Jedro

Za presojo utemeljenosti suma, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 244/II in I KZ, ne more biti odločilna odločba pritožbenega sodišča v pravdni zadevi glede istega zneska, ki v kazenskem postopku predstavlja obdolžencu očitano pridobitev premoženjske koristi.

Sodišče v kazenskem postopku namreč ni vezano na pravnomočne odločbe drugega sodišča o pravnih vprašanjih, saj načelo iskanja materialne resnice v kazenskem postopku obsega mnogokrat mnogo širši spekter procesnih dejanj in dokazil, usmerjenih k ugotavljanju kazenske odgovornosti ter že zato dokazna pravila v drugih postopkih, ki so privedla do določenih ugotovitev, ne morejo imeti enake dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo državne tožilke za uvedbo preiskave, je z uvodoma navedenim sklepom senat Okrožnega sodišča v Ljubljani uvedel preiskavo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/II in I KZ v zvezi s členom 3/II KZ.

Zoper takšen sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi nakazuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za uvedbo preiskave zavrne.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je zaenkrat zbranih dovolj dokazov za zaključek o utemeljenosti suma, da naj bi obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Kot pravilno ugotavlja senat okrožnega sodišča v izpodbijanem sklepu, vsebina revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter podatki kazenske ovadbe UNZ UKS Novo mesto in prilog utemeljujejo zaključke, da je bil obdolženec v navedenem časovnem razdobju direktor tako družbenega (G... d.d.), kot tudi zasebnega podjetja (G... Trade d.o.o.) z enakim vpisanim predmetom poslovanja, pri čemer zasebno podjetje do maja 1992 ni zaposlovalo delavcev, pa je obdolženec kljub temu sklenil in podpisal dne 19.2.1991 z družbenim podjetjem pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju marketinga in na njeni podlagi dne 15.12.1991 v imenu zasebnega podjetja izstavil račun za opravljene marketinške storitve od marca do decembra 1991 v višini 2.332.000,00 SIT ter istočasno kot direktor družbenega podjetja odredil izplačilo tega zneska v korist zasebnega podjetja. Res je obdolženec v svojem pismenem zagovoru zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja rekoč, da je bilo glede istega zneska že s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 682/99 pravnomočno ugotovljeno, da ta znesek ne predstavlja protipravne premoženjske koristi, saj gre le za zmanjšani del plač obdolženca in ostalih delavcev podjetja G... d.d., kateremu so se začasno odpovedali in nato odstopili v korist podjetja G... Trade d.o.o., vendar pa po oceni pritožbenega sodišča to še ne pomeni, da je s tem avtomatično izključena tudi kazensko-pravna odgovornost obdolženca. Res je v pravdni zadevi tožeče stranke Družbeni pravobranilec Republike Slovenije in toženih strank G... d.o.o. in G... Trade d.o.o. višje kot pritožbeno sodišče pritrdilo oceni sodišča prve stopnje (Okrožnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za gospodarsko sodstvo), da marketinške storitve niso bile opravljene in da je šlo v bistvu za sklenitev navidezne pogodbe, s katero se je želelo doseči prikriti dejansko pogodbo o odstopu terjatev delavcev prve tožene stranke iz naslova plač drugi toženi stranki, vendar pa je bila takšna ocena sodišča prve stopnje sprejeta izključno na podlagi izjave v tistem postopku zaslišanega obdolženca.

Ker je pritožbeno sodišče ob povedanem tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zato, ker je menilo, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo preseglo tožbeni zahtevek tožeče stranke in tedaj ni podana aktivna legitimacija družbenega pravobranilca, takšnih zaključkov ni mogoče enostavno prenesti v kazenski postopek z utemeljitvijo, da zaradi ravnanja obdolženca družbeno premoženje ni bilo oškodovano, s tem pa v njegovem ravnanju tudi ne podan bistveni element kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi. Sodišče v kazenskem postopku namreč zaradi načel iskanja materialne resnice in proste presoje dokazov ni vezano na pravnomočne odločbe v drugih postopkih, v katerih se velikokrat ugotavlja le takoimenovano formalno resnico.

Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da že omenjena pravnomočna sodna odločba za kazenski senat ni bila obvezujoča ter bo zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje morala preiskovalna sodnica za preveritev zagovora obdolženca izvesti vse predlagane dokaze, ki bodo potrdili ali ovrgli zaenkrat podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

Ker je tedaj odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu s podatki kazenskega spisa, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno, kar je v skladu s III. odstavkom 402. člena ZKP.