Up-728/02 - 8

14. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. A.-A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. oktobra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. A.-A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 579/2000 z dne 18. 9. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1163/98 z dne 10. 2. 2000, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-326.781/2 z dne 29. 5. 1998 in s sklepom Upravne enote Postojna št. 201-98/93-9/1 z dne 5. 11. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, s katero je Ministrstvo kot pritožbeni upravni organ zavrnilo pritožbo zoper sklep Upravne enote Postojna. S tem sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel pritožnikovo zahtevo za ugotovitev državljanstva pritožnikovega pokojnega očeta, ker pritožnik kljub pozivu ni izkazal stvarne legitimacije za uvedbo tega upravnega postopka.

2.Pritožnik meni, da je izpodbijana odločitev napačna in zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Upravnima organoma in sodiščema očita, da so v vsebinsko enakih postopkih odločili različno. V zvezi s tem navaja, da je bila v postopku za ugotovitev državljanstva njegovega starega očeta izdana meritorna odločba. Zatrjuje, da je bila v obeh primerih vložena skupna zahteva tako pritožnika kot upravnega organa, pristojnega za odločanje o postopku denacionalizacije, in da je bila zmotno izdana odločba za očetovega brata.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami, s katerimi jo utemeljuje, ne izkaže.

4.Z navedbami, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, pritožnik predvsem izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo. Ne pojasni pa, zakaj naj bi morebitno dejstvo, da je bila na zahtevo upravnega organa, pristojnega za denacionalizacijo, zmotno izdana odločba za očetovega brata namesto za očeta, vplivalo na izpodbijano odločitev. Ta se namreč nanaša na zavrženje pritožnikove zahteve in ne na domnevno napačno odločbo, ki naj bi bila izdana na zahtevo upravnega organa, pristojnega za denacionalizacijo. Upravni organ prve stopnje je pritožnikovo zahtevo zavrgel, ker pritožnik kljub pozivu ni predložil dokazil o stvarni legitimaciji. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikove trditve, da je pristojni upravni organ za denacionalizacijo na podlagi 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen) zahteval uvedbo postopka za ugotovitev državljanstva pritožnikovega očeta. Pravilnost te ugotovitve, glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve, ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča pa je razvidno, da bi pritožnik zahtevo za ugotovitev očetovega državljanstva lahko vložil, če bi sam predložil dokazila o denacionalizacijskem postopku. Zgolj dejstvo, da se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in da pravo razume drugače od sodišč, pa še ne pomeni kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za kršitev navedene pravice bi namreč šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

5.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi sicer lahko šlo, če bi izpodbijana odločitev brez utemeljenega razloga odstopala od uveljavljene sodne prakse. Z vidika enakega obravnavanja bi bile v tej zadevi pomembne le odločitve sodišč v primerih, ki so enaki pritožnikovemu v dejanskih in pravnih okoliščinah. Zgolj z zatrjevanjem, da je bila v postopku za ugotovitev državljanstva njegovega starega očeta izdana meritorna odločitev, pa pritožnik te kršitve ne izkaže. Že Vrhovno sodišče je navedeni očitek pritožnika zavrnilo, ker je bila za pritožnikovega starega očeta odločba o ugotovitvi državljanstva izdana na zahtevo upravnega organa, pristojnega za denacionalizacijo, v obravnavani zadevi pa upravni organ prve stopnje ni imel podatka, da bi pritožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo očetovega premoženja. Tudi, če bi v zadevi, na katero se pritožnik sklicuje, šlo za enak dejanski in pravni stan, pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da samo en primer še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan