Jedro

Ker je na prvi stopnji postopek vodila druga oseba kot na drugi stopnji, v tem primeru smiselna uporaba 4. točke 35. člena ZUP ne pripelje do ugotovitve, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Tožena stranka je tudi pojasnila, da je njen direktor (na drugi stopnji) opravljal zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve komisije kot organa druge stopnje, ki izhajajo tudi iz kataloga delovnih mest, in da v postopku ni odločal. Skladno s pravili je namreč odločitev o pritožbi sprejela Komisija za pritožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se v letu 2010 tožniku kot prosilcu ne dodeli sredstev za na javnem razpisu prijavljeni program "Za zdravo zabavo – zimske počitnice" na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije, (D3) sredstev ne dodeli.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožena stranka na podlagi določb Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) v Uradnem listu RS, št. 81/09 objavila Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 (v nadaljevanju Javni razpis), na katerega se je prijavil tudi tožnik, in sicer za področje športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). Za to področje je višina zaprošenih sredstev, za katera je bilo vloženih 538 vlog, za 8,06 krat presegala razpoložljiva sredstva. Tožena stranka se nato sklicuje na določbe Pravilnika in navaja, da je strokovna komisija skladno s pristojnostmi preučila tožnikovo vlogo in ovrednotila prijavljeni program po merilih iz Pravilnika ter pripravila predlog za odločitev. Navaja tudi število točk, ki jih je tožnik prejel po posameznih merilih (status kandidata, možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom, prostorska razpršenost programov), kar tudi kratko obrazloži. Dodaja še, da se glede na 23. člen Pravilnika uvrstijo v izbor programov, ki jih tožena stranka sofinancira, programi, ki zberejo najmanj 21 od 29 točk. Zato tožena stranka s programom "Za zdravo zabavo – zimske počitnice" za katerega je prejela 16 točk, v izbor ni uvrščena.

Pritožbi je nato drugostopenjski organ s sklepom z dne 21. 4. 2010 delno ugodil tako, da je bilo tožniku dodeljeno 19 točk. Ker to ni zadoščalo za uvrstitev v izbor programov, je tožnik vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS ugodilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta je nato o pritožbi ponovno odločal in jo z odločbo št. D3-10-145 z dne 12. 5. 2011 zavrnil. Komisija za pritožbe v navedeni odločbi z dne 12. 5. 2011 navaja določbe Pravilnika, ki so bile relevantne za odločitev, in sicer 35. in 36. člen ter 23. in 24. člen. V nadaljevanju pritrdi vrednotenju progama tožeče stranke, izvedenemu s strani prvostopenjskega organa, kar tudi obrazloži. Pri tem se sklicuje na 23. člen Pravilnika, ki določa merila za vrednotenje programov. Meni, da program tožeče stranke ne obsega elementov vsebine, ki bi opredeljevali drugačno vrednotenje vloge, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Poudarja, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb postopka, saj je postopek na drugi stopnji vodil A.A., ki je direktor Fundacije za šport, torej organa prve stopnje. Na prvi stopnji je sicer postopek vodila svetovalka direktorja, na drugi pa sam direktor, vendar tega ni mogoče razumeti kot dvostopenjski upravni postopek. Meni tudi, da v postopku ni bil pravilno uporabljen Pravilnik ter da tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno in se sklicuje na svoje navedbe in dokaze v pritožbi zoper sklep prve stopnje. Glede merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ dodaja, da tožnik kot krovna športna organizacija izvaja program skupaj s 130 članicami, pri čemer za izvajanje programa ni bistveno, ali članice plačujejo članarino. Opozarja še, da je bilo v prvotnem pritožbenem postopku pri tem merilu tožniku dodeljenih 6 točk. Nasprotuje tudi navedbam glede dodelitve točk pri merilu „prostorska razpršenost programov“. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožbenim ugovorom glede bistvene kršitve določb postopka navaja, da direktor tožene stranke ni bil udeležen v postopku na prvi stopnji oziroma ni sodeloval pri odločanju na prvi stopnji, zaradi česar se v postopku na drugi stopnji tudi ni bil dolžan izločiti iz postopka (35. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Nato pojasni, da je direktor tožene stranke (na drugi stopnji) opravljal le naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve organa druge stopnje. Pritožbo tožeče stranke je na drugi stopnji obravnavala komisija za pritožbe, kot pristojni organ v skladu s Pravilih fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Dodaja še, da ustanovitev tožene stranke temelji na Zakonu o lastninskem preoblikovanju loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS), in se sklicuje na njegov 11. in 14. a člen.

