Jedro

V skladu s 319. členom OZ obveznost lahko preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Volja za odpust dolga mora biti nedvoumno izjavljena,podana mora biti izjava med upnikom in dolžnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.611,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 733.960,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, solidarno z D.Z. (zoper katerega je sodba postala pravnomočna) Toženi stranki je naložilo solidarno v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo še neplačane glavnice in zamudnih obresti po dveh posojilnih pogodbah, ki sta jih sklenili družba T.K. d.o.o. (kreditodajalec) in tožena stranka (kreditojemalec).

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je tožeča stranka aktivno legitimacijo utemeljila in dokazala s predložitvijo dveh pogodb o odstopu terjatev, sklenjenih med družbo T.K. d.o.o. (odstopnik terjatev) in tožečo stranko (prevzemnik terjatev). Čeprav je bilo s pogodbami o odstopu terjatev dogovorjeno, da se terjatev odstopi odplačno, vprašanje, ali je tožeča stranka družbi T.K. d.o.o. plačala dogovorjeni znesek, za odločitev v tem sporu ni pravno pomembno. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi ugotovilo, da iz pisne izjave odstopnika izhaja, da je tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbah o odstopu terjatev v celoti izpolnila. Zaradi tega tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo predlog za postavitev izvedenca računovodske stroke, ki bi pregledal prilive na račun T.K. Pravilna je odločitev prvostopnega sodišča, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je vtoževana terjatev prenehala zaradi pobota, izvedenega že pred pravdo. Tožena stranka zatrjevane verižne kompenzacije ni dokazala, saj iz predložene listine ne izhaja prenehanje vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13. 01. 2009 in zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 02. 12. 2009 razvidno, da je tožena stranka zatrjevanemu prenehanju terjatve nasprotovala.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z odpustom dolga. Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi tožeča stranka s podpisom predloga za poravnavo terjatev izrazila voljo, da toženi stranki odpusti dolg iz posojilnih pogodb. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da v skladu s 319. členom OZ obveznost lahko preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja, pri tem pa je sodišče opozorilo, da mora biti volja za odpust dolga nedvoumno izjavljena in mora biti izjava podana med upnikom in dolžnikom. Zato prvostopno sodišče predloga o pobotu, ki naj bi za upnik podpisal s tretjo osebo (F.N.) utemeljeno ni štelo kot nedvoumne izjave dolžniku, da mu je dolg odpuščen. Prvostopnemu sodišču zato tudi ni bilo treba preverjati verodostojnosti navedene listine, temveč je na podlagi ugotovljenega pravilno sklepalo, da tožena stranka ni dokazala, da ji je tožeča stranka odpustila dolga.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče v zvezi s presojo prenosa terjatev pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (417. in 419. člen OZ). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da ima sodba ima pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti in da je obrazložitev v nasprotju sama s sabo (14. točka 2. odst. 399. člena ZPP).

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP) in sicer: za sestavo odgovora na pritožbo (3250 točk po OT, 1.491,75 EUR), 20% DDV (298,35 EUR) ter takso za odgovor na pritožbo (821,00 EUR), skupaj 2.611,10 EUR.