Jedro

Neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu niti se ta dvom ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi.

Tožniku ni mogoče očitati, da je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev. T.i. predkazenski postopek je potekal na letališču, pri čemer je tožnik namero za azil izrazil ob 20.20 uri, torej po 3 urah in 20 minutah po pristanku na letališču. Šele ko je prišel prevajalec in ga je začel spraševati o državi, kje se nahaja, je ugotovil, da je Slovenija varna država.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-335/2014/3 (1313-10) z dne 6. 11. 2015 odpravi.

II. Na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1975 v provinci Zanjan, kraju Abhar, državljan Irana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 11. 2015 od 13:45 ure do dne 5. 2. 2016 do 13.45 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 5. 11. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je bil pred tem zaradi ilegalnega prehoda državne meje obravnavan s strani policistov PLP Brnik, ker se je na vstopni mejni kontroli izkazoval s ponarejenim potnim listom Izraela, izdanim na ime B.B., roj. ... 1979, v katerem je bila odstranjena fotografija lastnika in vstavljena njegova fotografija ter z osebno izkaznico Izraela izdano na isto ime, katera pa je bila v celoti ponarejena. Po izvedenem predkazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, po tretjem odstavku 251. člena KZ-1B, je A.A. zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Iz policijske depeše PLP Brnik, št. 2142-15/2015/4 (3C631-47) z dne 4. 11. 2015 izhaja, da je prosilec v postopku povedal, da je pred enim mesecem odpotoval brez dokumentov iz Irana, ilegalno je prestopil mejo s Turčijo in se nastanil v Istanbulu. Okoli 20 dni je bival v nekem stanovanju v Istanbulu, skupaj še z drugimi osebami iz različnih držav. Tam je navezal stike z osebo po imenu C., kateri jim je ponudil urejanje dokumentov za nadaljnje potovanje. V ta namen mu je izročil 10.000 evrov in svojo fotografijo. Pred enim tednom mu je C. prinesel osebno izkaznico in potni list Izraela opremljeno z njegovo fotografijo in mu naročil, da mora počakati še na letalsko karto, katero mu je izročil dan pred odhodom. S ponarejenim izraelskim potnim listom ter letalsko vozovnico za Ljubljano se je vkrcal na letalo. Na mejni kontroli v Istanbulu ni imel težav. Ob prihodu v Slovenijo se je na letališču, na vstopni mejni kontroli, izkazal s ponarejenim izraelskim potnim listom in ponarejeno izraelsko osebno izkaznico. Pri pregledu prtljage njegovih dokumentov policisti niso našli, zato prosilčeve identitete niso potrdili. V postopku je prosilec povedal, da si želi iti v Nemčijo. Tudi pri uradnem sprejemu prošnje je potrdil, da je A.A. in se s tem imenom tudi podpisal na prošnjo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in če je sploh kdaj imel kakšen svoj osebni dokument, je odgovoril, da ima v Iranu rojstni list, vozniško dovoljenje, osebno izkaznico in potrdilo o končanem vojaškem roku. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, tožena stranka ugotavlja, da je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Ob tem se tožena stranka sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 405/2013 z dne 7. 11. 2013. 2. Za zavajanje in zlorabo postopka v 6. točki 55. člena ZMZ se šteje, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka meni, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena ZMZ in da to izhaja iz policijske dokumentacije in izjav prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je v policijskem postopku izjavil, da Slovenije ne pozna in si želi v Nemčijo. Pred tem se je izkazoval s ponarejenimi dokumenti. Izjavo, da želi v Nemčijo, je pa naknadno spremenil na podaji prošnje za mednarodno zaščito in izjavil, da je bil njegov namen zapustiti Iran in iti v neko varno državo ter da si želi ostati v Sloveniji. Pristojni organ meni, da bi v primeru, če prosilcu ne bi omejili gibanje na prostore Centra za tujce, prosilec samovoljno zapustil azilni dom že pred koncem postopka mednarodne zaščite in bi odšel v Nemčijo, kamor je bil njegov prvotni namen.

3. Pristojni organ na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi iz 6. točke 55. člena ZMZ. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga pristojni organ omejil na območje azilnega doma, bi prosilec lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, npr. v Nemčijo, kamor je bil njegov prvotni namen in je to izjavil v policijskem postopku, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti.

4. Ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča št. I U 919/2015 je pristojni organ nadalje ugotavljal, kateri ukrep - pridržanje na območju azilnega doma ali pridržanje v drugem ustreznem objektu ministrstva (Centru za tujce) - bi bil v konkretnem primeru ustrezen. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. V azilnem domu naloge varovanja opravlja en varnostnik in en receptor. Sklicuje se na določila 45. in 51. člena Zakona o zasebnem varovanju. O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Prosilec se je namreč na vstopni mejni kontroli na letališču Jožeta Pučnika izkazoval s ponarejenimi dokumenti in šele po izvedenem predkazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Zaradi vsega navedenega pristojni organ meni, da če bi imel prosilec res prvotni namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, potem se ne bi izkazoval na slovenski meji s ponarejenimi dokumenti. Pristojni organ je mnenja, da če ne bi imel prosilec težave na mejni kontroli in bi jo prestopil brez težav, bi brez zaprošanja za mednarodno zaščito odšel v Nemčijo, kamor je želel oditi. Pristojni organ je pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce upošteval tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje.

5. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove prave istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Zaradi vsega navedenega se je pristojni organ odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

6. V tožbi tožnik pravi, da v skladu z ustaljeno upravno-sodno prakso (npr. zadeva I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010, točka 11 in zadeva I Up 400/2012, točka 8) za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1 (75. člen). V skladu z relevantno sodno prakso, ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Vrhovno sodišče je v sodbi v zadevi I Up 14/2014 z dne 22. 1. 2014 odločilo naslednje: "Kot dokazi, na podlagi katerih se ugotovijo dejstva, na njihovi podlagi pa izda odločba, se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, med drugim tudi dokazi (neposredni ali posredni), ki jih predloži stranka, in izjava stranke (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ)." Tako je dvom o istovetnosti zmanjšan tudi zaradi dokumentov, ki jih je pridobil tožnik, in ki so opremljeni s fotografijo. Tožnik kopije dokumentov prilaga tožbi. Tožena stranka tudi ne navede in očitno ne upošteva, da je poleg navedenega tožnik pojasnil, zakaj je potoval brez dokumentov. In sicer je tožnik povedal: "Brez dokumentov potujem, ker sem se bal, da bi na poti iranske oblasti odkrile mojo identiteto." Poleg tega tožnik na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje, zakaj ni potoval s svojim potnim listom (poudarek tožnika: uradna oseba je vprašala po potnem listu), je tožnik odgovoril, da "ni bilo časa, da bi zaprosil za potni list" ter "Dvomim, da bi ga dobil (potni list, op. tožnika), če bi zaprosil zanj. Zato so moji politični tovariši najdli sprovajalca, da mi uredi ponarejeni dokument."

7. Glede na razloge za beg iz matične države, je potovanje brez dokumentov življenjsko logično. Od trenutka, ko je tožnik povedal svoje pravo ime in priimek, se ves čas predstavlja s temi podatki, prostovoljno je oddal prstne odtise v dublinski sistem v Sloveniji (Eurodac baza). Poleg tega je tožnik pridobil iz matične države kopije več svojih dokumentov, opremljenih s fotografijo. Tožnik je storil, kar je bilo v njegovi moči glede na njegovo situacijo.

8. Tožena stranka tudi ni pojasnila na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika zato, da bi se lahko ocenila nujnost izrečenega ukrepa v tem kontekstu. Izrečeni ukrep tudi ni primeren poseg za dosego zasledovanega silja, saj zasledovanega cilja s tem posegom ni mogoče doseči oziroma uradna oseba nikjer ne pojasni kako bi to lahko pomagalo.

9. Tožena stranka očita tožniku zavajanje in zlorabo postopka, ker naj bi vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Že iz same dikcije zakona jasno izhaja, da gre za razlog, ki ne more predstavljati samostojnega temelja za izrečen ukrep. Glede na to, da ni izkazan dvom v istovetnost tožnika, odpade tudi ta razlog in posledično ne obstoji noben zakoniti razlog za izrečen ukrep zoper tožnika.

10. Poleg tega je Upravno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da besedilo "če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države" pomeni, da organ tega določila ne more uporabiti v situaciji, ko prosilec v prošnji navaja dovolj takšnih okoliščin, da njegove prošnje ni mogoče šteti kot očitno neutemeljene v tem smislu, da bi navajal izključno ekonomske razloge ali druge razloge, ki očitno nimajo vsaj minimalne povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo iz ZMZ.

