Jedro

Če se upoštevajo določbe ZZZDR, ki nalagajo zakoncema dolžnost, da sta si dolžna medsebojno pomagati, je namen, zaradi katerega sta zakonca med seboj sklenila pogodbo o preužitku, povezan s posebnimi razlogi in okoliščinami, zaradi katerih zakonca skleneta med seboj takšno pogodbo. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sklepom D 4/2013 z dne 16. 1. 2014 prekinilo zapuščinski postopek in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo, da se ugotovi, da je pogodba z dne 22. 4. 1983, ki je bila sklenjena med zakoncema A. A. in tožnico po svoji vsebini odplačna in ne gre za darilo.

2. Sodišče prve stopnje je z sodbo P 2197/2014-1 z dne 23. 6. 2015 ugodilo tožbenemu zahtevku, po pritožbi toženih strank pa je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 3020/2015 z dne 11. 2. 2016 pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnica in njen mož nista sklenila pogodbe o preužitku marveč darilno pogodbo.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da prenos nepremičnin s pogodbo, ki nosi naziv „Darilna pogodba“(2) ne predstavlja darila, temveč odplačno pogodbo med tožnico in A. A., ki po svoji vsebini predstavlja pogodbo o preužitku. Ker pogodba o preužitku ni bila zakonsko urejena, je razumljivo, da stranke, ki so želele skleniti takšno pogodbo, niso mogle vedeti, katere so bistvene sestavine pogodbe, da bo takšna pogodba o preužitku pravno veljavna. Pogodbo sta sklenila zakonca, zato tudi manjša skrbnost pri sklepanju. Kontradiktorna je ugotovitev sodišča, da je tožnica imela užitek nepremičnin pred smrtjo moža, v nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je imela tožnica užitek na nepremičninah šele po smrti moža, ker je v 4. členu pogodbe določeno, da bo plačevala davke šele po smrti moža. Iz tega sledi nerazumljiva ugotovitev, da naj bi navedeno dokazovalo, da je tožnica začela plačevati dajatve šele po smrti pokojnega A. A. Plačilo dajatev, naj bi po mnenju sodišča dokazovalo, da pogodba ni bila sklenjena iz razloga, da bo tožnica zakoncu finančno pomagala, ker mož ni imel dovolj sredstev. Te ugotovitve sodišča prve stopnje predstavljajo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je vzdrževala nepremičnini, kar sta potrdili priči J. J. in M. M., ki sta izpovedali, da je pokojni A. A. bolj malo delal okoli hiše in da je verjetno svoj denar porabil za alkohol, kar pomeni, da pokojni A. A. ni gospodaril z nepremičninami. Sodišče zato zmotno ugotavlja, da tožnica ni dokazala trditev, da je ves čas gospodarila z nepremičninama, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Davki in druge dajatve po zakonu odpadejo na užitkarja, zato ta določba, da davke in druge javnopravne dajatve ter prispevke nosi mož tožnice, ni bila potrebna. To le dokazuje, da vse stroške povezane z nepremičninami, krije tožnica, čeprav bi jih moral nositi njen mož. Tožnica je izpovedala, da je plačevala vse javnopravne dajatve. Navedena določba zato ni v nasprotju z izjavo tožnice, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da bo zakoncu finančno pomagala in ga oskrbovala ter skrbela za vzdrževanje nepremičnin, ker A. A. ni imel dovolj finančnih sredstev. Med zakoncema je bila sklenjena aleatorna pogodba, saj se ni vedelo, koliko časa bo A. A. živel in bo zaradi užitka lastninska pravica tožnice omejena. Po prenosu nepremičnin se uporaba nepremičnin ni bistveno spremenila, saj je A. A. nepremičnine še naprej uporabljal in z njimi gospodaril, kot pred sklenitvijo pogodbe, s tem, da se je tožnica zavezala opravljati storitve, ki so zanjo predstavljale veliko obveznost in breme, ker je bil A. A. alkoholik. Zaradi te bolezni ga je zapustila prva žena, izgubil je skrbništvo nad hčerama, vedel pa je, da bo zaradi te bolezni lahko na stara leta ostal sam. S tem je izkazan nagib in volja A. A., da sklene pogodbo o preužitku. Tožnica in A. A. sta bila pravna laika v času sklepanja pogodbe, zato se je A. A. šele potem, ko je bila pogodba že sklenjena, spomnil, da morata svoj medsebojni odnos podrobneje opredeliti. Po podpisu pogodbe sta, glede na skopa določila v pogodbi, istega dne, kot sta podpisala pogodbo, sklenila še ustni dogovor, s katerim se je tožnica strinjala z vsemi zahtevami A. A. in jih je do njegove smrti izpolnjevala. A. A. ob sklenitvi pogodbe posebne pomoči ni potreboval, se pa je že zavedal, da ima zaradi svoje bolezni težave, zato si je izgovoril poleg pomoči v primeru bolezni tudi druge obveznosti, kot so oskrba, pranje, kuhanje, kar je tožnica zanj počela že v času sklepanja pogodbe in je imel zato interes, da tožnica te obveznosti izpolnjuje še naprej. Skrb, ki jo je za A. A. izkazovala tožnica, v obliki finančnega bremena, ki ga je prevzela, močno presega dolžnost medsebojne pomoči, kot jo določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(3). Tožnica vseh teh obveznosti ne bi izpolnjevala, če A. A. ne bi prepisal nepremičnini na tožnico. Tožnica je izkazala obstoj ustnega dogovora, ki ga je tudi izpolnjevala, pasivna dopustitev užitka na nepremičninah pa pomeni, da je tožnici na teh nepremičninah ostala zgolj gola lastninska pravica, kar potrjuje odplačnost pogodbe. Brezpredmetne so trditve toženke, da je pokojni A. A. želel izključiti hčeri iz dedovanja, saj če bi bilo temu res tako, ne bi sklenil s tožnico pogodbe, ki je naslovljena kot darilna pogodba, temveč bi sklenil pogodbo, s katero bi se v osnovi takšen namen lahko zasledoval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Nobenih nejasnosti ni v zvezi z razlogi, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe glede plačila dajatev s strani tožnice in v zvezi z razlago 4. člena pogodbe, kjer je določeno, da bo tožnica plačevala davke do smrti A. A., zato ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni protispisnosti in kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je sodišče ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je ves čas gospodarila z nepremičninama, saj takšna ugotovitev sodišča temelji na podlagi izvedenega dokaznega postopka, enako pa velja tudi za izpovedbe prič. Drugačna dokazna ocena sodišča, kot jo ima pritožba, ne pomeni, da je sodišče ravnalo protispisno.

6. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 3020/2015 z dne 11. 2. 2016 podrobno predstavilo materialnopravna stališča, ki so v nadaljevanju povzeta, z namenom, da se na ta način odgovori na neutemeljene navedbe pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni pravilno uporabilo materialnega prava, predvsem pa, da se predstavijo odločilna izhodišča, na katerih je sodišče prve stopnje argumentiralo odločilna dejstva, zaradi katerih je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz materialnopravne predpostavke, da bi tožnica in njen mož lahko sklenila pogodbe o preužitku kot zakonca, saj zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih)(4). Zakonca lahko skleneta pogodbo o preužitku, čeprav sta si že po zakonu dolžna pomagati (44. člen ZZZDR) in ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživljanja s strani drugega zakonca (50. člen ZZZDR)(5). Vrhovno sodišče RS je na občni seji 15. 10. 1980 sprejelo pravno mnenje, da pogodba, s katero ena pogodbena stranka za časa življenja izroči vse premoženje drugi stranki, ta pa se jo zaveže preživljati do njene smrti, ni pogodba dednega prava in zanjo ne veljajo predpisi obličnosti iz Zakona o dedovanju, temveč splošni predpisi civilnega prava. Ustni dogovor v povezavi z darilno pogodbo med tožnico in A. A., če je bil leta 1983 sklenjen, torej predstavlja preužitkarsko pogodbo in če je bil realiziran, pogodba ni neveljavna, ker ni bila sklenjena v pisni obliki(6). Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku. Treba je upoštevati subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank in izhajati iz volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Za presojo o tem, kakšen je bil resničen namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

7. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje v zvezi z dokazno oceno, ki je prepričljiva in temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Tožnica ni dokazala ustnega dogovora, da bi se z možem dogovorila, da mu bo v zameno za prenos lastninske pravice na nepremičninah nudila nego in oskrbo v primeru bolezni, finančna sredstva in da bo vzdrževala nepremičnine. Že izpovedba tožnice (pa tudi prič)(7) je neprepričljiva, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, te ugotovitve pa gradi na prepričljivi argumentaciji, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

8. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče izpostavlja odločilne ugotovitve. Tožnica zatrjuje, da je bila pogodba sklenjena iz razloga, ker se je njen mož ob sklenitvi pogodbe zavedal, da je alkoholik, da bo potreboval v prihodnosti pomoč in finančna sredstva. A. A. je imel težave z alkoholizmom že pred in ob sklenitvi pogodbe, vendar glede na izpovedbo tožnice te težave niso bile takšne, ki bi potrjevale njene navedbe, da je sklenil pogodbo iz razloga, ker je vedel, da bo v prihodnosti potreboval pomoč tožnice. Od tožnice je bilo za pričakovati, da bo v svoji izpovedbi predstavila obsežne težave svojega moža zaradi alkoholizma pred in ob sklenitvi pogodbe, konkretna ravnanja, s katerimi je pomagala možu pri zdravljenju te bolezni, s kakšnimi finančnimi težavami se je soočala zaradi alkoholizma njenega moža, kakšne travmatične izkušnje je imela njuna življenjska skupnost zaradi te bolezni. Vendar njena izpovedba teh dejstev ne vsebuje oziroma nasprotno kaže, da težave z alkoholizmom njenega moža „takrat še niso bile tako hude“, razen pavšalnih trditev o njeni finančni pomoči, v dokaznem postopku pa tudi ni predložila prepričljivega dokaza, da bi bilo na njej finančno breme vzdrževanja nepremičnin in življenjske skupnosti, še manj pa, da bi bilo izkazano, da njen mož potrebuje oziroma bo potreboval finančno pomoč zaradi težav z alkoholizmom. V postopku je bilo ugotovljeno, da je njen mož prejemal redno plačo in kasneje pokojnino, s kakšnimi finančnimi sredstvi pa je razpolagala tožnica, ki je bila šivilja in se je ob nastopu življenjske skupnosti vselila v hišo svoje moža, tožnica v postopku ni navedla. Če se upoštevajo določbe ZZZDR, ki nalagajo zakoncema dolžnost, da sta si dolžna medsebojno pomagati, je namen, zaradi katerega sta zakonca med seboj sklenila pogodbo o preužitku, povezan s posebnimi razlogi in okoliščinami, zaradi katerih zakonca skleneta med seboj takšno pogodbo. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni dokazala.

9. Neprepričljiva je izpovedba tožnice, da sta se zakonca po sklenitvi darilne pogodbe ustno dogovorila za obveznosti, ki naj bi potrjevale obstoj ustne pogodbe o preužitku. Darilno pogodbo je sestavil odvetnik, overjena je bila pred sodnikom, tožnica navaja, da sta bila zakonca pravna laika, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da tožnica ni dokazala ustnega dogovora. Tožnica ne pojasni (prepričljivo) razlogov, zaradi katerih sta se zakonca odločila, da bo darilno pogodbo sestavil odvetnik, ki bo overjena pri sodniku in zakaj na enak način nista postopala pri sklenitvi zatrjevanega ustnega dogovora, še posebej iz razloga, ker naj bi ustni dogovor sklenila še isti dan po overitvi pogodbe. Tožnica tudi ne pojasni razlogov, zaradi katerih je v darilni pogodbi v 4. členu določeno, da davkov in prispevkov za nepremičnini do smrti moža ne bo plačevala, še isti dan pa naj bi sklenila ustno pogodbo, s katero se je zavezala nuditi možu oskrbo in finančno podporo v primeru bolezni(8). Določba 4. člena pogodbe je tudi v nasprotju z njeno trditvijo, da je njen mož sklenil pogodbo iz razloga, ker se je zavedal svoje bolezni, ki ga je ovirala pri vsakdanjem življenju in se je zavedal, da potrebuje finančno pomoč kot oskrbo(9). Že iz navedenih razlogov ni dokazan ustni dogovor, še bolj pa, če se še upošteva, da je imel A. A. sovražen odnos do toženk, da sta toženki trdili, da ju je njun oče želel izključiti iz dedovanja, nesporno pa je bilo ugotovljeno, da toženki z očetom nista imeli kontaktov, v času, ko sta bili mladoletni pa sta bili v varstvu in vzgoji pri materini sestri.

10. Tožnica je imela posest pred sklenitvijo darilne pogodbe, ki jo je skupaj z zakonskim partnerjem izvrševala tudi kasneje. Medsebojna razmerja se niso bistveno spremenila po sklenitvi darilne pogodbe, tako v zvezi z izpolnjevanjem kakršnih koli obveznosti do A. A., kakor tudi ne glede vzdrževanja nepremičnin. Iz teh razlogov tudi ni moč šteti, da je tožnica z dogovorom iz darilne pogodbe, da bo njen mož imel užitek na nepremičninah, ki jih je z darilno pogodbo pridobila od njega v last, prevzela obveznosti, zaradi katerih bi bila ta pogodba odplačna(10).

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu ni potreben.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju pogodba.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (5): Glej sklep VSRS II Ips 64/2011. Op. št. (6): Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 172/2006. Op. št. (7): Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje 14. tč. str. 7. Op. št. (8): Glej stran 3 tožbe - kar pomeni, da ob sklenitvi dogovora bolezni še ni bilo.

Op. št. (9): Glej trditve tožnice na naroku 15. 4. 2015 stran 28 sodnega spisa.

Op. št. (10): Podrobneje glej razloge iz 15. tč. sodbe sodišča prve stopnje.