Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno in na tega se praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Če se akt o podržavljenju ne ujema v celoti z zemljiškoknjižnim stanjem ob podržavljenju nepremičnine, je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo Sekretariata za gospodarstvo in finance občine z dne 8.11.1993 je bilo odločeno, da se zemljišče parc. št. 2/1, gozd v izmeri 891.000,00 m2, vl.št. 333 v uporabi Gozdnega gospodarstva vrne v last in posest upravičencem: - F.U. do 5/10, - F.U. do 3/10, - A.Z. in A.Z. vsakemu do 1/10. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi B.M. (pravnega naslednika A.M. oziroma F.U.) in odpravila navedeno odločbo prve stopnje ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je z razlastitveno odločbo iz leta 1952 bil določen le obseg razlaščenega dela gozdne parcele št. 2/1 v izmeri 898.118 m2, ker je bilo potrebno predhodno opraviti delitev premoženja med solastniki, da bi se agrarna reforma lahko izvedla. Prehod premoženja v družbeno lastnino zaradi presežka nad zemljiškim maksimumom je bil izveden šele na podlagi odločbe Skupščine občine z dne 22.3.1972. Od navedene odločbe je odvisno, kdo ima status upravičenca in ker bo to pomanjkljivost v postopku lažje odpravil organ prve stopnje, zadevo vrača temu organu v ponovno odločanje.

Tožnica v tožbi navaja, da je pravna naslednica F.U, kateremu je kot solastniku obravnavane nepremičnine z odločbo prve stopnje bil priznan položaj upravičenca. Sporna nepremičnina je bila podržavljena na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list FLRJ, št. 24/46) in zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45) in je tako že po samem zakonu oziroma na podlagi odločbe z dne 27.11.1952 prešla v državni fond. Zmotno je torej stališče tožene stranke, da je premoženje prešlo v družbeno lastnino šele na podlagi odločbe Skupščine občine z dne 22.3.1972, ki je bila izdana na podlagi zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list FLRJ, št. 12/65). F.U. s solastniki ni sklenil delilne pogodbe in tudi nima originarnega naslova za pridobitev lastnine iz naslova priposestvovanja na sporni nepremičnini. Dejstvo je namreč, da je F.U. kot solastnik dejansko upravljal z gozdom parc. št. 2/1 za lastne potrebe in potrebe ostalih solastnikov. Delilna pogodba z dne 31.1.1968, s katero se je razlaščeni del gozda parc. št. 2/1, vl.št. 112 prenesel na T.M., pa predstavlja le začasno vodenje že razlaščenega dela gozdne parcele in ne ustanavlja drugačnih ali novih lastninskih naslovov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Prizadeta stranka B.M. v odgovoru na tožbo poudarja, da je iz vse dokumentacije razvidno, da je obravnavana nepremičnina bila podržavljena pokojnemu F.U. Z izpodbijano odločbo ni bilo z ničemer dokončno odločeno in bo v ponovnem postopku tožeča stranka imela vse možnosti, da dokaže svoje trditve. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Enako predlaga J.Č., ki v odgovoru navaja, da solastna posest v letu 1968 ni bilo razdeljena v skladu s solastninskimi deleži, saj je T.M. kot pravna naslednica F.U. - solastnika do 5/10, prejela le 5 ha 29 a in 50 m2 zemljišča. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Gozdno gospodarstvo na tožbo nista odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je zemljišče parc. št. 2/1 gozd, vl.št. 112 bilo podržavljeno na podlagi predpisov o agrarni reformi, vendar je sporno komu je bilo podržavljeno. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da je nepremičnina prešla v državno last že po samem zakonu, saj je po zakonu bil razlaščen le presežek zemljiških posestev kmetov in nekmetov, ki je bil ugotovljen z odločbo in ta je bil razlaščen. Z odločbo je torej bilo ugotovljeno nastalo pravno razmerje in z zakonom določena obveznost. Toda po mnenju sodišča je zmotno tudi stališče tožene stranke, da je obravnavana nepremičnina dejansko prešla v družbeno lastnino šele na podlagi odločbe Skupščine občine z dne 22.3.1972, ter da je z odločbo OLO Oddelka za gospodarstvo v z dne 27.11.1952 bil določen le obseg podržavljenega premoženja. Iz predloženih upravnih spisov je namreč razvidno, da je odločba z dne 22.3.1972 bila izdana na podlagi zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ, št. 12/65), s katero se ugotavlja, da je obravnavana gozdna parcela v izmeri 89.1009 ha splošno ljudsko premoženje, ki je pripisano k vl.št.112, kjer je vknjižena lastninska pravica na ime T.M., ki se v zvezi z naznanilnim listom z dne 5.4.1958 odpiše od te vložne številke in vpiše v novo vl.št. iste k.o. kot družbena lastnina v uporabi Gozdnega gospodarstva. V cit. zakonu niti v vsebini navedene odločbe tako ni podlage za stališče tožene stranke, da bi obravnavana nepremičnina dejansko prešla v družbeno lastnino šele na podlagi te odločbe. Po presoji sodišča v odločbi dne 27.11.1952 tudi ni podlage za ugotovitev, da je z njo bil določen le obseg podržavljenega premoženja, saj je z njo ugotovljen obseg posestva (z navedbo parcelnih številk, katastrske kulture, vložnih številk in površine posameznih parcel) v lasti F.U. in odločeno, "da se lastniku" odvzame presežek zemljišča del parc.št. 2/1 gozd v izmeri 89.8118 ha, vl.št. 112. Zato je organ prve stopnje pravilno štel za akt o podržavljanju te nepremičnine odločbo iz leta 1952, po kateri je bila nepremičnina podržavljena F.U. Upravičenec do denacionalizacije v smislu 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) je oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno t.j. bivši lastnik in na tega se praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Vendar se v obravnavani zadevi akt o podržavljenju ne ujema v celoti s takratnim zemljiškoknjižnim stanjem podržavljene nepremičnine. Neizpodbijana je namreč ugotovitev organa prve stopnje, da je ob izdaji odločbe dne 27.11.1952 podržavljeno zemljišče parc.št. 2/1 bilo vpisano v vl.št. 112, kjer je bila vknjižena lastninska pravica v korist F.U. do 3/10, F.U. do 5/10 in A.Z. in A.Z. vsakega do 1/10. Ob takšnem stanju pa bo pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno oceniti tudi delilno pogodbo z dne 31.1.1968, na katero se sklicuje pritožnik (1. odstavek 144. člena ZUP).

Ne glede na to, da tožena stranka na pritožbeni ugovor v zvezi z delilno pogodbo ni odgovorila in da se sodišče tudi sicer ne strinja s stališči in nejasnimi napotili tožene stranke v izpodbijani odločbi, je izrek izpodbijane odločbe vendarle pravilen, saj je bilo dejansko stanje glede upravičenca tudi po presoji sodišča nepopolno ugotovljeno. Poleg tega iz podatkov poslanih upravnih spisov tudi ni razvidno, na kakšni podlagi je bilo odločeno o vrnitvi podržavljene nepremičnine A. in A.Z., saj v poslanih spisih ni njune zahteve oziroma njunih pravnih naslednikov na vrnitev podržavljenega premoženja (61. člen ZDen). Zato navedene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe niso mogle vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Ker je bila z izpodbijano odločbo prvostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, je zadeva v stanju pred odločitvijo o zahtevku na vrnitev podržavljene nepremičnine. V ponovnem postopku pa bo tudi tožnica imela možnost braniti svoje pravice in interese.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbo zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.