11. Tožnik je prošnjo vložil zaradi ogroženosti v matični državi zaradi političnega prepričanja in udejstvovanja. Tožnik je pripadnik manjšinske skupnosti Azeri (oz. Azerbajdžanci) v Iranu ter je zaradi svoje pripadnosti Gibanju za zaščito materinega jezika v azerbajdžanskem delu Irana preganjan. Že s preverjanjem informacij na spletu se hitro ugotovi, da se Azeri v Iranu poskušajo boriti za svoje pravice in da so pri tem zatirani s strani Irana. Npr. na spletu je tudi posnetek protestov v Azerbajdžanu, Boku, ki so namenjeni podpori Azerom v Iranu. Na spletu je še veliko drugih člankov, ki pričajo o zatiranju Azerov v Iranu. Tudi Human Rights Watch za leto 2012 poroča, da vlada v Iranu omejuje kulturno in politično delovanje Azerov v državi. V času, ko je bil z družino na podeželju, je državna tajna policija zaradi njegove politične aktivnosti, vdrla v njegovo hišo v drugem kraju ter odnesla nekatere stvari. To je tožniku sporočil njegov prijatelj. Ker se je bal za svoje življenje – namreč, znane so mu bile zgodbe, da so iranske oblasti že usmrtile pripadnike gibanja, katerega član je bil tudi sam (kar je tožnik povedal pri podaji prošnje) – je hotel čim prej zbežati. Tožnik pozna zgodovino delovanja gibanja, opiše način delovanja, navede imena oseb, s katerimi je sodeloval. 12. Navedbe tožnika so prepričljive, zato ni mogoče govoriti, da je tožnik prošnjo vložil zgolj in izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik je prošnjo vložil zato, ker je v izvorni državi njegovo življenje ogroženo. Vsled vsega navedenega je tožnik mnenja, da mu tožena stranka ne bi smela odvzeti svobode iz razloga navedenega v 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

13. V zvezi z razlogovom iz 6. točke tožnik iz previdnosti dodaja še kot sledi. Dejstva, da se je tožnik na vstopni mejni kontroli izkazal s ponarejenim potnim listom, mu tožena stranka ne bi smela šteti v škodo. Do situacije, zaradi katere je tožnik moral zbežati iz svoje matične države, je prišlo nenadoma, tožnik se nanjo ni pripravljal. Kot tožnik navaja, so mu pri pobegu pomagali politični somišljeniki, ti so mu našli tudi ilegalnega sprovajalca, da tožniku uredi ponarejeni potni list. Navedeni način je bil edini način, s katerim je tožnik lahko čim prej zbežal na varno.

14. Tudi izjave tožnika, da gre oziroma bi rad šel v Nemčijo, se tožniku ne sme šteti v škodo. Ker se s prevodom marsikaj izgubi, je sploh vprašanje, kaj točno je tožnik povedal policiji in ob registraciji, kako je bila njegova izjava prevedena in kaj se je na podlagi prevoda zapisalo. Npr. ne registracijski list ne policijska depeša ne vsebujeta dobesednih izjav. Poleg tega ZMZ ne določa, da bi tožnik moral zaprositi za mednarodno zaščito že takoj ob prijetju s strani policije ali na policijski postaji; ne določa niti, da prosilec o tem ne bi smel razmisliti.

15. Kot je tožnik pri podaji prošnje povedal, mu je sprovajalec v Turčiji obljubil, da ga bo v zameno za denar odpeljal v Nemčijo. Nemčija je velika, znana država z raznoliko narodnostno sestavo, nemški politiki so javno govorili o tem, da bodo sprejemali begunce, jim ponudili možnost dela in šolanja, zato ni nenavadno, da migranti poznajo Nemčijo, medtem ko je zanje Slovenija neznana država. Tožnik do prihoda v Slovenijo ni vedel, kako je s pridobivanjem zaščite in kakšno sploh je stanje v Sloveniji, vendar se je ob stiku s slovenskimi organi v roku treh ur od prvega stika s slovenskimi organi odločil zaprositi za zaščito, povedal svoje pravo ime in priimek, oddal prstne odtise in se prostovoljno vezal na odločitev Slovenije o njegovem statusu.

16. V konkretnem primeru je bil tožnik nastanjen v Center za tujce v Postojni. Takšen ukrep za tožnika pomeni, da mora prebivati v manjši sobi zgornjega nadstropja Centra za tujce. V prostor, v katerem je tožnik nastanjen, je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, seveda ob spremstvu tam prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki pa poteka ob stalnem nadzoru policistov. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce. Tožnik lahko prejme obiske le po strogo določenem urniku, ti pa potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. Pravice in dolžnosti prosilcev ob nastanitvi v Centru za tujce so razvidne iz Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev. Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožniku ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. To je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, ki je odločilo, da gre v primeru nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) in ne za omejitev gibanja.

