Jedro

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni, ali je bil v tem obdobju popolnoma nezmožen za delo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil brez stvarnih omejitev sposoben delo opravljati v polnem delovnem času, saj bi v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno lahko opravljal le fizično lahko delo v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje (III. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 1.069,56 EUR nadomesti z zneskom 943,57 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 9. 2015 v delu, v katerem je ugotovljeno, da je bil tožnik od 8. 8. 2015 do 15. 9. 2015 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni (I. točka izreka), ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 8. 8. 2015 do 15. 9. 2015 v polnem delovnem času zaradi bolezni (II. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.069,56 EUR. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in upoštevajoč izvedensko mnenje je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so bile poleg časovne razbremenitve pri tožniku potrebne tudi omejitve pri delu in je bil tožnik zmožen za fizično lahko delo, v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe. Po mnenju izvedenca zgolj ob upoštevanju časovne razbremenitve tožnik še ni bil zmožen opravljati dela, potrebne so bile še dodatne omejitve pri delu. Tožena stranka je tožnikovo delo razumela preozko, saj je potrebno upoštevati dejansko opravljanje dela, ki je bila tudi podlaga za oceno v invalidskem postopku in samo sklicevanje na zakonodajo glede poslovodenja gospodarskih družb ni zadostna podlaga za oceno začasne delazmožnosti.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je pri tem upoštevalo delovno mesto, kot je bilo opisano v invalidskem postopku, kljub temu, da je bilo v okviru predsodnega postopka ugotovljeno, da je bil tožnik neoperativen direktor družbe in da je obrazec DD-1, izpolnjen zgolj zaradi zahteve in potrebe ZPIZ-a. Tožnik v okviru tožbe in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo ni podal nobenih navajanj, ki bi se nanašale na opravljanje tožnikovih del, glede morebitnih kasnejših navajanj pa je bil tožnik prekludiran. Zavarovalna podlaga 040 je namenjena družbenikom osebnih družb, družbenikom družb z omejeno odgovornostjo in ustanoviteljem zavodov, če so družbeniki oziroma ustanovitelji zavodov poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini in glavni poklic. Primarna dejavnost je torej poslovodenje. V kolikor tožnik opravlja druga dela, ki ne obsegajo nalog poslovodenja bi moral skleniti bodisi delovno razmerje za ustrezno delovno mesto oziroma izbrati drugo, ustrezno oziroma primerno zavarovalno podlago. Pri presoji upravičenosti do bolniškega staleža je ključna glavnina dela oziroma bistvena dela, kakor je bilo pojasnjeno tudi že v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 95/2011. Toženka nasprotuje tudi priznanim stroškom pooblaščenca in meni, da v določenem delu niso odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, vloga z dne 1. 9. 2016 ne navaja ničesar novega, kar bi vplivalo na postopek in je kratka. Nasprotuje tudi t.i. tretji pripravljalni vlogi, saj ta iz spisa ne izhaja.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v kateri se strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča in meni, da so pritožbene navedbe tožene stranke pravno in dejansko zmotne in je pritožba neutemeljena. Glede stroškov meni, da so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede stroškov postopka je pritožba delno utemeljena, prvostopenjsko sodišče je priznalo tudi stroške za t.i. tretjo pripravljalno vlogo, ki iz spisa ni razvidna. V tem obsegu je bilo potrebno pritožbi ugoditi in poseči v stroškovni del sodbe.

6. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bil tožnik v obdobju od 8. 8. 2015 do 15. 9. 2015 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni ali je bil v tem obdobju popolnoma nezmožen za delo.

7. Glede dejanskega stanja in tožnikove zmožnosti za delo je sodišče pridobilo poleg listinske dokumentacije v spisu tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. A.A., ki je podal poleg pisnega tudi ustno izvedensko mnenje.

8. Tožnik opravlja delo direktorja družbe, od 22. 6. 2012 je neprekinjeno v bolniškem staležu in se zdravi zaradi nefrotskega sindroma, zaradi česar je bil večkrat hospitaliziran. Zdravljen je s široko terapijo, med drugim tudi z biološkimi zdravili. Kljub zdravljenju se stanje ni povsem stabiliziralo. Prebolel je tudi pljučno embolijo. V okviru invalidskega postopka je bila pri njemu 3. 6. 2015 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija, ker ni zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je poslovodna oseba - družbenik. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo: fizično lahko delo, v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe.

9. Izvedenec je za podlago svojega izvedenskega mnenja imel zdravstveno dokumentacijo iz zdravstvenega kartona tožnika, tožnika je tudi osebno pregledal in menil, da je bila v obdobju od 8. 8. do 14. 9. njegova bolezen v remisiji, kot jo je opisoval lečeči nefrolog 8. 7. 2015. Pri svojem zdravniku se je zglasil 14. 9. 2015, ko je ta ugotovil manjše utesnitvene endeme in je od tega dne naprej imel odobren polni bolniški stalež. Iz izvida nefrologa iz leta 2014 izhaja, da je v obdobju remisije ob normalni ledvični funkciji, zmožen za 4 urni delovni čas ob stvarnih razbremenitvah. Zmožen je torej le za fizično lahko delo, v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe. Takšne omejitve je kasneje povzela tudi invalidska komisija.Večja nevarnost za okužbe pomeni, da se je potrebno izogibati situacijam, kjer bi bil izpostavljen številnim ljudem kot so recimo delo na šalterju ali večje prireditve.

10. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je bil tožnik glede omejitev pri delu vezan tako na časovno kot na stvarne razbremenitve. Glede slednjih je zmožen le za fizično lahko delo, v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe.

11. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; ZZVZZ), kjer je vprašanje ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo urejeno v določbah 80., 81. in 82. člena. Podrobnejše določbe vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami; Pravila). V 232. členu Pravil je določeno, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da je začasno nesposoben opravljati svoje delo zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika sta za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo pristojna še imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija.

12. Pritožba meni, da je sodišče napačno ugotavljalo svoje delo tožnika, saj bi moralo upoštevati, da gre za delo direktorja, ki je neoperativno delo, torej delo na podlagi katerega je tudi zavarovan (zavarovalna podlaga 040). Tožnik po mnenju pritožbe tudi ni podal nobenih navajanj, ki bi se nanašale na opravljanje del, kakor jih je upoštevalo sodišče, obrazec DD-1 pa je bil izpolnjen zgolj zaradi zahteve in potrebe ZPIZ-a. Pritožba še pojasnjuje, da je potrebno pri presoji upravičene odsotnosti z dela upoštevati zgolj glavnino dela oziroma bistvena dela (VIII Ips 95/2011).

13. Že v tožbi je tožnik izrecno izpostavil, da se je tožena stranka ob izostanku opisa del in nalog poslovodne osebe - direktorja pri opredelitvi del oprla na splošni opis poslovodje v Zakonu o gospodarskih družbah, ki določa, da direktor vodi posle družbe in jo zastopa. Stališče v tožbi je bilo, da je potrebno ugotoviti, kakšno delo tožnik opravlja, torej konkretna dela delovnega mesta in se ne zgolj opreti na splošni opis direktorja, ki vodi posle družbe. V zvezi s tem je sodišče že na prvem naroku sprejelo dokazni sklep, da tožnik predloži tudi izjavo o varnosti z oceno tveganja. Sodišče je delo tožnika pravilno vrednotilo po citirani oceni, kakor tudi po izpolnjenemu obrazcu DD-1, ki je sicer služil za ugotavljanje invalidnosti tožnika. Prav tako iz izvidov nefrologa iz leta 2014 izhajajo stvarne razbremenitve, ki jih je izvedenec povzel v zaključku svojega mnenja in sicer, da je tožnik zmožen le za fizično lahko delo, v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe. Enake omejitve je kasneje povzela tudi invalidska komisija. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil brez stvarnih omejitev sposoben delo opravljati v polnem delovnem času, saj bi v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno lahko opravljal le fizično lahko delo v ugodnem toplotnem okolju in brez večje nevarnosti za okužbe.

14. Pri ugotavljanju dejanskega stanja in upoštevanju tega, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako ni mogoče sprejeti trditve v pritožbi, da obrazec DD-1, ki je sicer služil potrebam uveljavljanja pravic tožnika v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ni dokaz, ki ga ne bi mogli upoštevati v tem postopku. Navedbe tožnika, kako naj se upošteva tožnikovo delo direktorja s posredovanim obrazcem DD-1 in oceno tveganj za delovno mesto tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, saj je le tako lahko ob zdravstvenih težavah tožnika ugotovilo, ali je tožnik v spornem obdobju bil zmožen za delo ali ne. Napačno je razlogovanje pritožbe, da zgolj zavarovalna podlaga odloča o tem, kakšno delo nekdo dejansko tudi opravlja, pri tem status zavarovanja ni pomemben.

15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ovrednotilo tožnikovo vlogo z dne 1. 9. 2016 po 2. točki tarifne št. 15 Odvetniške tarife. V vlogi tožeča stranka posebej opozori, da toženka prezre, da tožnik že ves čas zatrjuje, da v okvir njegovih delovnih nalog in zadolžitev v gospodarski družbi B. d.o.o. poleg ostalega sodi tudi delo na terenu in delo v nočnem času, ki ga kot kronični bolnik vseskozi ne more opravljati niti 4 ure dnevno. Je pa upravičena pritožba glede priznanja tretje pripravljalne vloge, saj je tožeča stranka podala le dve pripravljalni vlogi in sicer prvo z dne 26. 4. 2016 in drugo z dne 1. 9. 2016. V stroškovniku pa napačno navedla, da gre za dne 26. 4. 2016 tako za prvo kot za drugo pripravljalno vlogo. V posledici navedenega tožeči stranki ne gre 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo in je bilo tako potrebno znesek 1.069,56 EUR znižati 943,57 EUR.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in sklep o stroških v sodbi spremenilo tako, da je znesek 1.069,56 EUR nadomestilo z zneskom 943,57 EUR. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni doprinesel, zato trpi sam stroške odgovora na pritožbo.