Jedro

Tožnikoma pravni red ne daje pravice do tožbe na izstavitev soglasja k gradnji/legalizaciji objekta v manjšem odmiku od predpisanega, zato s takim zahtevkom ne bi uspela, tudi če bi šlo za zlorabo pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: „1. Toženi stranki sta dolžni prenehati z zlorabo svoje lastninske pravice in tožečima strankama izdati soglasje k zmanjšanemu odmiku od parcelne meje v obsegu zunanjih sten prizidka k stanovanjski hiši in obstoječe nadstrešnice, razvidne iz projektne dokumentacije, ki je sestavni del izreka, zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije prizidave k stanovanjskemu objektu ter postavitev nadstrešnice na terasi ob stanovanjski hiši na parc. št. 1106/0 k.o. 1483 K., ki se nahaja na naslovu P., v nasprotnem primeru bo dovoljenje nadomestila odločba sodišča. 2. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti vse njune pravdne stroške, v 15-ih dneh, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožila tožnika in navedla, da njun tožbeni zahtevek ni nesklepčen, saj o nesklepčnosti govorimo takrat, kadar iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pomeni le, da ne zakon, ne noben drug predpis ne daje sodišču možnosti, da odloči v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom. Napačno je razlogovanje sodišča, da tožeči stranki zgrešeno iščeta obveznost toženk v načelu prepovedi zlorabe pravic iz 12. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče v konkretnem primeru ni postavilo jasne meje med upravnimi postopki, ki se vodijo za pridobitev ustreznih gradbenih dovoljenj, in med pravilno postavljenim tožbenim zahtevkom, ki ima podlago v 12. in 73. členu SPZ. V konkretnem primeru gre za kršitev lastninske pravice toženk na škodo lastninske pravice tožnikov v povezavi s sosedskim pravom, katerega načela določajo, da se morajo lastniki zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti teh nepremičnin obnašati tako, da svojo lastninsko pravico izvršujejo brez nepotrebnega vznemirjanja in brez povzročanja škode. V predmetni pravdi gre za to, da sta toženki prestopili meje pravičnosti, njuno nasprotovanje k izdaji soglasja, kljub predhodni ustni podaji soglasja ter pogojevanju soglasja s podpisom sporazuma, presega načelo poštenja in medsebojnega zaupanja med strankami. Njuno vodilo je namerno škodovanje tožnikoma in ju omejevati pri uporabi in razpolaganju z njuno nepremičnino. Tožnika zato ne moreta pridobiti gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije prizidave, ki povezuje prvotni objekt ob meji s pohodno ploščo s hišo in postavitev nadstrešnice. Sodišče je napačno ocenilo, da dolžnosti toženk, da izdata soglasje, ni mogoče izpeljati ne iz načela prepovedi zlorabe pravic, niti iz načela prepovedi povzročanja škode, ki ga določa 10. člen Obligacijskega zakonika. Namen prostorskega akta ne more biti v tem, da se omogoči gradnja z manjšim odmikom tal, kjer so medsosedski odnosi dobri ampak umestiti gradnje v prostor in določiti pogoje za umestitev. Sodišče ni upoštevalo, da se sosedsko pravo lahko deli na javno in zasebno in da lahko govorimo o dvotirnem sosedsko pravnem varstvu, ki omogoča, da sosed kot udeleženec postopka istočasno nastopa v postopku pred rednim ali upravnim sodiščem.

V odgovoru na pritožbo sta toženki navedli, da pridobitev soglasja lastnika sosednje nepremičnine za manjši odmik objekta od sosedske meje, kot to določa prostorski akt, ni pravica, ki tožnikoma po materialnem pravu pripada. Sodišče je pravilno odločilo, da o dopustnosti gradnje odloča izključno upravni organ v skladu z upravnimi predpisi, ki urejajo postopek pridobitve gradbenega dovoljenja. Soglasja soseda s tožbo ni mogoče niti izsiliti niti ga s sodbo nadomestiti. Toženki še opozarjata, da tožnika upravnega postopka za legalizacijo na črno zgrajenih objektov sploh še nista začela, kar pomeni, da se vprašanje soglasja lastnika sosednjega zemljišča k legalizaciji črne gradnje sploh še ni postavilo.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdi tožnika od toženk zahtevata izdajo soglasja za legalizacijo že obstoječega objekta, ki je od zemljišča toženk oddaljen manj kot 1,5 m(1). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker nima podlage v materialnem pravu (ne zakonu ne pogodbi med strankama) in ker je ugotovilo, da ne gre za zlorabo pravic (12. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

Višje sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in izčrpnimi ter prepričljivimi razlogi zanjo in jim nima pravzaprav kaj dodati. Sodišče v civilnem sporu obravnava zasebnopravne omejitve lastninske pravice (omejitve sosedskega prava), medtem ko so vprašanja javnopravnih omejitev (gradnja skladno s prostorsko ureditvenimi predpisi, odmik zgradbe od parcelne meje...) stvar upravnega postopka bodisi pri izdaji upravnih dovoljenj za gradnjo ali v inšpekcijskih postopkih. Enako velja za soglasje soseda za gradnjo objekta v manjšem odmiku od tistega, ki ga določa prostorski akt. Pritožnika zmotno menita, da materialno pravno podlago njunemu zahtevku predstavlja 12. člen SPZ(2). Odločilno v obravnavani zadevi je (kar je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje), da tožnikoma pravni red ne daje pravice do tožbe na izstavitev soglasja k gradnji/legalizaciji objekta v manjšem odmiku od predpisanega, zato s takim zahtevkom ne bi uspela, tudi če bi šlo za zlorabo pravic. Utemeljenost zahtevka iz istih razlogov ne more izhajati niti iz določb 73. člena SPZ(3).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo tožene stranke pa v tem postopku niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Novo mesto zahteva za gradnje objektov, katerih odmik od parcelne meje sosednjega zemljišča je manjši od 4 m (za zahtevne in manj zahtevne objekte) oziroma 1,5 m (za nezahtevne in enostavne objekte) med drugim soglasje soseda.

(2) Lastnik oziroma imetnik druge stvarne pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari (prvi odst. 12. člena SPZ).

(3) Zaradi sosedstva ali medsebojne povezanosti nepremičnin, morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da se ne povzročajo škode (prvi odst. 73. člena SPZ).

Pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine (sosednje nepremičnine), se morajo izvrševati pošteno v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine (drugi odst. 73 člena SPZ).