17. V konkretnem primeru zakonske podlage za odvzem prostosti ni, saj ZMZ dopušča zgolj možnost omejitve gibanja. Sklicevanje tožene stranke (na 3. strani v drugem odstavku izpodbijanega sklepa) na 10. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 v konkretnem primeru ni utemeljeno. Najprej, Direktiva o sprejemu v 28. točki preambule izrecno določa, da bi države članice morale imeti možnost, da uvedejo ali ohranjajo bolj ugodne določbe za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki državo članico zaprosijo za mednarodno zaščito. Slovenija Direktive o sprejemu ni implementirala (kljub temu, da je rok za implementacijo že potekel), vendar to ne dopušča možnosti Sloveniji, da bi kar avtomatično upoštevala strožji režim za poseg v osnovne človekove pravice prosilcev, sploh ne ob upoštevanju 28. točke preambule omenjene direktive. Slovenija je s tem, ko ni implementirala Direktive o sprejemu, ohranila ugodnejše določbe ZMZ. Kadar obstaja zakon, ki na milejši način posega v človekove pravice, je treba uporabiti le-tega, v nasprotnem gre za arbitrarnost. Slednje še posebej velja v razmerju med Direktivo o sprejemu in ZMZ, saj Direktiva o sprejemu dopušča možnost ohranjanja ugodnejše ureditve. Ni nikakršne podlage, da bi Slovenija avtomatično začela uporabljati strožje ureditve iz Direktive. Nadaljnji razlog, zakaj tožena stranka ne bi smela uporabljati strožje ureditve, ki ji dopušča Direktiva, je določba četrtega odstavka 8. člena, ki vzpostavlja dolžnost držav članic zagotavljati, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Namreč, sklicevanje na določbo, ki dopušča hud poseg v osnovno človekovo pravico, ob tem pa popolnoma spregledati dolžnost, ki jo Direktiva nalaga država – t.j. zagotovitev alternativam pridržanju, pomeni neutemeljeno selekcijo in hudo samovoljo tožene stranke, ki je nedopustna in hudo krši načelo pravne države.

18. Dejstvo, da Direktiva o sprejemu ni bila implementirana v skladu s prvim odstavkom 31. člena Direktive o sprejemu, vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tožena stranka je namreč napačno interpretirala zahtevo sekundarnega prava EU po uvedbi manj prisilnih sredstev, s katerimi bi bilo tudi možno doseči legitimen namen.

19. Z opredelitvijo, da pomeni izrečeni ukrep nastanitve na prostore Centra za tujce poseg v osebno svobodo, so okvirno določeni tudi ustavnopravni kriteriji za presojo dopustnosti posega v tožnikovo pravico do osebne svobode v konkretnem primeru. Kot že navedeno, se v skladu z 19. členom Ustave RS prostost lahko odvzame le v primerih, ki jih določa zakon in po postopku, ki ga določa zakon in ob upoštevanju strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo. Na navedeno je izrecno opozorilo Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni sodbi Up-1116/09 (12 točka).

20. Takšnega testa sorazmernosti tožena stranka ni opravila. V zvezi s sorazmernostjo izrečenega ukrepa, tožena stranka na 3. in 4. strani izpodbijanega sklepa pavšalno opisuje stanje v azilnem domu. Ne le, da tožena stranka tožniku neutemeljeno in neobrazloženo očita begosumnost (kot že navedeno zgoraj), argumentacija tožene stranke nikakor ne more utemeljiti sorazmernosti ukrepa. Tožena stranka pač pove, ker je režim tak, kakršen pač je v azilnem domu in ga tožeča stranka lahko zapusti, mu je treba odvzeti osebno svobodo. Upravno sodišče je v sodbi I U 1145/2015, odločilo, da je takšno stališče nezakonito: nezakonito: enostavno oziroma golo sklicevanje na to, da varnostnik v Azilnem domu in receptor ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, ki bi se izvajal v Azilnem domu, je namreč nezakonit razlog. Ukrep omejitve osebne svobode na območje Azilnega doma, ki je blažji poseg v osebno svobodo od istovrstnega ukrepa, ki se izvaja v Centru za tujce, je sicer v ZMZ predviden, a bi morala tožena stranka izkazati kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje Azilnega doma bolj učinkovit. Ne more pa se na splošno sklicevati, da en varnostnik in receptor nista dovolj, saj na tak način ni dopustno nespoštovati zahteve iz prava EU, ki se nanaša na sorazmernost oziroma nujnost ukrepa pridržanja ter uporabo manj prisilnih sredstev od pridržanja. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Nesposobnost tožene stranke, da zagotovi milejše ukrepe, še ne more pomeniti, da milejših ukrepov ni mogoče uporabiti. Po kakšnem merilu se je tožena stranka v konkretnem primeru odločila za uporabo strožjega ukrepa iz obrazložitve, ni mogoče razbrati.

21. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da naslovno sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso pdani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek)." Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

22. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja, kljub kratkim rokom, ki jih za odločanje določa zakon in trudu sodišč, namreč vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce. V tožbi v zvezi s tem navaja 5 konkretnih primerov iz prakse odločanja. Brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Toženka je namreč (v primeru I U 1145/2015) že izkazala, da ne namerava spoštovati navodil Upravnega sodišča o izpustitvi prosilca, če ni podana začasna odredba. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (glej sodba in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30).

23. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o sklepu Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-335/2014/3 (1313-10) z dne 6. 11. 2015, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

24. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in se opravičuje zaradi neudeležbe na glavni obravnavi in sicer zaradi dopustov.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

25. Tožba je utemeljena.

26. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah v Centru za tujce, opisa režima pridržanja v zadnjem odstavku na strani 4 in v prvem odstavku na strani 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter iz opisa izvajanja ukrepa v tožbi pod točko V., ki se ujema s tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi, sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) V zadevi Raimondo je bil pritožnik osumljen sodelovanja z mafijo in mu je bil izrečen ukrep, da mora biti ob večerih doma in da če želi zapustiti dom, mora o tem obvestiti policijo, brez da bi za odhod od doma potreboval dovoljenje policije. V tem primeru je šlo po mnenju ESČP za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti.(7) Tožnik v obravnavanem primeru nima te svobode v Centru za tujce. Zato je treba – ob upoštevanju 6. člena in člena 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah(8) ter sodne prakse ESČP v zvezi z 5. členom Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), člena 6(1) in (3) Pogodbe o EU in 8. člena Direktive 2013/33/EU(9) - tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, v povezavi s primerljivo prakso Ustavnega sodišča(10) in ne glede na to, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja“ (člen 2(h) Direktive o sprejemu), šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena EKČP in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kot ta akt poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 51. člena ZMZ.(11)

27. Kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Amuur v. France (sodba z dne 20. 5. 1996) je namreč treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto, ukrepa, trajanje, in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v 9. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015. 28. Če je Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah zavzelo stališče, kot navaja tožena stranka, da “istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom”, to ne pomeni, da je Vrhovno sodišče s tem tudi zavzelo stališče, da je v primeru, če prosilec nima ustreznega dokumenta, avtomatično podan tudi razlog oziroma zakonita podlaga za omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti. To stališče Vrhovnega sodišča je treba razumeti tako, da se je s tem sodišče opredelilo zgolj do dokaznega standarda in sicer, da je z gotovostjo mogoče sklepati na identiteto prosilca samo v primeru, da le-ta predloži ustrezen dokument, ki ga predpisuje ZTuj-2. Ni pa z omenjenim stališčem Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnik z gotovostjo izkazati svojo identiteto, sicer je podan razlog za omejitev gibanja oziroma za odvzem osebne svobode. To bi tožena stranka morala vedeti in spoštovati glede na uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča v številnih sodnih odločbah, da mora tožena stranka za uporabo ukrepa pridržanja izkazati dvom v prosilčevo identiteto.

29. To pomeni, da je argument tožeče stranke, da mora za omejitev osebne svobode tožena stranka v izpodbijanem aktu obrazložiti in utemeljiti dvom v zatrjevano istovetnost tožnika, pravilen. Vrhovno sodišče RS je sprejelo tak standard v dovolj zanesljivi meri in je potrdilo stališče in interpretacijo Upravnega sodišča iz številnih predhodnih sodb, da je to stališče lahko odločilno tudi v konkretnem primeru. V zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 (odst. 11) Vrhovno sodišče namreč pravi, da „za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument (s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto v smislu predhodno navedene določbe ZTuj-1) dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete /.../ pa je tudi prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta.“(12) Dvom pa lahko po praksi Vrhovnega sodišča povzroči „neprepričljivo pojasnjevanje spreminjanja okoliščin o datumu /.../ rojstva“(13), neprepričljivost navedbe, da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v sosednjo državo.(14) Da stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 350/2011, po katerem za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ zadošča, da prosilec nima osebnega dokumenta s sliko, ne more biti pomembno v upravno-sodni praksi, kaže tudi sodna presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku omenjene zadeve, kjer je Vrhovno sodišče očitno dopolnilo obrazložitev s tem, da je navedlo, da se „pri tem prosilcu upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito)“ /.../.(15) Po stališču Vrhovnega sodišča je istovetnost mogoče izkazovati tudi na drug način, kot na podlagi listin iz 75. člena ZTuj-1, vendar je treba v takem primeru pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih osebnih dokumentov, o njegovi istovetnosti, ne verjame.(16) „V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost /.../, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti“ /.../.(17)

30. Zgornja interpretacija se ujema z usmeritvami Visokega komisariata ZN za begunce (v nadaljevanju: UNHCR). Iz mnenja Izvršnega odbora UNHCR z dne 13. oktobra 1986 (Executive Committee of the UNHCR, sklep št. 44, XXXVII) in Smernic UNHCR iz leta 1995, dopolnjenih 10. 2. 1999, izhaja, da UNHCR izrek ukrepa omejitve osebne svobode prosilca za azil pogojuje s potrebo preverjanja identitete, ki ni ugotovljena, ali je sporna, ali za ugotovitev elementov (glavnih razlogov), na kateri temelji prošnja.(18)