Glede tožbenih navedb o nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava tožne stranka poudari, da iz trditvene podlage ni razvidno, v čem naj bi bila dejansko stanje napačno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Sklicuje se na določbe Pravilnika, in sicer na 23. člen, ki določa merila za vrednotenje programov pri izboru programov za interesne športne vzgoje otrok in mladine, interesnih športnih dejavnosti študentov in športne rekreacije. Strokovna komisija tožene stranke je tožeči stranki dodelila točke ob upoštevanju metodologije, določene s Pravilnikom, kar je v odločbi organa druge stopnje tudi ustrezno obrazloženo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru gre za razporeditev finančnih sredstev na podlagi Javnega razpisa tožene stranke za sofinanciranje programa na področju interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije, v katerem je tožeča stranka kandidirala s programom "Za zdravo zabavo - zimske počitnice". Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je v obravnavani zadevi komisija za pritožbe kot drugostopenjski organ ponovno odločala o pritožbi zoper sklep z dne 4. 2. 2010. Po določbi prvega odstavka 14.a člena ZLPLS postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določata ZLPLS in Pravilnik iz drugega odstavka 11. člena ZLPLS, ki ga sprejme svet pristojne fundacije. K Pravilniku in pravilom fundacije pa daje soglasje Državni zbor RS (tretji odstavek 11. člena ter prvi odstavek 14. člena ZLPLS). V postopku smiselno velja ZUP, če ZLPLS in Pravilnik iz drugega odstavka 11. člena ZLPLS, ne urejata drugače. Po četrtem odstavku 14.a člena ZLPLS mora odločitev o financiranju med drugim vsebovati pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk. Podrobnejši standardi glede uporabe meril in obrazlaganja končne odločitve so določeni v določbah Pravilnika v 18. do 26. in v 33. do 37. členu. Tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, da bi bil v obravnavnem primeru kršen kateri od standardov obrazlaganja tovrstnih odločb iz četrtega odstavka 14.a člena ZLPLS in navedenih določb Pravilnika, takšne kršitve pa ni ugotovilo niti sodišče. V zvezi z ugovorom, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, ker je postopek na drugi stopnji vodil A.A., ki je direktor Fundacije za šport in s tem organa prve stopnje, sodišče ocenjuje, da v tem primeru za očitano kršitev postopka ne gre. V tem primeru namreč postopka na obeh stopnjah ni vodila ena in ista oseba. Tožnik, kot je že navedeno, navaja, da je na drugi stopnji postopek vodil A.A., ki je direktor Fundacije za šport. Ker je na prvi stopnji postopek vodila druga oseba (B.B.), v tem primeru smiselna uporaba določila 4. točke 35. člena ZUP ne pripelje do ugotovitve, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi bistvene kršitve pravil postopka. Tožena stranka je v nato upravnem sporu pojasnila, da je direktor tožene stranke (na drugi stopnji) opravljal zgolj naloge tehnične podpore za sprejemanje odločitve komisije kot organa druge stopnje, ki izhajajo tudi iz kataloga delovnih mest, in da v postopku ni odločal. Skladno s Pravili je namreč odločitev o pritožbi sprejela Komisija za pritožbe.

Sicer pa sodišče, skladno z ustaljeno sodno prakso še dodaja, da gre pri postopku javnega razpisa za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis mora biti namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu je za posameznega prijavljenega kandidata odvisen od več dejavnikov, zlasti pa tudi od tega, kako je posamezen projekt vrednoten glede na v razpisu (v tem primeru pa tudi v Pravilniku) v naprej določene kriterije. Enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu se lahko doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. To pa nikakor še ne pomeni, da bo vsak od prijavljenih na razpis s svojo vlogo oziroma projektom na razpisu tudi uspel oziroma pridobil sredstva. Glede na posebnost postopka javnega razpisa je tudi po presoji sodišča v pristojnosti v Pravilniku določenega organa, da po vnaprej predpisanih kriterijih ovrednoti projekte, prijavljene na javni razpis. To pa je bilo v obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi storjeno.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.