal do uporabnika železniških storitev in ni storil kršitve po 17. alineji 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za dobo enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke „Odločitev o disciplinski odgovornosti tožeče stranke“ z dne 16. 8. 2013 (točka I izreka), toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožniku plača znesek 82,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2013 do plačila (točka II izreka) ter mu v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (točka III izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži v plačilo vse stroške tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži trditev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala, da je A.A. zamenjal B.B., saj je v vlogi z dne 11. 3. 2014 izrecno navedla, da je AA. zamenjal C.C.. Iz tega razloga zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da ne drži izpoved priče, ni sprejemljiv, zato razlogi sodbe nasprotujejo vsebini ravnanja tožene stranke, kažejo pa na neverodostojnost priče. Sodišče prve stopnje bi na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko zaključilo ravno nasprotno kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Popolnoma v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se med dokaznim postopkom niso pokazali in dokazali očitki, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da se je tožnik žaljivo in grobo obnašal. To je v dokaznem postopku potrdil tudi D.D., ki je zaslišan kot priča izpovedal, da se je počutil ogroženega, da ga je bilo strah in da je bil razžaljen. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo tožnikovo ravnanje grobo. Takega ravnanja pa tožena stranka, ki se trudi za pridobivanje poslov, ne more tolerirati. Iz tega razloga se čudi, da sodišče v tem ne vidi nič hudega. Opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj D.D. izpoved ne bi bila resnična, saj ni nobenega razloga, da priča ne bi verodostojno izpovedala. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, katerega verodostojnost je bila ovržena zaradi spreminjanja navedb, ki se nanašajo na pričo A.A.. Prav tako so nesprejemljivi zaključki sodišča prve stopnje, da bi priča A.A. grožnje gotovo slišala. Priča namreč pogovora med tožnikom in D.D. ni slišala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik ni žaljivo in grobo obnašal do uporabnika železniških storitev (D.D.) in tako ni storil kršitve po 17. alineji 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5% njegove bruto plače za dobo enega meseca in sicer za mesec julij 2013 v višini 82,08 EUR.

Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite in pravilne dokazne ocene. Upoštevalo je tako izpoved oškodovanca, priče D.D., ki je izpovedal, da je tožnik nanj kričal, ga žalil in se do njega agresivno obnašal, izpoved tožnika, da že po naravi govori glasno (kar je potrdila tudi priča A.A. in se je v to prepričalo tudi sodišče prve stopnje) in da kritičnega dne D.D. ni žalil, mu grozil oziroma se do njega grobo obnašal ter izpoved tožnikovega sodelavca, priče A.A., ki se je takrat nahajal na hodniku in slišal, da se tožnik in D.D. pogovarjata, vendar ne ve, o čem sta se pogovarjala, prav tako pa tudi ni slišal, da bi kdo komu grozil. Glede na izpoved priče A.A., ki potrjuje izpoved tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku.

Neutemeljeno pritožba očita neverodostojnost izpovedi priče A.A.. Iz njegove izpovedi izhaja, da je kritičnega dne delal ponoči, da se je ob dogodku nahajal na hodniku, da je slišal, da se tožnik in D.D. pogovarjata, da ni slišal o čem se pogovarjata, da je tožnik govoril glasno kot vedno in da ni slišal, da bi kdorkoli komu grozil. Pri tem ni pomembno, ali je in koga je kritičnega dne na delu zamenjal A.A., saj je njegova izpoved pred sodiščem enaka izjavi, ki jo je dal toženi stranki (A16). Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da priči ne bi verjelo in prav tako tudi ne razloga, da bi dvomilo v tožnikovo izpoved.

Ker je sodišče prve stopnje, glede na svojo ugotovitev, da tožnik očitane kršitve ni storil, utemeljeno razveljavilo sklep o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 16. 8. 2013, je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti že plačani znesek denarne kazni v višini 82,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih, ki bi lahko bile odločilne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje stroške pritožbe.