31. Tudi iz besedila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ne izhaja, da organ tožnika pridrži, če ni z dokaznim standardom gotovosti izkazal svoje istovetnosti, ampak ZMZ določa pridržanje, “če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti.” V konkretnem primeru pa tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Tožnik je namreč skladno z izjavo v prošnji za mednarodno zaščito na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, je zapustil Iran brez priprav in to takoj, ko je izvedel, da je varnostna služba pregledala njegovo hišo, ko ga ni bilo doma. Bil je na rojstnem dnevu, ko ga je sosed obvestil, da je varnostna služba vdrla v njegovo hišo. V prošnji je povedal tudi, da mu državni organi ne bi izdali potovalnih dokumentov zaradi njegove politične aktivnosti. Poleg tega je povedal, da je ponarejeni dokument pokazal na slovenski meji, ker je bežal v Nemčijo, ponarejene dokumente pa so mu priskrbeli kolegi iz njegovega političnega gibanja, ki so mu tudi določili ciljno državo z njegovim soglasjem. Nadalje je tožnik tožbi predložil kopije rojstnega lista, osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja, kar je tudi dovoljen dokaz glede identitete na podlagi omenjene sodne prakse. Na zaslišanju na glavni obravnavi je še povedal, da mu je dokumente v originalu (osebna izkaznica ima sliko) poslal svak in sicer po izdaji izpodbijanega sklepa. Ponoči je šel v njegovo hišo in vzel dokumente. Oddal jih je na pošto dne 9. 11. 2015 in sicer v kraju, ki je približno 100 kilometrov stran od njegovega bivališč. To je svak storil iz varnostnih razlogov. Tožnikovi družinski člani po navedbah tožnika še vedno ne morejo živeti v svoji hiši. 32. Da zgolj neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje, izhaja tudi iz prava EU. Ta vidik je pomemben, ker tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU. V sodbi v zadevi Mahdi, kjer je sicer šlo za vprašanje pravne podlage za pridržanje zavrnjenega prosilca za azil po Direktivi 2008/115/ES(19) (člen 15(1)), je Sodišče EU zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve in da samo dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju.(20) Ureditev pridržanja za prosilce za azil po Direktivi o sprejemu je sicer drugačna od ureditve po Direktivi o vračanju, kajti določilo člena 8(3) od točk (a) do (f) Direktive o sprejemu določa, pod katerimi pogoji se sme prosilca pridržati in pod točko (a) je določeno, da se prosilca sme pridržati le “da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo”; vendar pa drugi pododstavek člena 8(3) določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Po nacionalnem pravu, kot ga je interpretiralo Upravno sodišče in Vrhovno sodišče, pa mora tožena stranka za izrek ukrepa pridržanja utemeljiti dvom v prosilčevo identiteto, česar pa tožena stranka ni storila v izpodbijanem aktu in je zato nepravilno uporabila določilo prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z določilom člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu in stališčem Sodišča EU v odstavkih 72-74 v sodbi v zadevi Mahdi. Upravno sodišče namreč ne vidi objektivne in upravičene podlage za to, da bi bili pogoji glede izkazovanja istovetnosti za prosilce v zvezi z legitimno podlago za pridržanje strožji, kot so pogoji za pridržanje tujca, ki je v postopku odstranitve.

33. Poleg tega ima tožnik v času izdaje te sodbe pri sebi osebne dokumente, za katere trdi, da so originalni in jih bo tožena stranka lahko upoštevala v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Iz tega sledi, da tožena stranka ni imela podlage za izrečeni ukrep v prvi alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ.

34. Tudi glede druge okoliščine, to je 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, na katero je tožena stranka oprla odločitev, sodišče ugotavlja, da so tožbeni argumenti utemeljeni. Tožniku namreč ni mogoče očitati, da je prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev. Prvič: tožnik je v prošnji in na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je pobegnil iz Irana zaradi preganjanja iz razloga političnega prepričanja in delovanja v gibanju za pravice Azerbedjancev v Iranu in da je odšel v Evropo z namenom, da zaprosi za azil. Drugič: tožena stranka v sklepu ne navaja, da je tožnika nameravala odstraniti oziroma iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bil tožnik seznanjen s tem, da bo (morebiti) odstranjen. Tretjič: tožena stranka sicer pravi, da je tožnik izrazil namero za azil „po izvedenem pred-kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin“. Vendar pa iz registracijskega lista št. 2142-15/2015/1 z dne 4. 11. 2015 in policijske depeše z dne 4. 11. 2015 izhaja, da ta „t.i. predkazenski postopek“ ni tekel dolgo in pred drugimi organi, kot tistimi, ki so tožnika prvi sprejeli. Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je ta postopek potekal na letališču. Tožnik naj bi namreč ob 17.00 pristal na letališču Jožeta Pučnika, potek t.i. pred-kazenski postopek pa je bil zabeležen v omenjeni policijski depeši, pri čemer je tožnik namero za azil izrazil ob 20.20 uri, torej po 3 urah in 20 minutah po pristanku na letališču. Na zaslišanju je povedal, da je potem, ko so ga prijeli policisti zaradi ponarejenega dokumenta in je bil zaslišan, imel dovolj časa, da se je odločil za azil. Šele, ko je prišel prevajalec in ga je začel spraševati o državi, kje se nahaja, je ugotovil, da je Slovenija varna država. Ko je odhajal iz Turčije, pa je bil zadovoljen že s tem, da gre iz Turčije v Evropo. Poleg tega je tožnik na zaslišanju povsem prepričljivo in zelo čustveno izpovedal, da ima namen ostati v Sloveniji zaradi postopka mednarodne zaščite, da želi tukaj delati za kar se je izučil in je 15 let opravljal dejavnost vodo-inštalaterja v Iranu, ter da želi, da bi se mu pridružila družina, ki je v Iranu tudi v nevarnosti. To pomeni, da je tožena stranka nepravilno uporabila tudi 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

