Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je ustna oporoka A. A. z dne 27. 12. 2017, rojenega ... 1925 in umrlega ... 2018, veljavna (I. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo povračilo 2.000,46 EUR pravdnih stroškov prvega toženca in 3.489,00 EUR pravdnih stroškov druge toženke, obema v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje laično in po pooblaščencu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je pri odločanju prezrlo, da je bil takrat 92-letni zapustnik dolgotrajno in hudo bolan ter oslabel. O okoliščinah nastanka oporoke sta prepričljivo izpovedala B. B. in C. C., oporočni priči izjave zapustnikove volje z dne 27. 12. 2017. Sodišče pa je svojo odločitev oprlo le na iz konteksta iztrgano zdravstveno stanje oporočitelja izven dneva naprave ustne oporoke in dalo napačen poudarek zapustnikovemu podpisu treh listin v bolnišnici na ... v roku treh dni po izjavi ustne oporoke. Mogoč je zaključek, da ne gre za običajen in čitljiv podpis zapustnika, ampak za okoren podpis.

V času testiranja je bil oporočitelj močno oslabel, telesno nezmožen za kakršno koli opravilo. Bil je nepokreten, ni se mogel prehranjevati, pisati, počutil se je slabše kot običajno. Drugačne trditve sodišča prve stopnje dejanske narave o sposobnostih pisanja, o poznavanju oporočiteljevih telesnih sposobnosti, o medicinskem znanju in težavnosti zdravstvenega stanja pomenijo nedovoljeno interpretiranje dejanskega stanja in so zato neupoštevne. Glede na jasni izpovedbi prič, ki sta edino relevantni za presojo oporočiteljevega zdravstvenega stanja ob sestavi ustne oporoke, so vsa ostala ugibanja o oporočiteljevem zdravstvenem stanju, ki se nanašajo na drug čas, brezpredmetna. Ni dvoma, da je želel zapustnik A. A. vse svoje premoženje zapustiti njej in ne tožencema. V 15. točki obrazložitve je protispisen zaključek sodišča, da je bilo 27. 12. 2017 zdravstveno stanje zapustnika slabo, vendar pa ne takšno, da bi se v zelo kratkem času poslabšalo do stanja popolne nepokretnosti v vseh ozirih. Nepokretnost v vseh ozirih je prehud standard za veljavnost ustne oporoke, ki ga sedanja praksa ne zahteva. Pri zapustniku so v času sestave ustne oporoke brez dvoma obstajale takšne okoliščine, ki jih je mogoče šteti med izredne razmere, saj mu niso omogočale napraviti pisne oporoke pred pričama. Očitek zapustnikovega premajhnega truda za sestavo oporoke je nesprejemljiv. Zapustnik je povedal, da ga vse boli in da je nepokreten. Bolečina medicinsko in fizično ni izmerljiva, temveč je subjektivna zaznava telesnega in duševnega počutja, zato je nesprejemljiv in žaljiv očitek nekomu, ki trpi, da se ni potrudil do skrajnih meja. Ne gre le za čitljivost in razpoznavnost zapustnikovega podpisa, temveč za njegovo zmožnost držati pisalo v rokah in z njim pisati. Pomoč zapustniku pri podpisovanju pa je vedno vprašljiva in predmet veljavnosti oporoke. Zapustnik ni podpisa odklanjal le iz razloga nečitljivosti podpisa, temveč zaradi nezmožnosti premagati telesno bolečino in oslabljenost. Dne 27. 12. 2017 se ni zmogel podpisati, njegov podpis ob sprejemu v bolnišnico 30. 12. 2017 pa je izven okvirov presoje njegove sposobnosti. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

Pritožnica poudarja, da je bilo prvemu tožencu neupravičeno prisojeno povračilo pravdnih stroškov. Izpisek iz rojstne matične knjige izkazuje, da A. A. ni vpisan kot njegov oče, zato niti ni imel pasivne legitimacije nastopanja v tej pravdi. Vendar pa je morala slediti navodilom zapuščinskega sodišča glede vložitve obravnavane tožbe.

