Jedro

Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnici znesek 8.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.500 EUR od 30. 3. 2011 dalje do plačila in od zneska 1.000 EUR od 4. 10. 2011 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 799,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zastaranja temelji na sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki je bila sprejeta v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sporna terjatev pa je zapadla v času veljavnosti Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če bi se zakonodajalec z omenjeno sodno prakso strinjal in bi bila takšna njegova volja, bi desetletni zastaralni rok za terjatve, ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, zagotovo vnesel v besedilo OZ, česar pa ni storil. Tega ni uzakonil niti v Zakonu o notariatu (v nadaljevanju ZN). Nedvomno je torej namen zakonodajalca, da v teh primerih velja splošni petletni zastaralni rok. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se toženec ne more uspešno upirati tožničinemu regresnemu zahtevku z nizanjem formalnih pomanjkljivosti predloga za izvršbo. Vztraja, da zastaranje z upnikovo vložitvijo predloga za izvršbo ni bilo pretrgano. Izvršilno sodišče bi moralo namreč upnikov predlog za izvršbo zaradi formalnih pomanjkljivosti zavreči. Izvršilno sodišče pa niti ni odločilo o njegovem ugovoru niti ni zahtevalo odprave pomanjkljivosti predloga za izvršbo. Dodaja še, da pa sam izvršilni naslov, na katerem temelji predlog za izvršbo, ni sporen.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določila OZ. Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je namreč nastalo s sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 21. 2. 2001, s katero se je tožnica zavezala kot porok in plačnik za obveznost toženca kot posojilojemalca do posojilodajalca V. M.. Obligacijsko razmerje med pravdnima strankama je torej nastalo še pred uveljavitvijo OZ (pred 1. 1. 2002 - 1062. člen OZ), zato se zanj uporabljajo določila ZOR (1060. člen OZ). Vendar pa uporaba določil OZ v konkretni zadevi ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, ker so za to zadevo relevantna določila v obeh navedenih zakonih enaka.

6. Tožnica zahteva od toženca, naj ji povrne vse, kar je zanj plačala kot porok na podlagi omenjene posojilne pogodbe (1003. in 1013. člen ZOR). Toženčevi ugovori temeljijo na določilu prvega odstavka 1016. člena ZOR, ki določa, da sme dolžnik uporabiti zoper poroka, ki je brez njegove vednosti plačal upnikovo terjatev, vsa pravna sredstva, s katerim bi bil ob tem plačilu lahko zavrnil upnikov zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni izkazal utemeljenosti ugovorov, s katerimi bi lahko zavrnil zahtevek posojilodajalca.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljen toženčev ugovor zastaranja posojilodajalčeve terjatve. Terjatev temelji na že omenjeni posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in v kateri sta pravdni stranki izrecno soglašali z neposredno izvršljivostjo svojih obveznosti (4. člen ZN). Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom. Sodna praksa, oblikovana na podlagi določb OZ (1), je zavzela jasno stališče, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku. Notarski zapis je javna listina o pravnih poslih in izjavah volje s strogo obličnostnimi zahtevami in z visoko stopnjo verodostojnosti (3. in 43. člen ZN). Je tudi eden od izvršilnih naslovov iz 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Če se dolžnik strinja, lahko pridobi tudi učinek neposredne izvršljivosti (4. člen ZN), kot je bilo tudi v konkretni zadevi. Navedeni razlogi ne utemeljujejo uporabe splošnega petletnega zastaralnega roka (371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ). Krajši zastaralni rok je namreč določen zaradi negotovosti dolžnikovega položaja in zaradi bojazni, da bi se dokazi s potekom časa uničili. Teh razlogov pa pri terjatvi iz izvršljivega notarskega zapisa ni. V primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa namreč ne more biti dvoma o obstoju terjatve niti ni aktualno vprašanje iztožljivosti (podobno kot pri poravnavi). Pri tem je potrebno izpostaviti tudi poseben položaj notariata, ki je že po ustavi javna služba (drugi odstavek 137. člena Ustave RS), ZN pa daje notarjem številna javna pooblastila. Vsi navedeni razlogi utemeljujejo uporabo zakonske analogije z določbo iz prvega odstavka 379. člena ZOR oziroma prvega odstavka 356. člena OZ, ki določa desetletni zastaralni rok za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Posojilodajalec (upnik) je pridobil pravico terjati izpolnitev obveznosti od pravdnih strank z dnem 22. 3. 2003, predlog za izvršbo zoper pravdni stranki pa je vložil dne 2. 7. 2010, torej pred potekom desetletnega zastaralnega roka.

8. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec neutemeljeno sklicuje na formalne pomanjkljivosti omenjenega predloga za izvršbo. Kot že povedano, se toženec v skladu s prvim odstavkom 1016. člena ZOR lahko upira tožbenemu zahtevku le z ugovori oziroma pravnimi sredstvi, s katerimi bi bil lahko zavrnil upnikov zahtevek. Formalne pomanjkljivosti predloga za izvršbo so odpravljive, če pa jih upnik ne odpravi, pa imajo za posledico kvečjemu zavrženje (in ne zavrnitev) predloga za izvršbo (108. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer je tožnica, da bi se izognila rubežu, upniku poravnala obveznost dne 29. 3. 2011 in dne 3. 10. 2011, torej pred potekom desetletnega zastaralnega roka, ki je, kot je bilo navedeno, tekel od 22. 3. 2003 dalje, upnik pa je predlog za izvršbo umaknil. Pritožbene navedbe o nepretrganju zastaranja zaradi vložitve formalno pomanjkljivega predloga za izvršbo so tako nerelevantne.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1)Glej sklepe VS RS II Ips 75/2006 z dne 8.5.2008 in II Ips 858/2006 z dne 19.3.2009.