35. Poleg tega in neodvisno od napačne uporabe določila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ter 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, pa je tožena stranka tudi zmotno uporabila standard, /.../„če je to potrebno /.../“ iz 1. odstavka 51. člena ZMZ, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka. Ta standard je treba razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09-22, 3. 3. 2011, odst. 12) oziroma nujnosti glede na določila Direktive o sprejemu. Po določilu člena 8(2) Direktive o sprejemu, „kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“ Že iz tega določila izhaja, da morajo države članice Direktivo o sprejemu implementirati tako, da so v nacionalni zakonodaji urejeni tudi manj prisilni ukrepi od pridržanja. Določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu tako določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Od teh primeroma reguliranih alternativ je v ZMZ samo možnost določitve obveznosti zadrževanja na določenem mestu. To je namreč možnost, da se ukrep pridržanja izvaja na območju azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja 2. odstavka 51. člena ZMZ). Uporabe te možnosti v posamičnem primeru pa tožena stranka ne more zavrniti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju azilnega doma, ki je deloma v sferi zakonodajalca, deloma pa v sferi operativnih ukrepov vodenja azilnega doma. Za zavrnitev manj prisilnega ukrepa bi morala tožena stranka upoštevati konkretne okoliščine na strani prosilca, vendar pa je naslednji sistemski problem v tem, da ZMZ tudi ni implementiral določbe člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu, ki kot razlog za pridržanje predvideva tudi nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka pa se v izpodbijanega sklepa sklicuje tudi na razlog begosumnosti, čeprav te podlage za pridržanje določilo 51. člena ZMZ sploh ne ureja.

36. Zaradi napačne uporabe določila 1. alineje 1. odstavka 51. člena, 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter 19. člena v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

37. Z dnem 20. 7. 2015, ko se je iztekel rok za prenos Direktive o sprejemu v notranji pravni red, je nastopila pomembna pravna sprememba glede na preteklo upravno-sodno prakso iz obdobja ped 20. 7. 2015, sicer ne z vidika EKČP, ampak z vidika prava EU. Od 20. 7. 2015 v tovrstnih zadevah ne gre več za to, da Upravno sodišče izpeljuje določeno interpretacijo splošnega pravnega načela iz 6. člena Listine ter člena 18(2) Procesne direktive I v povezavi z določilom člena 5(4) EKČP in člena 52(3) Listine, ampak je uporaba prava EU nujna brez potrebe po določenem interpretiranju primarnega in sekundarnega prava. Od 20. 7. 2015 namreč brez potrebe po posebni razlagi prava velja, da „kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti“ (drugi pododstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu). Po sodni praksi Sodišča EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva zadošča ena stopnja sodnega odločanja. Ko je namreč Sodišče EU podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I(21) (člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II(22) (člen 46), je zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“(23) Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje.(24) V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 12 dneh od začetka izvajanja ukrepa. Ker je temu treba dodati rok 15 dni za pritožbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje, je očitno, da določilo 1. odstavka 319. člena ZPP ni v skladu z določbo drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu in je zato ob upoštevanju pravil o neposrednem učinku sekundarnega prava EU ni možno upoštevati v konkretnem primeru, v tem smislu, da bi pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je sicer dopustna, zadržala izvrševanje sodbe sodišča prve stopnje.

38. Sodišče EU je že v sodbi v zadevi Van Gend and Loos (Case 26/62) vzpostavilo možnost neposrednega učinka določbe iz Temeljne pogodbe, ki vzpostavlja subjektivno pravico za posameznika; in je ta princip utrjevalo v nadaljnjih zadevah(25) že dosti časa pred uveljavitvijo subjektivnih iztožljivih pravic iz Listine. Taka subjektivna pravica je brez dvoma pravica iz člena 26(2) in drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu v zvezi z 6. členom Listine in se v navedenem delu, ki je relevanten z vidika sodne odločitve iz druge točke izreka tega sklepa, lahko izvršuje brez kakšnih implementacijskih aktov. To pomeni, da sta določbi 1. odstavka 319. člena in 320. člena ZPP neuporabljivi z vidika učinkovanja sodbe sodišča prve stopnje, kajti njuna polna uporaba v konkretnem primeru bi pomenila kršitev prava EU. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v sodni praksi v drugih vrstah zadev že poslužilo tega principa odločanja in je domače pravno pravilo zaradi njegovega neskladja s pravom EU ignoriralo.(26) Izrek pod točko 2 sodbe pomeni, da mora biti tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito nemudoma po prejemu te sodbe premeščen in nastanjen v Azilni dom, stranke pa imajo možnost pritožbe zoper to sodno odločitev na Vrhovno sodišče, le da pritožba ne zadrži izvršitve sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

39. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni neutemeljena.