3. Oba toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom prvega odstavka 72. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. Za priznanje ustne oporoke je odločilno, da zapustnik ni mogel napraviti pisne oporoke. To so mu morale preprečiti izredne razmere, ne pa reden potek dogodkov. Izredne razmere morajo biti vzrok, da zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki1. 6. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne, natančne in prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da bi se lahko zapustnik A. A. 27. 12. 2017 na oporoko, ki sta jo zapisali priči B. B. in C. C., podpisal sam. Prepričljiv zaključek je napravilo na podlagi dejstva, da se je zapustnik, ki je bil 30. 12. 2017 sprejet v bolnico, lastnoročno podpisal na tri listine: na privolitev v zdravstveno oskrbo, pojasnilo o anesteziji in obvestilo o lastnini. Vse listine so bile podpisane po sestavi ustne oporoke 27. 12. 2017. Podlago za takšen zaključek dajeta tudi izpovedbi tožnice in patronažne sestre D. D. Obe sta izpovedali, da se je zapustnik v postelji lahko posedel in (tudi) gibal z rokami. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da ustna oporoka z dne 27. 12. 2017 ni veljavna, saj je bil zapustnik sposoben napraviti pisno oporoko.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na iz konteksta iztrgano zdravstveno stanje oporočitelja ter dalo napačen pomen podpisu treh listin v bolnišnici, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zapustnik tri dni po sestavi ustne oporoke v bolnišnici trikrat podpisal dokumente. Zato je zmotno tožničino zatrjevanje, da zapustnik ni bil sposoben podpisati pisne oporoke. Ker se je bil zapustnik ob sestavi ustne oporoke z dne 27. 12. 2017 sposoben podpisati, bi lahko sestavil pisno oporoko. Četudi podpis zapustnika ne bi bil lepopisen, sodna praksa kot veljavno priznava tudi pisno oporoko, na kateri podpis zapustnika ni čitljiv in razpoznaven, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji subjektivnih okoliščin ob sestavi ustne oporoke upoštevati izpovedbi oporočnih prič B. B. in C. C., ne pa tožnice in patronažne sestre, ki ob sestavi ustne oporoke nista bili navzoči, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 8. členu uzakonja prosto presojo dokazov, zato ne drži pritožbeno navajanje, da sta le izpovedbi oporočnih prič relevantna dokaza za presojo veljavnosti ustne oporoke, ne pa tudi drugi izvedeni dokazi. Poleg tega sta bili tako tožnica kot tudi patronažna sestra z zapustnikom v vsakodnevnem stiku v daljšem obdobju pred njegovo smrtjo, zato je sodišče prve stopnje njuni izpovedi utemeljeno ocenilo kot verodostojni.

9. Pritožbena navedba o nedovoljeni interpretaciji dejanskega stanja v zvezi z zapustnikovo sposobnostjo pisanja, o poznavanju njegovih telesnih sposobnosti in težavnosti zdravstvenega stanja je neutemeljena, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje natančna, prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z 8. členom ZPP. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede zapustnikove sposobnosti sestave pisne oporoke v 15. točki obrazložitve napravilo protispisen zaključek, saj s prej omenjeno navedbo pritožba kritizira dokazno oceno. Za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo v primeru, ko sodišče iz listin v spisu napačno povzame vsebino o odločilnem dejstvu, pri čemer mora pritožnik konkretizirano navesti, iz katere listine je bil podatek glede odločilnega dejstva napačno prenesen v sodbo. V obravnavani zadevi pa pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje.

10. Pritožbena navedba, da je zapustnikov podpis ob sprejemu v bolnišnico izven okvirov presojanja zapustnikove sposobnosti na dan 27. 12. 2017, ni utemeljena. Podatek o tem, ali je bil zapustnik ob sestavi ustne oporoke 27. 12. 2017 sposoben napraviti pisno oporoko, predstavlja odločilno dejstvo. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil zapustnik ob sestavi ustne oporoke zmožen podpisati pisno oporoko, kar izrecno potrjujejo njegovi lastnoročni podpisi po sestavi ustne oporoke, pogoji za veljavnost ustne oporoke z dne 27. 12. 2017 niso izpolnjeni.

11. Pritožnica neutemeljeno meni, da jo je sodišče prve stopnje nepravilno obsodilo na plačilo stroškov pravdnega postopka prvega toženca, ker zapustnik ni vpisan kot njegov oče, zato ni podana njegova pasivna legitimacija. Tožnica ni bila vezana na vsebino sklepa o napotitvi na pravdo s strani zapuščinskega sodišča, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila primorana tožbo vložiti tudi zoper prvega toženca. Napotitveni sklep zapuščinskega sodišča pa je bil izdan 2. 10. 2019, to je še pred pravnomočno odločitvijo o očetovstvu Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 33/2019, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 302/2021 z dne 26. 3. 2021. Ker je tožničin zahtevek zoper prvega toženca neutemeljen, je pravilna odločitev, da mu je tožnica dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške pravdnega postopka.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki sta jih imela z njim, nosita toženca sama (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, stran 141.