40. Namen izdaje začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ni v tem, da se toženo stranko z izdajo začasne odredbe prisili, da upošteva, izvršuje in spoštuje sodne odločbe Upravnega sodišča, ki nastopijo na podlagi neposrednega učinka prava EU že z vročitvijo sodne odločbe, zoper katero je sicer po domačem pravu dovoljena tudi pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožeča stranka sicer v utemeljitvi začasne odredbe opozarja na primer v zadevi I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015, ko tožena stranka ni upoštevala primerljivega izreka sodne odločbe Upravnega sodišča, kot je druga točka izreka te sodne odločbe, in je Upravno sodišče moralo še enkrat odločati o zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 20. 8. 2015. Vendar pa sodišče ne more izhajati iz predpostavke, da tožena stranka na podlagi pravno nesprejemljive odločitve v enem primeru, ne bo spoštovala sodnih odločb Upravnega sodišča z ignoriranjem prava EU tudi v drugih istovrstnih primerih. Ker je Upravno sodišče v drugi točki izreka na podlagi odločitve v prvi točki izreka odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika na podlagi neposrednega učinka določbe drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu, tožnik ni izkazal potrebnosti, da se težko popravljiva škoda mora odvrniti z izdajo začasne odredbe. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo samo, če tožnik izkaže, da bi mu z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda in da preprečitev te škode odtehta javne koristi. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. opomba (7) : Raimondo v. Italy.

opomba (8) : Uradni list EU, C 326/404, 26. 10. 2012. opomba (9) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu).

opomba (10) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. opomba (11) : Drugače kot Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 pa Vrhovno sodišče navaja, da določilo 51. člena ZMZ ureja „omejitev gibanja“ prosilcem, „zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014, odst. 25). Ker je Ustavno sodišče najvišje sodišče v državi za varstvo ustavnosti in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, obe pravici – tako do osebne svobode kot do svobode gibanja - pa sta temeljni človekovi pravici, se Upravno sodišče pridružuje stališču Ustavnega sodišča in ESČP, da gre v tovrstnih primerih za poseg v osebno svobodo.

opomba (12) : V tem smislu se je Vrhovno sodišče izreklo tudi v zadevah: I Up 347/2010 z dne 29. 12. 2010, odst. 9-10; I Up 65/2011 z dne 16. 2. 2011, odst. 8 (dvom v istovetnost mora biti obrazložen z razumnimi razlogi); I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011. opomba (13) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 349/2010 z dne 29. 12. 2010, odst. 8. opomba (14) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2011, odst. 7. opomba (15) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 161/2011 z dne 8. 4. 2011, odst. 7. opomba (16) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011, odst. 11. opomba (17) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, odst. 7. Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 161/2011 z dne 8. 4. 2011, odst. 7. opomba (18) : Saadi v. the United Kingdom, 29. 1. 2008, odst. 34-35. opomba (19) : Direktiva 2008/115/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Uradni list EU, L 348, 24. 12. 2008, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju).

opomba (20) : C-146/14 PPU, 5. 6. 2014, odst. 72-74. opomba (21) : Gre za direktivo 2005/85/ES, Uradni list EU, L 326/13, 13. 12. 2005. opomba (22) : Gre za direktivo 2013/327ES, Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013. opomba (23) : C-69/10, Diouf, 28. 7. 2011, odst. 69. opomba (24) : Člen 26(2) Procesne direktive II in člen 26 Direktive o sprejemu.

opomba (25) : Na primer: Case 41/74 Van Dyn v Home Office [1974] ECR 1337; Case 2/74, Reyners v. Belgium [1974] ECR 631. opomba (26) :Tako je na primer v zadevi X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2013, kjer je šlo sicer za davčno zadevo, Vrhovno sodišče, sklicujoč se na sodbo SEU v zadevi Simmenthal, C-106/77 z dne 9. 3. 1978, navedlo, da /.../„mora v skladu z načelom primarnosti prava EU nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča“ (ibid. odst. 15). Ta princip je Vrhovno sodišče uporabilo tudi že v gospodarskem sporu (G 8/2009 z dne 13. 3. 2012) in v kazenski zadevi (IV Ips 91/2012 z dne 9. 7. 2013).